foto Urška Boljkovac
Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj, Saša Eržen TI LOVIŠ!, režija Silvan Omerzu, premiera 7. november 2012.
foto Urška Boljkovac
Zajec in pes se v ljudskih pripovedkah lovita. Zgodb o tem, kako je do nenehnega lovljenja prišlo, je veliko, vsem pa je skupno to, da je bil zajec tisti, ki je psu z nečim ponagajal. Morda mu ni plačal za nove čevlje, ki mu jih je pes sešil, ali pa ga je iz dolgega časa porinil v ogenj in mu osmodil tace. Rezultat je vedno enak. Za odnos med zajcem in lisico je značilno, da hoče lisica zajca požreti, lovljenje med psom in zajcem pa je bolj podobno igri. Zajec se v ljudskih pripovedkah pojavlja večkrat kot pes, ta je namreč dokaj redek »junak«, pogosteje nastopa njegov gozdni sorodnik volk. Živali v ljudskem izročilu prevzamejo človeške lastnosti, ki najbolj ustrezajo njihovim vrlinam in načinu obnašanja v naravi. Tako se izoblikujejo živali, ki jih poleg biološke vrste zaznamuje tudi stalen značaj.
Zajec je že po naravi hiter in strahopeten. Njegova najznačilnejša lastnost v vseh pripovedkah je prav hitrost. V zgodbi Zajec in jež je njegova hitrost neke vrste gosposka vrlina; zajec je lepo oblečen gospod, ki zasmehuje slabo oblečenega ježa, ki živi v zanemarjeni hišici. Jež ga pozove na dvoboj v teku z enega konca polja do drugega. Samovšečni zajec se mu smeji, saj vendar slovi po svoji hitrosti. Morda smo navajeni, da si ukane izmišljuje zajec, vendar v tej pripovedki ni tako. Jež se postavi na eno stran polja, njegova žena ježevka pa na drugo. Zajec ne loči enega od drugega, zato teče med njima in vsakič, ko se približa eni ali drugi strani polja, je od tam že slišati: »Sem že tu!« Teče tako dolgo, da sleče svoje gosposke obleke in omagan pade na tla. Jež tako z ukano premaga nadutega zajca in obnovi svojo hišico. (Zajec in jež, Za devetimi gorami, 2011, str. 14)
Zajec se v vlogi močnejšega junaka, ki zatira druge in se izživlja nad njimi, znajde bolj poredko. Pogosteje se nad njim izživljajo druge živali, še najraje to počne lisica. Ena od razlag za to, zakaj in od kdaj ima zajec kratek rep, pravi takole. Volk, lisica in zajec so skupaj delali v vinogradu. Za kosilo je bil zvrhan lonec medu, vendar ga je lisica med delom skrivaj pojedla, usta pa je z medom namazala zajčku in ga okrivila za krajo. Volk je zarenčal in planil na zajčka, da bi mu pregriznil vrat. Ta pa je bil hitrejši in tako je med volkovimi zobmi ostal le njegov rep. (Od kdaj ima zajček kratek rep, Slovenske narodne pravljice, 2000, str. 132) V ljudski pripovedki Zajčkova zadnja želja pa zajčku v podobnih okoliščinah uspe z medom pobegniti, saj si zaželi, da bi še zadnjič pogledal v zvezde in se nadihal svežega zraka. Takoj ko stopi ven iz skupne hiške, začne teči, kolikor hitro more. Z ukano zbeži lisici in drugim zverem ter ohrani celo kožo. (Zajčkova zadnja želja, Zverinice iz Rezije, 2010, str. 120)
Obstaja tudi mnogo razlag, zakaj ima zajec dolga ušesa. Pripovedka Dolga ušesa – kratek rep pravi takole. Nekoč je šel zajec lovit ribe z lisico. Ta ga je prepričala, naj jih lovi kar on s svojim dolgim repom. Zajčka je potem za rep zagrabila ogromna riba, in skoraj bi ga povlekla v vodo, če ga ne bi lisica za ušesa potegnila ven. Tako je zajcu raztegnila ušesa, riba pa mu je odgriznila rep in ga tako skrajšala. (Dolga ušesa – kratek rep, Mama Bršljanka, 1999, str. 67)
Zajec je naiven in preprost, zato je pogosto žrtev drugih, bolj prebrisanih živali. Toda ni vedno tako. Mnogo pripovedk se konča z zmago zajca, ki se z izkušnjami in v dvobojih z večjimi in močnejšimi zvermi počasi uči bolj prefinjenih ukan. Tako v zgodbi Dolgouhec in medved preplaši in ubije ne samo medveda, pač pa tudi volka. In to kar med spanjem. Z medvedom namreč tekmujeta, kdo je močnejši; zmagal bo tisti, ki bo iz kamna iztisnil vodo. Medved kamen zdrobi, zajec pa ga prej namoči in tako iz njega »priteče« voda. Zajec ima tudi v spanju odprte oči, zato medved misli, da nikoli ne spi. Na pomoč pokliče volka, ki bi mu rad pokazal strašnega zajca na drugi strani zidu. Medtem ko ga dvigne, ga ponesreči zdrobi in misli, da je to naredil zajec s svojim smrtonosnim pogledom. Nato iz strahu pade po skalah še sam in umre. Tako zajec v spanju ubije medveda in volka. (Dolgouhec in medved, Slovenske narodne pravljice, 2000, str. 138)
Med ljudskimi pripovedkami najdemo tudi takšne, ki so precej bolj realistične. V njih zajec nima človeškega značaja, pač pa se le obnaša v skladu s svojo naravo in nagoni. Takšna je na primer pripovedka s preprostim naslovom Zajček, v kateri kmet med košnjo zajčku ponesreči poškoduje tačko. Zajček se mu zasmili, zato mu nogico povije. V trenutku, ko ima zajček tačko povito, steče stran, saj se kmeta boji. Kmet ga je še kdaj poklical, a videl ga ni nikoli več. (Zajček, Za devetimi gorami, 2011, str. 54)
Zajec pripada gozdnemu svetu, tako kot lisica, volk, medved in druge gozdne živali, in le redko nastopa skupaj s človekom. Človek je bliže psu, ki se raje druži z drugimi domačimi živalmi, kot sta petelin in mačka. Tako pes in zajec nekako živita v dveh ločenih svetovih, zato zgodb, v katerih nastopata skupaj, ni prav veliko.
Pes je udomačeni sorodnik volka in pogosto sta si v laseh, saj pes pred volkom varuje živino in dom. Tako kot zajec tudi pes zelo hitro teče, vendar ima bolj umirjen značaj, ni prebrisan, ampak pošten in zvest. O tem govori pripovedka Pes in volk, v kateri se izkaže medsebojna naklonjenost med divjim in udomačenim bratom. Pes Sultan je že star in sliši, kako se njegovi lastniki pogovarjajo, da se ga bodo morali počasi znebiti. Ves žalosten sreča volka in mu pove o svojih težavah, ta pa mu obljubi pomoč. Dogovorita se, da bo volk na polju napadel gospodarjevega dojenčka, pes pa ga bo rešil in tako postal junak. Ukana uspe, in ljudje začnejo res spoštovati svojega Sultana in ga zasipati s hrano. Ko pride huda zima, pa pes hrano deli z volkom in njegovo družino. (Pes in volk, Za devetimi gorami, 2011, str. 38) Pes se tako pokaže kot ponosna žival, ki drži obljubo, je radodaren in zna ceniti druge živali. Obstaja pa tudi druga različica te zgodbe, v kateri se pes med lovom na volka preveč razživi in ga ugrizne. Volk ga izzove na dvoboj. Na večer dvoboja volk pripelje s seboj medveda, psu pa pomoč ponudi mačka. Pri »nastopajočih« živalih je očitna razlika glede na okolje, iz katerega prihajajo, torej gre za bitko med divjimi in udomačenimi živalmi. Zmaga pes z mačko, saj se volk prestraši bleščečih mačjih oči in tako nerodno odskoči, da se zaleti v bližnjo skalo in umre. Ko medved to vidi, tudi sam zbeži. (Volk, pes in mačka, Slovenske narodne pravljice, 2000, str. 128) Pes je na koncu zmagovalec, čeprav je pretežno pasiven lik in sam ne naredi kaj dosti, ampak ima srečo, pa tudi druge živali ga spoštujejo.
Hitrost je lastnost, ki je skupna zajcu in psu, vendar je zajec hitrejši v dejanjih, pes pa stvari raje dvakrat premisli. To je tema pripovedke, ki govori o tem, kako je zajec psu ukradel opanke. Pes je tekel hitreje kot zajec, saj je imel lažje opanke. Nekoč sta oba splezala na visoko češnjo in se spodaj sezula. Prebrisani zajec je prosil psa, če lahko preizkusi njegove opanke. V trenutku, ko si jih je nadel, je stekel stran. Pes ga ni mogel ujeti, saj je bil zdaj zajec hitrejši. In njuna tekma traja že vse od takrat – lovita se še danes, če nista že umrla. (Pes in zajec, V deveti deželi: sto slovenskih pravljic iz naših dni, 1995, str. 165)
(Iz gledališkega lista uprizoritve)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zajec-in-pes-v-ljudskih-pripovedkah