Foto: Jan Versweyveld
V mednarodnem programu Mostovi se bo danes na 48. Festivalu Borštnikovo srečanje predstavilo tudi nizozemsko gledališče Toneelgroep Amsterdam in režiser Ivo van Hove s predstavo Človeški glas (Jean Cocteau) v izvedbi igralke Haline Reijn. Predstava je bila hit sezone leta 2009, razprodana tudi na gostovanju v New Yorku, Halina Reijn pa je dobila nagrado za najboljšo igralko na mednarodnem gledališkem festivalu Kontakt na Poljskem.
Foto: Jan Versweyveld
Letošnje leto bosta na festivalu v fokusu sodobno nizozemsko gledališče in dramatika, katerih pomemben del ste tudi vi. Kako razumete svoje delo v odnosu do nizozemskega gledališča in dramatike nasploh?
Toneelgroep Amsterdam je največje nizozemsko gledališče, v katerem je zaposlenih 22 igralcev in ima svoj sedež v središču Amsterdama. Pripravljamo inovativne interpretacije klasičnih in sodobnih dramskih besedil, ki jih uprizarjamo po vsem svetu. To leto potujemo v Čile, Avstralijo in Moskvo, če naštejem le nekaj teh gostovanj.
Izbirate tako klasične kot sodobne dramske tekste, v gledališče prevajate filmske zgodbe, režirate opere … Kaj vam pomeni tako raznoliko polje delovanja? In kako bi lahko primerjali pristop k delu za monodramsko predstavo Človeški glas in na primer šest ur trajajočo Shakespearovo rimsko trilogijo (Julij Cezar, Antonij in Kleopatra, Koriolan)?
Vsak tekst preberem kot povsem nov in ne razvijam nekega posebnega stila. Vsakič znova odkrivam stil igre in obliko izraza, ki ustreza določenemu tekstu. Seveda pa obstaja nekaj specifičnih oznak mojega dela, saj se izogibam realizmu in skušam vzpostaviti resničnost duše, ki temelji na poglobljeni igri.
Cocteau je napisal monodramo Človeški glas kot odgovor na kritike, da se preveč ukvarja s postavitvijo na oder in premalo z igralcem. Ste se pri delu tudi sami srečevali s podobno dilemo? Po večini kritiki hvalijo tako režijski kot igralski del predstave, najde pa se tudi kritika, ki govori o režijski postavitvi na račun igre.
S to kritiko se ne morem strinjati, saj vselej raziskujem globine človeške biti. Stil igre in koncept predstave izhajata iz mojega razumevanja tega, kaj je avtor želel z besedami doseči. V primeru Cocteaujevega teksta je bil moj glavni cilj priti do grozljivih občutij samote, obupanosti, jeze. Človeški glas razumem kot samomorilsko igro, zato sem Halino prosil, naj igra ta telefonski pogovor, kot da gre za zadnji, ultimativni klic. In napotek se je izkazal za pravilnega, saj je Halina dobila mogočno intenzivnost, ki je obrnila igro v resnično tragedijo in ne zgolj še eno zgodbo o končanju odnosa.
V predstavi Človeški glas, ne gre za klasično monodramo, ampak za zgodbo brezimne ženske protagonistke, ki se po telefonu poslavlja od svojega partnerja – gre torej za enosmerno komunikacijo, ki jo nenehno prekinja slaba telefonska zveza. Kako sta s Halino pripravljala to vlogo? Kdo je protiigralec?
Besedila Človeški glas nikoli nisem obravnaval kot monolog, ampak kot dialog. V predstavi na odru res spremljamo le eno žensko, ki govori po telefonu s svojim (bivšim?) partnerjem, ampak za razumevanje je bilo nujno ugotoviti, kaj moški na drugi strani žice govori. Med vajami sem jaz 'igral' tega moškega in na takšen način smo našli pravi ritem govorjenja in pravilne emocionalne odzive ženske.
Igralko ste zaprli v utesnjeno škatlo, v katero publika gleda skozi stekleno, četrto steno. Ali postaja gledališče zoološki vrt človeških stisk?
Gledališče je vselej voajersko, ker gledalci večinoma sedijo v temi in gledajo igralce v luči na odru. Zdi se mi čudovito, iti v gledališče, tam sedeti s tujimi ljudmi in skupaj z njimi gledati svoje najhujše nočne more ali najgloblje želje.
Zadnje, bolj za šalo vprašanje. Ste že slišali za slovenski endemit človeško ribico?
Ne, ampak zveni nenavadno.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ivo-o-halini-halina-o-jeanu-jean-o-zenski