Študentska kritika|Thomas Bernhard: ZABAVA ZA BORISA. Režija Denis Marleau, Cankarjev dom in Théâtre UBU, Montreal, Kanada, premiera 8. 7. 2009) - Med norostjo in razumom, med sanjami in resničnostjo, med sadizmom in mazohizmom. Vse, kar ostane, je borba za pozornost, za potrditev tistega, ki ima družbeno premoč.
Bernhardov dramski prvenec Zabava za Borisa že na samem začetku vzbuja zanimanje s postavitvijo dramskih oseb, saj je večina izmed njih pohabljenih. Režiser Denis Marleau gre še korak dlje. S svojo taktirko delu vdihne dušo tudi tam, kjer so v tekstu ostala prazna ali nedovršena mesta, pri tem pa mu nedvomno pomaga odlična igralska zasedba.
Zabava za Borisa je drama, ki niha na meji med norostjo in razumom, med sanjami in resničnostjo, med sadizmom in mazohizmom. Ta osnovni razkol v človeku prepričljivo odigra odlična Christiane Pasquier v vlogi Dobre gospe, ostarele deklice, ki se je še vedno drži želja po preoblačenju – predvsem v kostume (bohotna obleka in nakit kraljice) in oblačila (rokavice in klobuke, ki so osnovna garderoba vsake dame), s katerimi želi poudariti svojo navidezno superiornost. Njena gostobesednost, besede, ki so hitrejše od misli, so v zanimivem kontrastu z redkobesedno, skorajda nemo služabnico Johanno (Guy Pion in Sébastien Dodge). Johannina poudarjena statičnost in neizraznost sta presekani z redkimi momenti, ko daje slutiti, da kljub ponižanjem s strani Dobre gospe ostaja tista, ki vleče niti iz ozadja. Je edina nepohabljena oseba in svoj tihi upor izkazuje s poudarjeno hojo in različnimi pozami, ki razgaljajo noge. Do Borisa, moža Dobre gospe, je ljubeča, že skoraj materinska, čeprav ji skuša njena gospodarica s kričavim, bolestnim ljubosumjem in iskanjem pozornosti to preprečiti. Ostareli, večni otrok Boris (Sébastien Dodge) navdušuje s pristnim otroškim smehom in čudenjem, govori pa le takrat, ko je v stiski ali je s strani Dobre gospe to izrecno zahtevano. Povsem logično je, da njegovo tiho smrt najprej opazi Johanna, saj v kaotičnosti in hrupu sprevržene zabave nevsiljivo ostaja v ozadju kot del scene.
Minimalističnost scenografije razgalja igro in odnose – nič ni odveč. Sprednji in zadnji del loči rahlo prosojna zavesa, ki jo odgrinja ali zagrinja le Johanna, kar še dodatno poudarja njeno tiho vseprisotnost. Maloštevilni rekviziti so preprostih oblik, vendar pohabljencem za uporabo težko dostopni ali celo neuporabni („omara“ za klobuke in rokavice, boben za Borisa, škorenj na škatli pohabljenca), nekateri pa le še dodatno kažejo otroškost sveta, v katerem sta ostala Dobra gospa in Boris (maketa hospica, baloni).
Scenografija je postavljena odlično, prehajanje med prizori pa poteka gladko. Na določenih mestih je uporabljena stena za zaveso, na kateri se prikazujejo črno-beli prizori (ples, skrivanje otroka), s katerimi je predstava dodatno začinjena.
Skrbno izbrana kostumografija preide iz skromne nevtralne prek kričeče, svetleče rdeče do razgaljeno temeljnih kontrastov: bele (Boris in Dobra žena) ter črne (Johanna).
Odrska luč v pravi meri vzbuja občutke groze, še posebej takrat, ko se na odru pojavi 13 pohabljencev iz Borisovega starega hospica. Odlično izdelane mehanične lutke dopolnjujejo Bernhardovo delo in izkazujejo absurdno nemoč likov – marionet.
Pozornost občinstva je bila zbujena že na samem začetku s predvajanjem črno-belih prizorov, ki se jim je tik pred igro pridružila še glasba. Uprizoritev gledalcev ni pustila nedotaknjenih, komičnost teksta ali situacije je na več mestih sprožila smeh. Rahla negativna kritika bi bila na mestu le v tem, da s(m)o gledalci v prvih vrstah težje sledili dogajanju na odru zaradi nadnapisov (predstava namreč poteka v francoščini).
Uprizoritev kanadske gledališke skupine Théâtre UBU pod režijo Denisa Marleauja je nedvomno pokazala, kako lahko že v izhodišču zanimivo Bernhardovo delo še dodatno izboljša. Presunljiva ranljivost in nemoč junakov zbujata sočutje in odgovornost, hkrati pa razgaljata bedo človeka. Vse, kar ostane, je borba za pozornost, za potrditev tistega, ki ima družbeno premoč.
Thomas Bernhard: Zabava za Borisa (Une fęte pour Boris)
Théâtre UBU, Montreal, Kanada
Umetniška ekipa:
Režiser: Denis Marleau
Koncept, video in scenografija: Stéphanie Jasmin, Denis Marleau
Videomontaža in inscenacija: Piere Laniel
Glasba: Nicholas Bernier, Jérôme Minière
Oblikovanje zvoka: Nancy Tobin
Oblikovanje luči: Marc Parent
Izložbene lutke, maske in gledališka lutka: Claude Rodrigue
Kostumografija: Isabelle Larivière
Pričeske in maska: Angelo Barsetti
Igrajo: Christiane Pasquier, Guy Pion, Sébastien Dodge
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-zabava-za-borisa-1