Foto: Matej Kristovič
Če se ozremo na naslovnice časnikov, po obrazih ljudi v naši bližini, na splošno nezadovoljstvo in (kar je najbolj zaskrbljujoče) naraščajočo apatijo, se lahko brez slabe vesti vprašamo, čemu sploh gledališki festival.
Foto: Matej Kristovič
Čemu? Morda zato, da pokažemo, da (še) smo. Ali ker čutimo pripadnost neki neotipljivi gotovosti, ki nas žene v vedno novo ustvarjanje, ki ga ritualno podelimo s strokovno javnostjo, žirijo in publiko? Gre za smelost? Napuh? Prevzetnost? Ali vztrajamo v prihajanju na Festival zgolj zaradi neke nostalgije, daljnega čustva, ki nam vzbuja domačnost in pripadnost? Naši odgovori, izgovori in pojasnila, lahko osvetlijo temeljno vprašanje: Zakaj smo tu?
Nacionalni gledališki festival je več od izložbenega prikaza naše najboljše produkcije. Je identifikator, ki nam vsako leto pokaže, kdo smo bili in kdo bomo. Kaže nam ljubezen do jezika in spodbuja dialog ter sožitje med različnimi uprizoritvenimi praksami in nacionalnostmi. Borštnikovo srečanje je v teh čudno mračnih časih lahko snop luči, ki nam kaže, da pot naprej je. Od vseh strani zasuti z novicami, ki ne dajejo upanja, postane umik v temo dvorane, umik v spovednico, kjer se lahko soočimo s sabo, svojimi strahovi in to delimo z liki, ki živijo in umirajo ter s sogledalci v intimni skupnosti gledališča. Vsakega od nas prižene v mariborski jesenski čas nekaj drugega. Morda prav umik pred časom, ki se je zažrl v naše kosti in postal paranoja vseh generacij. Festival spričo teh časov mora ostati, ne le zaradi ustvarjalcev, ampak zaradi vseh, ki jim na hladne večere lahko nudi uteho ali kaže cilj. In vsi vemo, da je noč tik pred prvim svitom najbolj temna.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zakaj-festival-sprico-teh-casov