foto Marko Turkuš
... o procesu dela pri predstavi Antigona v Lutkovnem gledališču Ljubljana (premiera 18. in 19. septembra 2013). Režiser Marko Čeh; igrajo Ana, Asja, Jan, Alenka, Matevž in glas Iztoka. O Kreonu – prvič in zadnjič.
foto Marko Turkuš
V poletje sem vstopila z mislijo, da se premalo ukvarjamo s tem, kdo je Kreon, in še vedno zasledovala misel, da nočem tega črnobelega branja drame, ker je svet, v katerem živim, siv, in hočem razumeti obe plati medalje, dati priložnost tudi Kreonu, ker apriorno postavljanje na stran Antigone in superiorno moraliziranje nista rešitev. In ko sem prebirala Mladinino edicijo Intervjujev z Goranom Klemenčičem na čelu, se mi je zdela njegova dikcija domača kot Kreonova in zadovoljna sem bila, da sem Kreonu našla najboljšega zagovornika – človeka, ki ga spoštujem, cenim njegovo mnenje in je neuradni zmagovalec letošnjega leta.
Nekje na sredini poletja pa me je na moji misiji: Kreon zbodlo Ntokovo dopisovanje z Bagolo, ki ga bom zdaj zvodenela le s kratkim citatom: »Več nas hoče stati na strani pravice, bolj je podoba pravice relativizirana, abstraktna, zlo pa postane manj definirano.« In priporočila v nadaljnje branje, saj oba vrhunsko zbadata na vse strani – http://ntokomc.blogspot.com/2013/07/bitka-za-dober-spanec-pismo-aljosi.html.
Ali je moja misija: Kreon zabrisovanje podobe, kaj zlo sploh je, in vzpostavljanje sveta, v katerem smo kar naenkrat vsi dobri ali pa imamo vsaj dobre argumente, ki opravičujejo naša dejanja ... Nekdo mora biti odgovoren za množične samomore naših dramskih likov ... jebelacestakamsemsezdajzaplezala!
V prvih hladnih dneh prvega tedna popočitniških vaj pa sem se ohladila in pomirila. Da se Kreon oglaša po zvočniku, je bila ena od prvih Maretovih odločitev, zato že od začetka nima konkretne podobe, in to je ključ do rešitve. Radikalizirati Zlo. Potegnem še nekaj dodatnih črt in Kreon ni več človek z dobrimi in slabimi lastnostmi, dovolj je opravičevanj in zagovarjanj, njegova podoba se nam popolnoma izmuzne in se razblini v diktat Oblasti.
Na drugi strani pa tudi Antigona ni več sama, ampak ima vrstnike – somišljenike, ki se vsak po svoje skušajo upreti diktatom Oblasti, države sili. Polinejkov pokop je zgolj povod upora, ki postane univerzalen problem v trenutku, ko stopi na stran Antigone tudi Ismena, ko povzdigne glas Hajmon in ko zagrozi Tejrezias. Koliko manj odmeven bi bil v medijih konec zgodbe, če ne bi naredil samomora tudi Hajmon (Kreonov sin) in zaradi njegove smrti še Evridika (Kreonova žena)?
Kako bi se odzvalo ljudstvo na osebno tragedijo človeka, ki zgolj momentalno sedi na prestolu Oblasti? S kaznijo, seveda, z bridko kaznijo samote, nesočutnosti in totalne ignorance. S krikom Hajmona: »Sam ostani z ljudmi, ki prija tvoje jim divjanje.«
Podoba Zla na plakatih se res menja, odnos do Oblasti pa je domet naše moči ... Za zjokat smešno!
P. s.:
In tako pretopimo v življenje še eno gledališko pravilo:
A veste, kako se igra kralja?
Ne da se ga, kralja se ne da odigrati – pozicijo kralja lahko vselej vzpostavijo zgolj in samo soigralci z odnosom, ki ga imajo do kralja.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/sedmic