Vizualno gradivo nagovarja drugače

Razstava skic kostumografinje Alenke Bartl, ki se je iz Narodne galerije v Ljubljani preselila v virtualni prostor, je porodila pogovor z Gregorjem Matevcem, tehničnim vodjem slovenskega gledališkega portala SiGledal, in Samom M. Strelcem, vodjem segmentov Repertoar in Digitalne zbirke ter razstav na SiGledal.

Bertolt Brecht: Galilejevo življenje. Skica 4; Avtorica skice Alenka Bartl. Zasebna zbirka.

Vse se je začelo leta 2010 s pilotskim projektom Digitalnih zbirk, posvečenim Rudiju Šeligu in ustvarjenim v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem. Sadovi sodelovanja so obrodili novo razstavo, tokrat posvečeno kostumografinji Alenki Bartl, ki jo bo nasledila popolnoma zato.jevska razstava Rojevanje gledališča na Ptuju. Vnovič. Svet preteklosti je nenadoma oživel. Nagovarjajo nas ne več samo zapisane besede, temveč skice, fotografije, avdiogradiva, katerih jezik je drugačen, morda celo zgovornejši. Virtualni svet nam omogoča, da do njih dostopamo iz lastne sobe, se k njemu nenehno vračamo in odkrivamo mnoštvo detajlov, ki smo jih morda spregledali. Le redki se vprašajo o zapletenem jeziku in postopkih, ki jih ustvarjanje virtualnih razstav in digitalnih arhivov vsebuje, o nevidnih rokah, ki nam omogočajo lagodno brskanje in odkrivanje zgodovine. Skrivnostni svet informatike nam v pogovoru razkriva Gregor Matevc, Samo M. Strelec pa razkrije lepoto, ki jih imajo stare, pogosto pozabljene fotografije.

Na svoji karierni poti ste iz bibliotekarstva prestopili v informacijske vode. Ali je bil tak prehod povezan s sorodnostjo, vpisano v urejanje in sistematiziranje informacij, ter ne nazadnje tudi s procesi digitalizacije, med katerimi so bile prav knjižnice tiste, ki so prve stopile v procese digitaliziranja svojih gradiv? 

Gregor: Bibliotekarstvo je v svojem jedru pravzaprav zelo tesno povezano z informatiko. Tudi tu gre za urejanje informacij, njihovo shranjevanje in omogočanje dostopa do njih, razlika je samo v uporabljenih orodjih, pa še to iz leta v leto manj. Tudi pri digitaliziranju so knjižnice v Sloveniji zelo aktivne, pomislimo samo na dLib, ki deluje v okviru NUK-a, tako da sem bil ves čas v stiku s trendi in smernicami na tem področju, čeprav morda bolj v teoretičnem smislu.
Poleg tega sem se s spletnim razvojem ukvarjal tudi mimo svoje službe, iz lastnega interesa, in v nekem trenutku mi je na SiGledal uspelo združiti oboje. Lahko bi rekli, da je šlo za srečno kombinacijo stroke, s katero sem poklicno povezan, lastnih interesov in tega, da sem bil enostavno ob pravem času na pravem mestu.

Termin digitalizacije se v splošnem še vedno pogosto zamenjuje s pojmom dostopnosti arhivskega gradiva na spletu. Bi lahko pojasnili razlike?

Gregor: Objava na spletu je pravzaprav samo zadnji korak pri digitalizaciji. V primeru gradiva, ki ga zaradi različnih razlogov, najpogosteje zaradi varovanja avtorskih pravic, ni dovoljeno objaviti, pa do tovrstne objave lahko sploh ne pride. V najožjem pomenu je digitalizacija prenos podatkov iz analognega v digitalni format, rezultat tega pa je tako imenovani digitalizat. Postopki se glede na vrsto gradiva lahko bistveno razlikujejo. Pomemben element digitalizacije je tudi popis metapodatkov o digitaliziranem predmetu. Tako narejeni digitalizati ali digitalni originali so navadno zelo visoke kakovosti, in če je le mogoče, v formatih, ki so v javni domeni in upoštevajo javne standarde. Ker gre za datoteke, ki so izredno velike, ti digitalizati praviloma niso namenjeni javnemu prikazovanju. Iz njih se nato izvedejo različice, ki so primerne za prikazovanje prek spleta, tiskanje in tako naprej.
Digitalizirano gradivo je treba seveda tudi hraniti na tak način, da je varno pred uničenjem ali izgubo. Za to obstaja več načinov. Mi pri digitalnih zbirkah v okviru portala SiGledal uporabljamo digitalni repozitorij Fedora Commons (http://fedora-commons.org/, http://en.wikipedia.org/wiki/Fedora_Commons). Gre za odprtokodni projekt, ki je zelo razširjen med knjižnicami, arhivi in univerzami po ZDA, Kanadi, Avstraliji in Evropi. Na ta način je poskrbljeno, da je gradivo najdljivo, da so različne izvedenke in metapodatkovni zapisi povezani z ustreznim originalom in tako naprej. Za fizično varnost zbirke pa skrbimo z rednimi varnostnimi kopijami repozitorija.

Kot programer spletnega portala SiGledal veliko pozornost namenjate prav arhiviranju podatkov. Omenjeni podatki so informacijske narave (namenjeni seznanjanju, informiranju, izobraževanju, raziskovanju), kar pomeni, da kakovost dostopnega digitalnega gradiva (vizualno in avdiovizualno gradivo je nižje ločljivosti) ni osrednjega pomena. Kakšno vrednost ima spletni arhiv in komu je namenjen?

Gregor: No, kvaliteta in zanesljivost podatkov sta vedno pomembni. Se pa SiGledal vsebinsko deli na več delov. Info točka se osredotoča na trenutno dogajanje in poskuša prinašati čim bolj ažurne informacije o gledališkem dogajanju v Sloveniji. Pri tem seveda nastaja tudi »arhiv« starih objav, opisov dogodkov in tako naprej, ki je in bo tudi vnaprej ves čas dostopen, a tu ni poudarka na trajnostnem hranjenju. Originale filmov in fotografij s predstav še vedno hranijo inštitucije, v okviru katerih je gradivo nastalo, nam je samo dovoljena uporaba.
Digitalne zbirke pa so nasprotno pravi digitalni arhiv. Pri svojem prvem projektu smo v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem digitalizirali gradivo, povezano z uprizoritvami dram Rudija Šeliga. Celotno gradivo je bilo glede na čas nastanka še v analogni obliki, šlo pa je za fotografije s predstav, članke iz medijev, gledališke liste in tudi nekaj filmov. To gradivo je bilo digitalizirano in shranjeno ob upoštevanju vseh smernic za dolgotrajno hranjenje digitalnega gradiva, prek nacionalnega agregatorja e-vsebin pa je bilo objavljeno tudi na Europeani (http://www.agregator.si/, http://www.europeana.eu/portal/search.html?query=rudi%20%C5%A1eligo&qf=TYPE:IMAGE).
Osnovni namen arhiva je hramba slovenske kulturne dediščine, gradivo pa je namenjeno raziskovalcem zgodovine slovenskega gledališča ter vsem ljubiteljem slovenskega gledališča. Tudi naš drugi večji projekt, digitalna razstava o delu Alenke Bartl, nastaja v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem, naša želja pa je čim širše sodelovanje z vsemi zainteresiranimi pri gradnji slovenskega gledališkega e-arhiva.

Tehnološke spremembe vplivajo tudi na spremembo v postopkih digitalizacije in spletnega programiranja. Nenehno je potrebno slediti spremembam in upoštevati trenutne smernice in spremembe na omenjenem področju. Kaj to konkretno pomeni za skrbnika spletne platforme?

Gregor: Ker se trudim čim bolj slediti dobrim praksam, ki veljajo na področju programiranja spletnih pa tudi drugih aplikacij, sta način hranjenja podatkov in način njihove predstavitve kolikor je mogoče ločena, tako da spremembe in/ali nadgradnje podatkovnih zbirk ne vplivajo na njihov prikaz in obratno, prikaz podatkov, razporeditev posameznih elementov, splošni videz spletne strani se lahko spreminjata neodvisno od podatkovnih zbirk, ki stojijo v ozadju. Tako so, kar se tiče podatkov, ki so stoodstotno v naši domeni, povezave vedno delujoče. Drugače je tam, kjer so stvari zunaj našega nadzora. Tu se je treba sprijazniti, da je kakšna spletna stran ugasnila oziroma se je producent odločil, da bo svoj video umaknil z Youtuba.
Sicer pa se trudimo čim bolj slediti trendom, ki vladajo spletu. S prenovo spletišča v letu 2011 smo prešli na HTML 5, čeprav zelo konzervativno, saj se trudimo za kompatibilnost tudi s starejšo tehnologijo, ki jo uporablja kar nekaj naših obiskovalcev. V letošnjem letu smo del spletišča prilagodili ogledu v mobilnih napravah, prav tako je v delu aplikacija za mobilne naprave. Smo se pa pri tem v prvi etapi osredotočili predvsem na Info točko in ne toliko na digitalne zbirke.

S povečevanjem obsega informacij, ki jih spletni portal ponuja, se povečuje tudi kompleksnost spletne strani. Kako pogosto je treba portal osvežiti in prestrukturirati?

Gregor: Sama kompleksnost, kot že rečeno, ob dobri zasnovi podatkovnih zbirk ne bi smela predstavljati težav. Drugo so seveda diskovni prostor, moč procesorja in podobno – skratka strojna oprema, ki poganja celo spletišče. Trenutni strežnik je četrti, odkar smo prvič javno predstavili spletišče v letu 2007, in prav gotovo ne zadnji, vse pa je odvisno od količine gradiva, naraščanja obiska in števila različnih aplikacij, ki tečejo na strežniku.

Kakšnih varnostnih ukrepov se pri tem (še) poslužujete?

Gregor: Glede trajne hrambe sem že prej omenil, da se originali hranijo v formatih, ki so, če je le mogoče, v javni domeni in sledijo javno objavljenim specifikacijam. Je pa seveda treba redno slediti razvoju na teh področjih in pravočasno poskrbeti za pretvorbo v nove formate, če se za to pokaže potreba. Pri slikovnem in tekstovnem gradivu pravzaprav glede tega ni večjih vprašanj – formati za hrambo (jpg, png, txt, html, pdf/a) so prisotni zelo dolgo, standardi pa so javno dostopni. Stvari se bolj zapletejo pri avdio in video gradivu ter posebej pri tridimenzionalnih digitalizatih, kjer so stvari manj dorečene in je potrebna večja previdnost in natančnejši premislek pri izbiri formatov.
Za samo varnost pred vdori na strežnik skrbimo na uveljavljene načine – strežnik je za požarnim zidom, pri programiranju se upoštevajo najnovejše smernice za preprečevanje zlorabe spletnih strani …
Za varnost podatkov skrbimo z rednimi varnostnimi kopijami celotnega spletišča, uporaba diskovnih polj (z angleško kratico RAID) pa dodatno zmanjšuje možnost izgube podatkov v primeru okvare trdega diska ter omogoča hitrejšo ponovno vzpostavitev normalnega stanja.

Novost spletnega portala SiGledal je digitalni arhiv, ki je bil prvič kot pilotni projekt predstavljen preteklo leto z razstavo, posvečeno Rudiju Šeligu. Trenutno predstavljate digitalno razstavo skic Alenke Bartl. Kaj je botrovalo odločitvi za vzpostavitev digitalnih razstav in s kakšnimi izzivi ste se soočali?

Gregor: O digitalnih razstavah smo razmišljali že med postavljanjem digitalnih zbirk, tako da so bile konceptualno zasnovane že v letu 2010, ko smo snovali tudi projekt Šeligo. Glavnina administrativnega modula, ki omogoča iz gradiva v digitalnih zbirkah postaviti razstavo, je nastala v letu 2011 v sklopu zadnje prenove spletišča, tako da smo se letos v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem osredotočili predvsem na vnos gradiva v digitalne zbirke ter na piljenje že obstoječe osnove. Kar pa pravzaprav še vedno pomeni kar precej dela – stvari so bile prvič preizkušene v praksi in marsikaj je bilo potrebno prilagoditi, ko je praksa pokazala, da kakšna rešitev ni najboljša.

Kaj razstava prinaša uporabniku vašega spletnega portala?

Gregor: Razstava je predvsem drugačen način predstavitve gradiva, ki ga hranimo v arhivu digitalnih zbirk. Same digitalne zbirke so arhiv in razvrstitev gradiva v njih se ravna po nekih svojih pravilih. Gradivo se grupira glede na format in ne toliko glede na vsebino, skratka gre za brskanje po arhivskih policah in depojih, le da so ti v našem primeru virtualni. Razstava pa določeno gradivo postavi v širši kontekst, ki posamezne element osvetli z različnih zornih kotov, odvisno pač od tega, kako si je avtor razstavo zamislil – gre, podobno kot pri tradicionalni razstavi, za to, da kurator razstave naredi izbor določenega gradiva, da bi na ta način povedal neko zgodbo.

In kdo so ti, ki jih nagovarjate?

Gregor: O identiteti obiskovalcev je seveda težko špekulirati. Gotovo gre za strokovno javnost in ustvarjalce pa za ljudi, ki jih zanima gledališko dogajanje v Sloveniji. Daleč največ je obiskovalcev iz Slovenije, sledijo obiski iz Hrvaške, Srbije in Italije … Med IP naslovi, ki se jih da identificirati, naj omenim Ministrstvo za javno upravo, Slovenski gledališki muzej, RTV Slovenija, Univerzi v Ljubljani in Mariboru, Delo, Dnevnik, posamezne gledališke hiše ...
Sicer pa beležimo med 10.000 in 15.000 obiski mesečno, odvisno od obdobja v letu, povprečen obiskovalec pa na portalu preživi od dve do tri minute.

Portal je potemtakem namenjen predvsem lokalni skupnosti, velika večina vsebin pa je temu primerno dostopna le v slovenskem jeziku. Ste razmišljali o angleški različici in s tem širitvi uporabnikov vaše spletne strani?

Gregor: Preveden je osnovni vmesnik in delno vsebine. Pri Repertoarju in Digitalnih zbirkah, sklopih, ki sta arhivske narave, to pravzaprav že zadostuje, pri Wikiju in Info točki pa je od tod naprej prevajanje v angleščino stvar vsebinskih načrtov in ne tehnične izvedbe (prevajanje člankov na Wikiju v angleščino, vsebinski koncept Info točke v angleškem jeziku, kaj je smiselno in kaj ne glede na ciljno publiko in tako naprej).

Da bi potencialnega obiskovalca dosegli, ves čas načrtno vzpostavljate različne oblike sodelovanja ter skrbite za promocijo svojega dela. Kakšnih pristopov se poslužujete?

Gregor: Za vidnost skrbimo s povezovanjem s portali s podobno vsebino, kot je naša, redno se udeležujemo kulturnega bazarja, ki ga vsako leto organizira MIZKŠ oziroma v preteklih letih MzK, z objavami v različnih biltenih in publikacijah festivalov in producentov, s katerimi sodelujemo … Za promocijo in razširjanje vsebin pa seveda s pridom uporabljamo tudi možnosti, ki nam jih nudijo družabna omrežja.

Ekipa Gledališča Zato., ki je po štirih letih dosegla cilj: ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališča. Od leve: Gregor Geč, Rok Vihar, Tadej Toš, Vojko Belšak, Maša Židanik, Barbara Vidovič in Vesna Pernarčič v naslovni vlogi. (foto: sms)

Spletni portal SiGledal nenehno raste. Poleg dnevno svežih in aktualnih prispevkov je treba izpostaviti digitalno razstavo skic Alenke Bartl. Kmalu ji bo sledila še ena: Rojevanje gledališča na Ptuju. Vnovič. Kakšno je konceptualno izhodišče razstave?

Samo: Koncept razstave Rojevanje gledališča na Ptuju. Vnovič. je zelo trivialen: stavbo, namenjeno izrecno za gledališče, je Ptuj imel že daljnega leta 1786. V mestu so gostovale potujoče nemške, češke in italijanske igralske družine. Nato so v gledališču vse do leta 1919 igrali Nemci, nakar pridemo na oder s Tugomerom Slovenci. Vrh ustvarjalnosti v 20. stoletju predstavlja Žižkov predvojni Avantgardni teater (1993–1941), po drugi svetovni vojni pa ima mestno gledališče večdesetčlanski ansambel, nekajkrat menja ime, je okrajno in ljudsko, leta 1958 pa ga politika ukine. V stavbi gledališča potem deluje kakovostno ljubiteljsko gledališče in pedagoginja Branka Bezeljak vzgoji celo plejado mladih gledališčnikov, ki si nekega dne postavimo za cilj ponovno profesionalizacijo gledališča na Ptuju. Skupina (pozneje z imenom Zato.) začne delovati pred natanko dvajsetimi leti in v štirih letih svoj cilj tudi doseže. Koncept e-razstave je torej kronološki (v)pogled v štiri leta, štiri premiere, nemalo zakulisnih dram in en sam cilj: rojstvo poklicnega gledališča na Ptuju. Vnovič.

Kaj je prednost digitalnih razstavnih formatov in predstavitev, ki temeljijo na vizualnem gradivu?

Samo: Nekoč sem kot študent pri profesorju Marinu moral narediti seminarsko nalogo o režiserju Hinku Košaku. Takrat sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju med drugimi našel tudi fotografije Žižkovih predvojnih režij. Ko sem gledal tiste fotografije, se mi je zdelo, da razumem, da vem, da čutim, kako jim je bilo, uprizoriteljem, v majhnem, nemškutarskem mestu, brez denarja, brez ansambla, brez ... in vendar z ... vsem, kar so imeli – povedati. Od takrat imam rad stare gledališke fotografije. Predvsem tiste, nastale še pred mojim rojstvom. Domišljam si, da mi povejo o takratnem gledališču in času več kot besede.
Sicer pa sem e-razstavo Rojevanje ptujskega gledališča. Vnovič. v bistvu »postavil« iz nekega čisto drugega, sploh-ne-zato.jevskega, razloga. O tem pa, ko bo čas.

Povezava: E razstava Alenka Bartl, kostumografka

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vizualno-gradivo-nagovarja-drugace