foto Arhiv Bunker
Nedvomno je ena ključnih specifik festivala Mladi levi njegov termin; le stežka je zaobiti funkcijo kolektivne prekinitve poletne hibernacije vseh fanatičnih gledališčnikov – tem se po (načeloma) nekajtedenski abstinenci na domačem terenu na obzorju prikaže gosto in raznovrstno nanizan spored predstav. Hura.
foto Arhiv Bunker
Za marsikoga se gledališka sezona začne že z Mladimi levi. Ja, tako rekoč sredi poletja. Ob visokih temperaturah, ki se zagrizejo globoko v večere in ki so preprosto zaščitni znak festivalske atmosfere. Toliko o kronološkem in meteorološkem kontekstu.
Z navzočnostjo na festivalu zgolj zadnjih šest let mi je sicer izmaknjena priložnost pregleda njegovega celostnega petnajstletnega obdobja ter vsebinsko-produkcijskega napredovanja od začetkov do danes, zato pa lahko pod »ljubiteljsko« in kritiško lupo postavim njegovo zadnjo tretjino obstoja. Brez dvoma so predstave v programu Mladih levov za mladega recenzenta/kritika, ki še negotovo, a zato nič manj entuziastično vstopa v polje javne samorefleksije, velik izziv. Ker mu praviloma predstavljajo nove estetike in ideološke konotacije ter raznovrstnost mednarodnih afinitet do umetnosti, ob katerih je sveži pisec prignan v iskanje novih izraznih aparatov in razbiranje manj (po)znanih konceptualnih postopkov. Svojevrstna (poletna) šola, bi lahko rekli.
Druga plat intenzivnosti se seveda nahaja v samem formatu Mladih levov, kjer organizatorji vztrajajo v pojmovanju in razumevanju festivala kot priložnosti za temeljito druženje med povabljenimi ustvarjalci, njihovo zasebno ali formalno povezovanje, medosebno umetniško motrenje in celostni uvid v festivalski koncept. Pravi idejni luksuz; da se ustvarjalnost in umetnost dovolita ustaviti, se poglobljeno spogledati z okoljem, vzpostaviti kontakt z različnimi pogledi in izkoristiti trenutek zdrave primerjave z ostalimi odrskimi produkti. Festival kot začasni pobeg in iz realnosti iztrgan prostor in čas. Predvsem pa festival, ki mlajšim ustvarjalcem nudi priložnost in podporo osebnega razvoja ter mednarodne promocije, že leta medsebojno meša »idole« in začetnike, predvsem pa slednjim plemenito dopušča morebitne nehotene spodrsljaje. (So pač nujni del napredovanja.)
Intenzivnost festivala se kaže tudi v njegovi vsebinski razpršitvi, saj se zdi, da Mladi levi še zdaleč ne poskušajo pritegniti gledalcev le skozi klasičen format obiskovanja, ampak se v mestni utrip, ulice in parke naseliti dobesedno in z vso pragmatičnostjo. V zadnjih letih smo poleg glavnine odrske produkcije lahko videli številne vzporedne akcije, ki so skozi umetniško potezo udejanjale tudi širše družbenoangažirane geste. Reciklaže, blagovne zamenjave, eksperimentiranje z naravnimi viri, angažirano dekoriranje javnih kotičkov, sprehajanje po mestu v družbi čebel in koz, umetniško okupiranje parkirnih prostorov z uporabnimi instalacijami in izkustvenimi razstavami (in še kaj) vsako leto spodbujajo kolektivni čut za solidarnost in zmožnost dojemanja prestolnice tudi z drugačne perspektive. Revitalizacija bližnjih sosesk in spodbujanje njihovih prebivalcev za ne le sodelovanje, pač pa integralno razumevanje festivala in njegove vloge povezovanja družabnosti, kulture in urbanizma je v dobi individualizma (da recesije in trenutne neugodne kulturne klime niti ne omenjamo) velik idejni in produkcijski zalogaj, ki so ga so-iniciatorji vsako leto izvedli z učinkovitimi komunikativnimi modeli.
Adut Mladih levov je vsekakor široka programska odprtost, kjer se umetnost sreča v rodovitnem stiku z na prvi pogled nekompatibilnimi (okoljevarstvenimi, ekološkimi, urbanističnimi) vsebinami. Učinek je dvojen: skozi neumetniške oblike festival privablja v bližino umetnosti neobičajne uporabnike in obratno. Rednim obiskovalcem ponuja odvode v ozaveščanje alarmantnih sodobnih problematik, hkrati pa v festivalsko dogajanje privablja populacijo, ki sprva morda ne kaže znakov naklonjenosti sodobnim umetniškim smernicam, a vanje nato vstopi prav zaradi vmesnega (mehkejšega) prehoda, ki ga Mladi levi ponudijo skozi premišljene in neagresivne javno izpostavljene akcije. Vse bolj stopnjevano prepletanje laičnega in strokovnega, ekologije in umetnosti, politike in ustvarjalnosti Mlade leve uvršča v polje domišljenih, naprednih in liberalnih festivalskih formatov, ki zlahka parirajo dandanašnjim svetovnim tendencam.
Jagodna (spominska) selekcija
Mladi levi mlademu gledališkemu entuziastu, ki raziskovalno vstopa v nov, nepoznan svet gledaliških estetik in ki morda še nima možnosti kdaj pobegniti v tujino in si tako razširiti umetniškega vidnega polja, nudijo vstopnico v globalne uprizoritvene trende ter nemalokrat v prve izkušnje dogodkov, ki prebijajo okove tradicionalnih prizorišč, gledališče prestavljajo »ven v svet«, vabijo v interakcijo, do tistih, ki posredujejo izrazito izčiščeno estetiko, izvajalsko izurjenost, komornost in telesno disciplino. Rimini Protokoll, Jérôme Bel, Josef Nadj, Mathurin Bolze in Gob Squad so tista ključna imena, ki so se brez hudega napora znašla v mojem (spominskem) jagodnem izboru.
Privrženec dokumentarnega gledališča Stefan Kaegi (Rimini Protokoll) nas je leta 2006 v projektu Cargo Sofia – Ljubljana strpal v simulacijski tovornjak in nam v družbi profesionalnih šoferjev odstrl tabuizirane plati njihovega dela, vključujoč preprodajo, čezmejno tihotapljenje in pikantne prostočasne aktivnosti na postajališčih. Naslednje leto je Stefan Kaegi že angažiral generacijsko marginalizirane akterje, ki so v Mnemoparku ob miniaturnih železniških kompozicijah in tehnoloških manipulacijah odvrgli ne le družbeno depriviligiranost, ampak tudi zadrego ob odstiranju zasebnih spominov. Mujezini so prav tako pod taktirko istega režiserja leta 2010 rekonstruirali svoje verske obrede v predstavi Radio Muezzin, kjer so skozi kritiko tehnološkega napredka neposredno opozorili na popolno izničenje intimnosti njihovega molitvenega rituala.
S preigravanjem mej med resničnostjo in gledališkimi konstrukti je na Mladih levih zvesto prisoten tudi britansko-nemški kolektiv Gob Squad. Njihov projekt Super night shot (2008) je prikazal časovno premišljen, ekipno organiziran, a kljub temu nepredvidljiv vdor v sfero javnega življenja. Skupina se s kamero poda v nepredvidljivost mestnega jedra in z naključnimi mimoidočimi vzpostavlja zdaj ekscentrične, spet drugje vljudne odnose in dialoge ter jih nato skozi sprotno manipulacijo predvaja zbranemu občinstvu v dvorani. Svet zunaj, ki je hkrati svet nas samih, se izkaže kot bizaren skupek odtujenosti, paranoje, norosti in čudaštva. Leta 2011 so Gob Squad postregli z resničnostnim šovom posebnega kova Before your very eyes, v katerem so pod nadzor kamere (in občinstva) »sprevrženo« postavili otroke in jih simulirano, a zato nič manj zares, soočili z lastno podobo in obstojem, še posebej z njegovo bolečo minljivostjo.
Plesalce in koreografe (Jérôme Bel, Mathurin Bolze, Josef Nadj) sem tokrat morda povsem nezavedno umestila med svoje favorite, saj na svoj način predstavljajo popolni protipol prej omenjenim estetikam – kar pa verjetno še enkrat potrjuje prepoznavni atribut programske sheme Mladih levov, ki sega prav v vse estetske, narodnostne in generacijske smeri performativnih praks. Jérôme Bel je leta 2006 v predstavi Pichet Klunchun and Myself skupaj s tajskim plesalcem Pichetom Klunchunom v svoji lastni maniri prepletanja teorije in prakse ter tankočutne dramaturške napetosti izostril njun inteligenten debatni performans o bazičnih nasprotjih med vzhodno in zahodno plesno dinamiko, razumevanjem telesa in njegove minimalne/megalomanske izraznosti. Med stare znance festivala lahko štejemo tudi plesalca Mathurina Bolzeja, »otroka« francoske šole sodobnega cirkusa, ki je svojim izpiljenim akrobatskim znanjem osupljivo začinil otvoritev enajste izdaje Mladih levov. Fluidnost, navidezna lahkotnost in spreobračanje gravitacijskih zakonov so v projektu Fenetres predramili fantastične in surrealne učinke. Lanskoletni nastop Josefa Nadja v glasbeno-performativnim dogodkom Les Corbeaux je festival zaokrožil v znamenju neznanega, animaličnega, mrakobnega, abstraktnega, meditativnega in gibalno drobnjakarsko natančnega vzdušja, ki je za seboj pustil pečat misteriozne nedorečenosti. Ta svojevrsten odprt festivalski zaključek je tako zazeval v prihodnost, med drugim tudi v pričakovanje naslednje, petnajste izdaje Mladih levov. Dragi festival, ostani mlad, čil in hraber še naprej!
***
Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Levopisu, zborniku ob petnajsti obletnici festivala Mladi levi.
Povezava na zbornik: Levopis (pdf)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mlad-cil-in-hraber