Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje
Umetnost. Privoščim jo vsakemu. Naj jo vzame, kolikor je hoče. Sama vem, da sem zaradi nje bolj ali več ... nekaj. Morda bolj žalostna in melanholična, vendar soočena sama s sabo in zato nekaj več.
Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje
Umetnost se mora ogniti vsesplošnega dojemanja kulture kot poceni zabave in sprostitve, vendar bi morala biti poceni v smislu dostopnosti. Če štartamo iz začetne točke, kjer se vsi strinjamo, da je umetnost nujna in pomembna zaradi samo-uresničitve in izražanja (pustimo vprašanje njenih »real-time« učinkov ob strani), kako jo približati ljudem, da jo bodo konzumirali in ustvarjali na ta način in s tem namenom? Kako naj kvalitetna kultura, katere namen ni zabavljaštvo, postane mainstream? Veliko je vplivov, ki mladega človeka zainteresirajo za umetnost, večinoma starši in ožje/širše okolje, tudi notranji vzgibi, kako jih spodbuditi?
Odgovor vidim v izobraževanju in osveščanju na več ravneh. Najprej v izobraževalnih institucijah, ki se teh sfer praviloma dotikajo preveč zastarelo in tradicionalno in tako umetnost označujejo kot nekaj nerazumljivega. Namesto da najstnikom vsiljujemo njim tujo klasično glasbo, freske in Prešerna, jim raje stopimo naproti in jih zvabimo v umetnost na njim razumljiv in aktualen način. Za klasične podstati pa je še vedno čas.
Kot drug steber osveščanja so tukaj kulturne institucije, ki se morajo povezovati z izobraževalnimi in tako prenašati svoje znanje ter si tako zagotoviti bodočo publiko. Da omenim še vidik medgeneracijskega sodelovanja, ki bi omogočil aktivacijo starejših kulturnikov, da znanja , izkušnje in veščine prenašajo na publiko oziroma umetnike.
S kultivacijo ljudi in razmeroma majhnimi sredstvi ter z drugačno zastavitvijo izobraževalnih in kulturnih programov lahko zelo izboljšamo informiranost in zainteresiranost za kulturo. Z njo pa pride tudi kulturna decentralizacija in lokalne kulturne iniciative, ki spodujajo vsesplošno kreativnost. Mlada, izgubljena generacija si želi in potrebuje mentorstva in malo vodenja na križišču neskončnih smeri.
Tako, sedaj me ponovno lahko vprašate, zakaj je sploh pomembna večja kulturna angažiranost. In lahko razglabljam o aplikativnih učinkih in inovativnem razmišljanju ter posledičnih preskokih v znanosti, vendar se bom temu ognila. Umetnost pač mora biti. In pomaga in bogati. Vsaj mene. Tudi vas?
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/umetnost-in-izobrazevanje