Tibor Hrs Pandur / foto Žiga Kroflič
Tibor Hrs Pandur je svojo pot pričel na Akademiji lepih umetnosti (Accademia di Belle Arti) v Benetkah, kjer je študiral slikarstvo, nato pa se preusmeril na študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je pesnik, dramatik, dramaturg, soustanovitelj in urednik paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. ter eden izmed iniciatorjev Transnacionalne gverilske umetniške šole GT22 v Mariboru. Z dobitnikom letošnje nagrade za mladega dramatika sva se potopila v dialog o sedanjosti, prihodnosti in potencialnosti, saj si dramski tekst in analizo lahko preberete na omenjenem portalu.
Tibor Hrs Pandur / foto Žiga Kroflič
V zadnjih letih opažamo vznik iniciativ, katere pobudniki so predvsem posamezniki mlajše generacije, ki stremijo (ali so bili celo prisiljeni) najti drugačne načine delovanja in ustvarjanja. Namesto ustanavljanja zavodov, ki slonijo na enem posamezniku, nastale iniciacije slonijo na skupnosti. Tudi sam si iniciator ali sotvorec dveh tovrstnih platform (I.D.I.O.T. in Transnational Guerilla Art School GT22). Kje lahko iščemo vzrok omenjenih sprememb?
Spremembe so očitne predvsem v avtonomnih skupnostih (ali pa vsaj k avtonomizaciji vseh pogojev življenja stremečih posameznikih določenih skupnosti), ki so se formirale iz ali ob vseslovenskih vstajah (in tudi že prej, pri nas vsaj recimo od 15. oktobra 2011 naprej). Ob tej vsesplošni prebuditvi različnih skupnosti v realnost evropskih (in globalnih) izkoriščevalskih birokracij strahovlad, ki smo jih očitno predolgo ignorirali, namreč, da smo spet postali prostovoljni lakaji višji sili Evrope in da stranke spektakla delujejo, da bi ohranjali življenje v vseh aspektih, da stremijo celo k nečemu diametralno nasprotnemu (kar se lahko razume kot vojno stanje), da so stranke celo protiustavne v tej deželi, kot trdijo že dolgo starešine neposredne demokracije. Ni čudno, da se je prvi »požar« ljudskega vrenja zgodil v Mariboru, kjer je trenutno zaznati veliko borbenost in občutek zmage na ulicah, predvsem med mladimi. Kanglerja smo izgnali, EPK je šel (pokradel svoje in razočaral mnoge), a za sabo je pustil ogromen potencial, združil je skupnosti v iniciative, ki gredo dalje, če je »keš« ali pa če ga ni (recimo Center za avtonomno produkcijo in Urbane brazde (gverila vrtnarstvo in načrtno gojenje vrtov kjerkoli je možno)) ali veliko število galerij in prostorov kot Živa dvorišča, ki se jih je odprlo in zaskvotalo v te namene. Zdaj grejo dalje (ob tem je še seveda Pekarna in ostala vstajniška gibanja in iniciative). Različne skupine se tudi organizirajo po četrtnih skupnostih in »furajo« skupščine ter odkrito komunicirajo z novim županom. Konec koncev: mar ni Maribor osvobojeno ozemlje? Imamo vstajniškega župana, mar ne? Torej: »JUST ACT LIKE IT«. Tako daleč smo bili prisiljeni se odločiti, da ni druge kot samooskrba in avtonomizacija vseh pogojev življenja, kar se lepo strne v lekcijo: »ADAPT OR DIE«. Ljubljana pa je druga zgodba. Zokija niso hoteli odstraniti (da ne bi izgubili zvez, predvsem intelektualci in kulturniki, jebiga, pa brez zamere) in so šli direkt na Janšo, ki se je spet samo umaknil za zavese, čeprav je pravno obtožen in ne vem, kaj sploh še dela na svobodi, tako kot Berlusconi pravzaprav in večina globalne vodilne elite.
Skratka, Ljubljana ni šla iz lokalnega h globalnemu, ampak kontra in od tod sentiment prodane ali ukradene revolucije v Ljubljani, saj celo potrjuje Janševo tezo, da je bil cilj vstaj, da pride kvazileva stranka spet na oblast. Mariborčani pa so na »boli te kita«, težijo k samoorganizaciji in čim večji neodvisnosti od razpisov, birokracij, korporacij in kolikor se da stran od spektakla po Debordu, torej stran od stanja životarjenja »pod totalitarističnimi upravljanji vseh pogojev bivanja«.
Naučilo nas je in vemo, da pričakovati ali zahtevati od zatiralcev, da rešijo probleme, ki jih sami zavestno povzročajo, ne vodi nikamor. Edina pot naprej je okrepitev naših že obstoječih vezi in omrežij ter vzpostavitev vzporedne organizacije lokalnih/globalnih skupnosti in iniciativ, ki težijo k istim ciljem, torej diametralno nasprotnim, kot jih »fura« večina samooklicanih predstavnikov držav sveta. Zanimajo nas samo razsvetljeni posamezniki (ali tisti, ki so stopili odločno na pot k razsvetljenju), s katerimi se lahko plodno plodimo in rastemo skupaj, v konstantni ali občasni komunikaciji. Stremimo k omrežju skupnosti, ki si jemlje za zgled vizionarje, svobodnjake in samoupravnike človeške vrste od Tesle, Gandija do njegovega veličanstva Haileja Selassija I., ter k ponovni vzpostavitvi skupnosti, skozi redefinicijo skupnega in skozi umetnosti komunikacije ter redefinicijo predvsem temeljnih konceptov dela, energije, časa in kapitala. Razumemo, da definicija teh konceptov (na podlagi prevladujočega medija časa in načina produkcije ter distribucije energije) določa etično, socioekonomsko, politično in estetsko podlago vsake družbe. Razumemo in potrjujemo vsakega posameznika kot vir neskončnih energij, ki si lahko izdela svojo srečo, življenje in realnost, ter tako (in samo tako) dejansko in konkretno vpliva na tok zgodovine ter sotvori skupnost široke družine, ki zajema tako bližnje prijatelje kot tudi partnerje in znance. Človek je zmožen sam sebi in v sodelovanju z bližnjimi ustvarjati avtonomne zakone, saj je sam sebi in zato drugim vir in medij neizčrpnih energij. Kot živo bitje, ki je recimo po Deteli sintropična sila napredka, ki stremi k naravnemu stanju preobilja narave Resnice, Dobrote in Lepote.
Zavedamo se, da vsako bitje razpolaga s presežkom svojih energij, ki so inherentne vsakemu živemu organizmu, in da je človek sam prejemnik in začasni lastnik tega vira, torej lastnik lastnih pogojev produkcije.
Človek sam s svojo pozornostjo in usmerjanjem svojih energij dela, ustvarja in poganja sistem, ne stroji, ne tovarne, ne kapital in sredstva produkcij. Kapital rabi pozornost ljudi kot stroji rabijo energijo delavcev, ki jih poganjajo, čeprav bi lahko že zdavnaj roboti prevzeli vse težke naloge človeštva in bi vsi »hengali« ležerno in se posvečali višjim nalogam samorealizacije.
Kaj pa so premise, ki tebe vlečejo v vzpostavitev tovrstnih iniciativ? Zakaj je povezovanje potrebno?
Zato, ker drugače ne preživimo. Nobeno drevo ne raste samo. Samo »poštekati« moramo, da smo del ogromnega, neskončnega, prepletenega organizma, naj bo to Vesolje, Narava, Bog, kakor vam drago. Tesla je rekel: »Ko bo brezžična popolno aplicirana, se bo celotno človeštvo spremenilo v ogromne možgane, KAR ŽE SMO.« Globalna realizacija tega lahko, v mojem skromnem pogledu, sproži svetovno evolucijo neizračunljivih posledic.
Verjamem v moč komunikacije, ki je zmožna v konstantnem direktnem in iskrenem dialogu sotvoriti zakone in realnost skupnosti posameznikov. Verjamem v Človeka, ki je sam sebi in zato drugim vir in medij neskončnih energij radosti, kreativnosti, ljubezni, sreče in miru. Da smo tukaj, da se naučimo te energije »hendlati« in kanalizirati. Da smo tukaj, da se naučimo kako »dematerializirati nasilje« v nas, naj bo to s katerokoli človeško umetnostjo ali znanostjo.
Verjamem v bitje, ki je po definiciji živega bitja sintropična sila napredka, ki stremi k naravnemu stanju, ki iz harmonije plodi presežke preobilja narave ad infinitum. Tako kot človek s svojim delom ustvarja presežke, dobra pesem po moje lahko pride samo iz presežka energije. Kot je nekoč zapisal Hlebnikov: »Kreativno delo je iskra med presežkom sreče pevca in nesrečo množice. Kreativno delo je razlika med srečo nekoga in splošno nesrečo.«
Največji dosežki človeštva so prišli iz ustvarjalnih presežkov človeške energije, saj je človeško telo njegovo proizvodno sredstvo in medij energije. Človek s svojim svobodnim delovanjem ustvarja presežke energije, ki se množijo vzajemno, ko jih posreduje drugim. Kako naj si drugače razlagamo fenomen, da iz združitev dveh bitij nastane tretje, neodvisno in avtonomno bitje, ki nosi luč naprej? Če ni to čudež, Beseda konstantno inkarnirana, konstantno reorganizirana skozi/v Meso, ne vem, kaj je. Beseda kot frekvenca, kot osnovna vibracija sile, ki vse dela, da je. Beseda kot Glasba. Beseda kot vse človeške Znanosti, Vednosti in Umetnosti skupaj. Beseda kot metaoznačevalec. Beseda kot sintropična sila življenja.
Že dolgo smo na točki, kjer znanstveni napredek omogoča vsem nadzor in zmožnost uporabe sredstev produkcije energije, ki bi lahko, že odkar je Tesla pridigal in ustvarjal, »ruk cuk« rešila vse probleme materialnega obstoja človeštva na Zemlji. To je jasno. In jasno je tudi, da nam nasproti stojijo sile, ki temu napredku odločno nasprotujejo, a avtonomizaciji se ne da izogniti in molčati je v določenih trenutkih izdaja, zato lahko samo po Tesli ponovim: »See the excitement coming!«
Omenil si redefinicijo konceptov dela, energije, časa, kapitala in denarja kot osrednje parametre novih samoorganiziranih skupnosti. Ali lahko omenjeno utemeljiš na primeru Transnacionalne gverilske umetniške šole GT22, kakšna je njena zasnova?
GT22 (Glavni Trg 22, Maribor) Transnational Guerilla Art School je zastavljen kot koalicija inštitutov znanosti in umetnosti, ki stremi k samooskrbi in svobodni izmenjavi dobrin in informacij. Razdeljen je na osem krovnih inštitutov: Inštitut za Zemljo, Vodo, Zrak in Energijo (kamor se logično uvršča Komunikacija), Inštitut za Neposredno Demokracijo, Inštitut za Resistencio Cultural Mundial, Inštitut za Ritmologijo in Hip hop Akademijo ter Inštitut za Teatrologijo in Ustvarjanje Situacij. Zastavljen je mednarodno in razvija se spontano po načelu, da je umetnost že življenje samo in da smo tukaj v univerzi univerzuma vsi učitelji in vsi učenci glede na dano situacijo, individualne potrebe in znanje. GT je avtonomna cona, ki se organizira po principu združenih knjižnic sveta, semenskih/rastlinskih in informacijskih. 25. maja smo GT22 razglasili za osvobojeno ozemlje in avtonomno cono ter pričeli šteti Dneve mladosti mednarodnega osvobodilnega boja. Kot je rekel Hakim Bey: »Svobodni bomo v času in svobodni bomo prav tako v prostoru!«
Kaj je bil povod za ustanovitev omenjenega zavoda?
Kar nas je doletelo v Mariboru, po splošnem depresivnem vzdušju post-EPK ropanja, je velik dar in blagoslov, ki ga mislimo izkoristiti »na polno«. Pravzaprav smo dobili »MAKSA« brez kakršnihkoli državnih ali evropskih sredstev. Naj pojasnim: družina Oset je že za časa EPK-ja ponudila ogromen kompleks na Glavnem Trgu 22 v kulturne namene, česar niso izkoristili. Nakar je Miha (Sonda) pripeljal v GT22 inavguracijsko razstavo in projekt, ki so ga domislili v sodelovanju z galerijo v Gradcu, Metko in Miho (Son:DA, Mb) ter Antonom Ledererjem in Margaretho Makovec (Gradec): Transnational Guerilla Art School. Transnational Guerilla Art School. Lekcija 1 je bila v Gradcu, kjer sem tudi sam postal študent. Lekcija 2 (»ustvarjanje resničnosti«) pa se je zgodila v Mariboru 26. oktobra 2012 in verjetno še traja. Lekcija 1 je vključevala registracijo vseh obiskovalcev razstave, ki jih je zanimalo postati študent in/ali učitelj Transnacionalne gverilske šole, nato so v Mariboru med Lekcijo 2 na stene narisali miselne vzorce želj, motivacij in predmetov raziskav vseh novovčlanjenih. Ti vzorci so zdaj v sobi, kjer se nahaja mini skate rampa in kjer že redno poteka šola skejtanja (pod vodstvom ekipe 5-0.si). Ostale prostore zaseda ekipa internetnega radia youreupradio.com, Revija slovenskega dokumentarnega filma, Post art lab in Fotomuzej (zbirka Dragiše Modrinjaka) ter paraliterarna organizacija I.D.I.O.T. Iz rezidenčne sobe za pisatelje, kjer trenutno gostujem, se prav tako širi razstava projekta Tesla Unplugged, ki predstavlja hkrati razvoj hiperknjige ali knjige v prostoru ter finalizacijo radijske igre o Nikoli Tesli, ki jo pišem zadnjih pet let. Ob tem intenzivno delam na tem, da isti prostori postanejo Teslov raziskovalni center, knjižnica in laboratorij (analogen ali celo nadgrajenejši kot Beograjski. Vemo, da je Tesla preživel del svojega življenja v Mariboru, tik pred zgodovinskim odkritjem sistema izmeničnega toka v Budimpešti. Namen je tudi intenzivno povezovanje s podobnimi iniciativami od Beograjskega Muzeja Nikole Tesle do Muzeja v Liki, projekta na Long Islandu za ohranitev laboratorija Wardenclyffe in drugih iniciativ, recimo Tesla Society v New Yorku.
Omenjeni primer (če se osredotočiva nanj) razkriva neke temeljne spremembe na polju umetnosti (ki je vzniknila že za časa avantgard) in konec 90. let povzročila plejado razprav o tem, kako danes misliti in opredeliti umetnost. Kakšno mesto umetnost zavzema znotraj GT22?
Meni se zdi, da je vsaka človeška znanost oblika (celo vsaka oblika človeškega delovanja) umetnosti (v smislu mojstrstva določene »obrti«) in obratno. Tesla je svoje početje imenoval električna umetnost ali »umetnost teleautomatike«, in sicer v času in z zavestjo, da sta ti dve disciplini pravzaprav ena sama disciplina. Pravzaprav ne vidim razlike med umetnostjo in znanostjo, oboje dojemam kot del človeške vednosti v smislu znanosti oziroma umetnosti življenja. To ideologijo razcepa »fura« ta predpotopni sistem, katerega cilj je ločitev glasbe, matematike in poezije, kar sem že drugje označil za enega izmed največjih zločinov proti človeštvu. GT gre odločno proti temu, tako da išče enotnost in harmonijo ter se usmerja k ponovnemu povezovanju umetnosti, znanosti in mistike, recimo preko linije: Heraklit – Pitagora – Boškovič – Goethe – Nietzsche – Tesla – Marley - Steiner in tako naprej.
Osnovna ideja šole je, da je vsak sodelujoči hkrati študent in učitelj: glede na situacijo, znanje, okoliščine in potrebe. Saj konec koncev tudi učenec uči učitelja, medtem ko ga on uči, če je to izmeničen in enakovreden transfer, prost pozicij umišljenih avtoritet, ki se pretvarjajo, da si lahko s silo prilastijo monopol nad vednostjo in delujejo po principih vsem znanih totalitarnih oblasti in prisilnega nadzora, česar smo vajeni iz »mainstream« šol, kjer je kvantiteta napiflanega pomembnejša od kvalitete razumljenega in dejansko naučenega, ki pa pride po moje lahko samo preko praktičnega delovanja iz notranje nuje, radovednosti in samovzgoje ali usklajenosti z lastno misijo (ali poklicem) tukaj na Zemlji. Edina avtoriteta v GT22 je spoštovanje, prost dostop, neposredna mirna in spoštljiva komunikacija, vednost in volja do znanja, ki se naj prosto in vsem dostopno prenaša.
Če se navežem na ideologijo razcepa, ki jo omenjaš, in privilegirano mesto, ki je znotraj tega razkroja vzniknilo v določenih disciplinah (naravoslovje kot »objektivno« in zato privilegirano, pa čeprav sodobne teorije omenjeno predpostavko porušijo) kot tudi zapovedanost sistematizacije, neke ustvarjene logike, ki se ji umetnost (vsaj tista najbolj radikalna, med katero bi jaz vsekakor umestila tudi kar velik del poezije) zoperstavlja, ne preseneti, da jo s pridom sistem potiska na rob. Če omenjeno utemeljim na primeru forumske poezije, ki je bila »nasilno« odstranjena s forumov takoj, ko se je pojavila, se zdi, da nosi potencial sprememb; saj je ustvarjena iz neke notranje nuje, ne sledi logiki kapitala in neoliberalistične matrice. Jo je mogoče brati kot šum?
Znanost umetnosti po moje ni v ustvarjanju šumov, čeprav iz perspektive korporativne matrice kapitalizma prav z vnašanjem organske harmonije in redefinicije skupnosti v matrico dejansko vnaša šume. Resnica, Lepota in Dobrota so ponavadi šum za idiote, dokler ne spoznajo, da šum povzroča samo čista voda ali misel, direktna in jasna kot svetloba, ki samo čisti kanale komunikacije. Logično, da je iz iracionalne perspektive matrice jasna misel šum, saj moti »neskončen monolog in samospev sistema samemu sebi, tako kot transakcije blaga in blagovnih podob, ki služijo le ohranjanju obstoječih pogojev produkcij«, kot je to stanje globalne revščine lepo imenoval Debord.
Umetnost raste spontano iz avtonomnega posameznika (ali k čimvečji avtonomiji stremečemu) kot način življenja preko njegovega svobodnega delovanja ter praznovanja svojega dela (karkoli že dela), ker že s tem, ko je, deluje in dela, praznuje lastno delovanje. Umetnost je umetnost življenja. »ART IS LIFE.« Verjetno pa misliš umetnost komunikacije, ko posreduješ svoje izkušnje iz umetnosti življenja (ali kako se učiš živeti življenje idealno zate) nekomu drugemu preko medija komunikacije?
Glavna ideologija znanstvenih diktatur 20. in 21. stoletja je ideologija o nemoči besede. Da besede kot da nimajo moči, medtem ko komunikacija med nami generira in ustvarja tako ekonomijo, politiko kot državo. Če je umetnost subverzivna, je dejansko subverzivna in prepoznana kot taka s strani samooklicanih avtoritet/države (ki niso izvoljene na podlagi njihovih znanj ali mojstrstev). Ne poznam umetnosti, ki ne bi bila upor proti oblasti. Ne more biti drugače, zato so največji vodje človeštva vedno bili pesniki, znanstveniki, diplomati, geniji. Torej, če je umetnost/znanost res subverzivna, če res ogroža status quo uničevalnih politik in dinastij (za katere upam, da bodo kmalu le še zgodovina), mora zares ogrožati Oblast (ljudi tako kot enoznačen, monopolističen koncept, ki ne vidi, da se v tej besedi skriva OB-LAST, šele ko bo vse od vseh, ko bomo vsi ob last, tega strupenega koncepta, če ne dopušča še vseh drugih oblik lastnine). In najbolj ogroža pozicijo Oblasti ali Državo preprosto skupnost ljudi, ki nič od takšne države/oblasti ne zahteva, ne potrebuje in ne rabi. To je lepo povedal Agamben: »Sleherna posamičnost, ki si hoče prisvojiti svojo samobitnost, svojo lastno bit-v-jeziku, in tako zavrača vsako indentiteto in vsako zapoved pripadnosti, je poglavitni sovražnik Države. Kjerkoli te posamičnosti miroljubno demonstrirajo svoje so-bivanje, bo Tiananmen in, prej ali slej, se bodo prikazali tanki.« (robni zapisi h komentarjem k Družbi spektakla). Praksa tako Zahoda kot Vzhoda je bila že v različnih obdobjih, da se najradikalnejše umetniške in znanstvene prakse preprosto ignorira, vsaj na prvi stopnji, če ne doseže praga kazenskega pregona ali asasinacije karakterja ali huje. Pravzaprav pa smo na točki, ko se piše direktno v živa bitja in ne nekim uradnikom ali lakajem sistema.
Ampak vemo, da to ne velja za vsako umetnost, pa četudi želimo pogledati zgolj po tistih oblikah in praksah, ki sebe deklarirajo kot subverzivne. Verjetno tudi tebe ne gane vsaka umetnost ali je celo ne prepoznaš znotraj modusov, ki jih navajaš. Kako bi opredelil ta drugi pol?
Umetnost nekaterih ljudi zame nima pozitivnega naboja oziroma se piše iz sile, ki jo (prosto po Andreju Deteli) interpretiram kot entropijsko (torej pisano iz dolgčasa, zamorjenosti, včasih tudi pretiravane dramatizirane bolečine nad malenkostmi in neke pozicije melanholičnega cinizma »wannabe« intelektualca sredi Ljubljane), v nasprotju s sintropičnimi pojavi Brutalnega Realizma ali Erotične Levice Nove Slovenske Scene, ki pa stremi k neposredni svobodi jezika/izraza in potenciala najvišje možne iskrenosti z namenom preseganja jezika depresivcev in obglavljevalcev, zaprisežena ustvarjanju presežkov iz dane situacije, kar je po Tesli/Deteli samoorganizacijska sila, k vedno večji kompleksnosti stremeča sila življenja. Potemtakem se nikakor ne strinjam, da je zdaj, kar eni postmortem teoretiki s fiktivnim monopolom nad estetiko, trdijo, da je vsa umetnost »added value« (dodana vrednost), trdim, da je ravno nasprotno. Umetnost in znanost sta presežek človeške energije in lahko prideta samo iz presežka svobode, časa in prostora posameznika. Sta presežek, ki ga človek sam proizvaja skozi jezik in telo, kot čebele delajo med in vedo jasno svojo misijo in misijo skupnosti panja. Potemtakem sta umetnost in znanost nekupljivi, ker neprecenljivi, ker sta presežek in ju je treba kot taki spodbujati in ploditi dalje s polno paro. Treba se je zavedati, da smo mi tisti, ki hranimo sistem s svojo energijo in pozornostjo ter ga predvsem s tem omogočamo, in ne obratno. Mi smo pravi mediji, mi spomina nosilci. Kot je rečeno v Angleškem pacientu: »Mi smo prave države, ne črte, narisane na zemljevidu.«
Kako to doseči? Verjetno je prav to vprašanje, ki si ga zastavlja vse več ljudi. Na podlagi tega so vzniknila tudi številna gibanja, upori, ki se množijo po celem svetu?
Poskusiti je treba in dejansko in virtualno v vsakem trenutku pridobivati neodvisnost in samostojnost kot živo bitje, kot posameznik. Kar je rekel Gandi, ni od muh: »Bodi sprememba, ki jo hočeš videti v svetu.« Lahko se razvije v smer: »Bodi Tesla, bodi luč, ki jo hočeš videti na svetu!«
Vzporedno se tudi ukvarjamo s tem, kako na novo premisliti Marxa ter priti do nekakšne sinteze med Marxom, Teslo, Aristotelom in Nietzschejem. Če kapitalist krade presežek dela delavcev znotraj sistema, ki ga sam ohranja, potem se morajo delavci pač znebiti kapitalista in sistema, ki ga zastopa, predvsem tako, da sami nehajo sodelovati v sistemu, ki jih izkorišča, čeprav se to morda sliši naivno. Ampak začne se pri načinu, od kod misliš, torej govoriš, torej pleteš svojo zgodbo življenja, ki se posledično materializira v realnosti. Kot je rekel David Graeber v svoji genialni antropološki študiji zgodovine dolga, »so vse revolucije antike zahtevale samo dve stvari: odpravo vseh dolgov in redistribucijo zemlje!« Menim, da se to lahko zgodi na podlagi zavesti, da je vsak človek stvaritelj vrednosti in lastnik svojih presežkov, s katerimi prostovoljno razpolaga ter hkrati ve, da v skupinski dinamiki medoplaja vse navzoče in izmenično dobiva svoj vložek nazaj iz »livefeeda« skupnosti. Tukaj zori resnična redefinicija in vzpostavitev skupnosti, kar pa vključuje odstranitev vseh korporativnih monokulturnih produkcijskih načinov, mišljenjskih vzorcev in obleganj, z jasnim ciljem samooskrbe in avtonomizacije že obstoječih realnih skupnosti.
Hlebnikov je recimo predlagal, da bi se delo računalo glede na število srčnih utripov ob opravljenem delu. To pomeni, da bi bil multibilijonar vsak, že zato, ker je že živ. Kar tudi je, in tu je Hlebnikova poanta. Reevalvacija in definicija naših konceptov energije, dela in časa je ključna za povečanje človeške energije, tako kot za nujno preobrazbo človeških institucij na Zemlji. Še več: definicija teh osnovnih konceptov določa naravo skupnosti in obliko družbo, v kateri živimo. Andrej Detela bo v kratkem objavil novo knjigo: Sintropija, kjer s kvantno fiziko (in na podlagi Teslovih polifaznih sistemov) dokončno dokaže sintropične pojave v organizmih in mehanizmih ter s tem obrne na glavo entropijsko logiko »mainstream« znanosti zadnjih 80. let. Pokaže skratka, da je do zdaj prvi zakon termodinamike bil nepopoln in celo iracionalen brez sintropije. Zdrav razum nam pove, da ni entropije (gibanja iz reda v kaos) brez sintropije (gibanja iz kaosa v red), a zdaj nam Detela tudi to znanstveno dokaže in potrdi podmene, iz katerih je Tesla ustvarjal že pred stotimi leti.
Paradoksalna po tej tvoji logiki se zdi prijava na Grumovo nagrado za mladega dramatika, saj vse te nagrade in izbori na nek način spodbujajo prav usmerjeno distribucijo, klasificirajo, izločajo in podobno. Kakšen je tvoj odnos do nagrade kot tiste, ki potrjuje ustoličen sistem?
Kot je rečeno v Brutalnem realizmu, brutalni realist mora preživeti, dokler ne doseže ekonomske in energetske neodvisnosti, infiltrira sistem in ga izkorišča v svojo/našo korist. Ta nagrada, ki je res samo častni naziv (saj denarja zanjo itak ni bilo), je pač samo ključ do enih vrat, možnost potencirati domet tega sporočila. Verjetno tega intervjuja brez nje ne bi bilo in za to sem hvaležen. Nikakor pa ne bi v tej hvaležnosti pretiraval ali se zaradi nje samocenzuriral.
Kontrapunkt eni izmed tvojih številnih pesmi: »Dajem intervju ponavljam masko/ Kako sem se preobrazu ko me je Eros razcotal/ Dedoval zmožnost karkoli slabega z alkemično sintezo/ Preobrazit v nekaj dobrega (kot kak faliran reper)/ Na ravni emocij/ Tako da to apliciram na vsako situacijo/ Vlak šviga mimo/ Umetnost ni rešitev/ Barikade komaj možne/ Sodišča plavajo na vodi.«
To je prišlo direktno iz sanj, ko sem pisal diplomski seminar o Guyu Debordu. Umetnost v malomeščanskem smislu ni več možna, oziroma je zame preživeta forma. Mišljeno je direktno po Debordu, da je Umetnost Življenje. Da ni razlike med znanostjo in umetnostjo. Da se umetnost začne z neposredno, iskreno komunikacijo, brez katere ni neposredne demokracije. To pomeni, da je začetek politike v odnosu, ki ga zavzamemo napram vsakemu človeku, v vsakem trenutku našega življenja. Naše notranje zadeve in zunanje zadeve so a priori odvisne od naše izjavljalne pozicije ali od kod govorimo, iz katerega stanja določa, kako in kaj povemo.
Torej verjameš v moč besede ali natančneje, v kakšno besedo verjameš?
Jezik je zame omrežje drevesa, vsi stiki drevesa, vsa drevesa v drevesu, komunikacijsko omrežje drevesa, preko katerega je povezan tako z zemljo kot zrakom kot s soncem in z vsemi drugimi bitji, ki jim soproizvaja atmosfero. Jezik je delanje prostora, organizacija in ohranjanje prostora okrog živega ognja zavesti, ki se s formo/medijem jezika prenaša ter (so)ustvarja skupno resnično.
Jezik je zame svet sam, je knjiga življenja, ki se piše v živo z besedami in dejanji posameznikov, ki soustvarjajo skupno resnično. Vse, kar živi, komunicira z vsem, kar živi. Jezik mora bit jasen in eksakten kot enačba, četudi je hkrati ekstatičen. Pound je dal moto po Kongu Fuju Ziju: »Imenovati vse stvari z njihovimi pravimi imeni«, s klinično natančnostjo in hkrati združiti kompleksne ideje v najbolj preproste možne koncepte. Poezija je zame poročanje Resnice (skrajno individualne, a direktne, kar je predpogoj, ki jo odpre v univerzalno dimenzijo skupnega razumevanja in sporazumevanja). Seveda tako definiran jezik spravlja sprejet jezik sistema v neravnotežje, saj pokaže na izvor jezika in sistema samega. Pokaže, da moč besede tiči v ustvarjalnih procesih človeka samega in ne v k enoznačnim definicijam stremečemu jeziku oblasti.
Viktor Klemperer je genialno zapisal v Lingua Tertii Imperii, da je »stil človek sam«, da »jezik razkrije vse«, človek morda blebeta kup laži, a prav to hkrati razkriva v načinu njegovega govora, saj čutimo, da se njegova dejanja in besede ne skladajo. Zame dobro pisanje zaznamuje brutalna iskrenost najprej do sebe in nato/ali posledično do sveta. Da se soočiš in poveš nekaj, kar naj se ne bi povedalo. Da najbolj intimno možno eksplodira na čim bolj javnem mestu. Besede imajo neizmerno moč, saj z besedami ustvarjamo sporazume med sabo ter tako ustvarjamo in soustvarjamo svojo skupno realnost. Ni ekonomija tista, ki ustvarja realnost, ampak jezik je tisti, ki ustvarja našo ekonomijo. Jezik razumem zelo široko, kot totalnost vseh človeških jezikov: umetniškega, znanstvenega, telesnega in tako naprej. Jezik kot totalnost vseh človeških komunikacij.
Kje je potem moč besede in kakšna bi naj ta bila?
Moč besede je v izjavljalni poziciji posameznika. Od kod govori in kaj si upa povedati. Je proizvod tvojih trenutnih odločitev. V Brutalnem realizmu govorim, da je od kod govoriš to, kar govoriš. Kako frekvenca, s katero zagovoriš, s katero prideš, iz katere si, svet na novo narediš. (OPOMBA: dopolnjena in končna verzija Brutalnega realizma bo objavljena v 9. številki revije I.D.I.O.T., ki gre pravkar v tisk, do takrat pa je prototip le tega dosegljiv na http://www.ludliteratura.si/tag/idiot/)
Verjamem, da je v jeziku shranjen elektro-emocionalen momentum vibracij, ki se prenaša skozi vesolje neskončno nazaj vate. Po Tesli je Eter naravni medij, brez katerega ni prenosa energije in še več: Eter je prostor med nami, fina materija (po Volkhamerju), ki je povsod in vse povezuje, je živa substanca, živ »feedback«, ki ti vrača in potencira poslano informacijo z istim predznakom. Če se govori iz sintropičnega momentuma (+), se lepo konstantno lepi na lepo, če pa se govori iz entropije, dolgčasa, negative (–), ti vesolje to stanje vrača in potencira. Beseda je frekvenca, je oblika energije. V besedah se shranjuje emocionalen momentum vibracij, ki lahko sproža smeh ali jok, veselje ali grozo, je lahko »upper ali downer«. In kdorkoli razume moč besede, razume krhkost kateregakoli ekonomskega sistema, države ali katerekoli urečene družbene strukture, ki ne temelji na moči besede vsakega posameznika, torej živi integriteti izjavljalne pozicije. Kdor razume moč besede, razume iluzijo korporativne države, ki ni enaka živemu organizmu; razume, da se določeni hormoni aktivirajo skozi vibracije, skozi frekvence, skozi posredovanje čustev in čutenja. Skratka prišel sem do tega, da je politika umetnost komunikacije in ekonomija (v antičnem smislu oikosa »skrbi za ognjišče«) organizacija in reorganizacija prostora (torej skupnega), ki se začne z intimno odprto izjavljalno pozicijo, ki jo zavzamemo glede sebe in glede na drugega. Kot je lepo povedal Subcomandante Marcos: »Zlo je odnos, je pozicija nasproti drugemu. Je tudi izbira. Zlo je izbrati zlo. Izbrati biti zloben do drugega. Spremeniti se po lastni izbiri v rablja. Spremeniti drugega v žrtev.«
Tako je beseda (na podlagi specifične izjavljalne pozicije) medij energij, ki sproža analogna stanja kot tista, v katerih je izgovorjena/napisana. Tako je v jezikih shranjena celotna zgodovina, sedanjost in prihodnost človeštva (ki je od vseh grajena in od vseh prenosljiva). Moč sporočila lahko ubije glasnika, ampak njegove svobode nikoli ne bo, ker to, kar »džemaš« je tako tvoje, da je od vseh, in kar je od vseh, nihče ne more vzeti. Frekvenca ljubezni gre čez zidove, čez telesa, čez čase direktno do centra vesolja in nazaj vate z enako močjo, z enakim nabojem, z enakim predznakom, kot je bila izgovorjena. Analogno kot Tesla razlaga brezžični prenos brezžične energije po magnetnem polju zemeljske oble: ne samo, da ima vsaka akcija enakovredno in nasprotno reakcijo, ampak vsaka akcija ima enakovredno in enako močno reakcijo kot prvotna akcija. In kot vemo, se po drugem zakonu termodinamike energije ne da uničiti niti ustvariti, energijo se samo preobraža, energija samo preobraža.
Kako to prakticirate na I.D.I.O.T.-u?
Trenutno je v uredništvu revije I.D.I.O.T. velika debata glede deklaracije utopične prihodnosti, ali poezija, ki je le deklaracija, ne da bi že skozi samo obliko bila presežna intimna in zato skrajno politična. Uroš Prah je zapisal: »Vztrajanje pri ideji svetle prihodnosti je danes pač svojevrstna ignoranca do počutja sveta.« To se itak strinjamo, ampak moja teza je, da če je ta vizija, ki jo prevajaš, pogojena s tem, od kod govoriš, inspirirana z možno svetlo prihodnostjo na podlagi tega, da verjameš v večno samoorganizirajočo sintropično silo življenja na podlagi gibanja narave, to ni utopično v Zahodnem smislu, ampak realna možnost na podlagi intuitivne vizije resnice in zmožnosti, da človeška bitja lahko skupaj redefinirajo in reorganizirajo skupno. Da se skratka lahko sporazumejo ter da je treba jezik in besede uporabljati tako precizno kot zdravnik skalpel ali matematik svoje enačbe.
Mislim, da brez deklaracije stanja in želje po novem ali diametralno nasprotnem stanju ni tega stanja. Brez invokacije stanja, brez želje, brez molitve ni tega stanja, ni dano, zahteva ni poslana v organske možgane vesolja in posledično ni vrnjena, ni izmenjana. Brez deklaracije o magari utopičnem (v kolikor je neobstoječ; če pa veš, da je možen, je pač realističen), v primerjavi z depresijo trenutnega, ni posredovanja tega stanja. Od kod govoriš, je ključno, je kako kalibriraš svoje govorno glasbilo, svoj instrument jezika, ki komunicira besede v druga telesa in prenaša besede iz mesa v druga mesa, dinamično in neolastljivo ad infinitum.
To ne pomeni, da nisi realističen ali da ignoriraš počutje sveta. Pomeni, da si pravzaprav skrajno realističen, ker se zavedaš, da se da to počutje s pravimi metodami in tehnikami spremeniti, ozdraviti, preseči in nadživeti.
Od kod pa naj pišeš konstruktivno, če ne s pozicije individualne resnice, do katere si prišel skozi bolečino in uk življenja? Moraš pisati iz zavesti, da je drugačna organizacija človeške skupnosti možna, četudi ni še prišla, že ker veš, da je možna. Saj se zavedamo, da se skupno vsakič znova, ob vsakem pogovoru mora znova definirati.
Tako kot nevroni zadelujejo šele v relaciji drug z drugim in se tako informacija šele prenaša, tako delujeva jaz in ti, ko se pogovarjava, izmenjujeva in proizvajava presežke energije iz skupne komunikacije. Trdim celo, da ni neposredne demokracije, brez takšne neposredne komunikacije. Da je »FREE SPEECH = FREE ENERGY«. Torej lekcija, ki nas jo uči Teslova brezžična odiseja, je, da se ne da »miru, ki pride naravno samo z univerzalnim razsvetljenjem« doseči v sodelovanju s kapitalističnimi načini produkcije ter z enim samim globalnim zamahom, saj se bodo globalne socioekonomske sile megakorporacij kot posredniki in nujni vmesniki takšnega projekta, kot je bil Wardenclyffe, temu odkrito uprle. Tesli je skoraj uspelo vzpostaviti globalen sistem brezžičnega prenosa energije, ampak je šel z globalnega na lokalno. Zdaj pa vemo, da se tak sistem (za kar je internet le bleda 20% realizacija Teslovega dejanskega projekta) lahko vzpostavi samo preko lokalnih avtonomnih skupnosti, ki širijo in jačajo svoje že obstoječe vezi z lokalnega proti globalnemu. To se mi zdi edina realna in nujna pot naprej. Prišli smo do točke, kjer je edina smiselna oblika protesta samoorganizacija, samooskrba in prekinitev vseh stikov z neoliberalno politiko, ki temelji na monokulturnem agrofašizmu. Kot je rekel Hakim Bey v svoji genialni knjigi iz 1985 T.A.Z. (Temporary Autonomous Zone): »Problem je: kako ustvariti resnično alternativno ekonomijo, kompletno ekonomijo, brez da bi privabili Davčno in ostale kapitalistične kurirske pse? Kako lahko zamenjam svoje znanje, kot recimo vodovodar ali varilec alkohola, za hrano, knjige, bivališče in psihoaktivne rastline, ki jih hočem, ne da bi plačeval davkov ali celo uporabljal zavezniški Državno ponarejen denar? Kako lahko živim udobno (celo luksuzno) življenje prosto vseh interakcij in transakcij Blagovnega Sveta? Če bi vzeli vso energijo, ki jo levičarji porabijo za »demote«, in vso energijo, ki jo libertinci porabijo za igranje nekoristnih tretjestrankarskih igric, in če bi vso to energijo preusmerili v konstrukcijo realne podzemne ekonomije, bi že zdavnaj izvršili »Revolucijo«.«
Glede na to, da je drama Sen 59 nastala kar nekaj let nazaj, kakšno je njeno mesto v tej zgodbi?
Sen 59 je bil zame inavguracijski tekst in projekt. Prve notranje zadeve, ki so eksplodirale v javnosti, in mi je zelo drag. Odprl je vrata, ki so vodile do I.D.I.O.T.-a, saj sem preko njega dejansko spoznal mnoge prihodnje prijatelje in sodelavce. V Snu je rečeno nekaj kot: Hotel sem ustvariti nov jezik, čim manj cenzuriran. To je bilo mišljeno resno, čeprav je Vito Weiss to zaigral kot nor znanstvenik. Prav razkritje najbolj intimnih možnih stanj in sanj na najbolj javnem možnem mestu po moje ustvari naboj in preboj, ki dejansko odpira in dela prostor za avtonomno in svobodno pozicijo tako izjavljanja kot poslušanja. To je pogoj brutalne iskrenosti, ki se ji trudim biti zvest. Ko najintimnejše eksplodira v najjavnejšem se dejansko vzpostavi iskren kanal komunikacije in pogoj za iskro, ki preskoči iz človeka na človeka (kot pravi Kosovel v Mehanikom) ter ustvari vsaj potencialen pogoj za iskrenostno verižno reakcijo neposredne komunikacije, ki je pa moje pogoj neposredne demokracije tako kot proste energije.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/moc-besede-je-v-izjavljalni-poziciji-posameznika