Boris Cavazza: Želja po igranju ostaja vedno živa (intervju)

Igralec, režiser in nekdanji profesor na AGRFT Boris Cavazza je spregovoril o svoji knjižni biografiji, predvsem pa o življenju in delu v gledališču. "Mislim, da je pri vseh igralcih prisotna želja, da hočejo igrati, tudi z leti ta želja ostane zmeraj živa," je dejal Cavazza.

foto Arhiv STA

Boris Cavazza se je rodil v Milanu, oče je bil Italijan, mati Slovenka. V Slovenijo se je preselil leta 1948. Leta 1956 se je vpisal na Pomorsko šolo v Piranu in po štiriletnem šolanju postal strojnik. Med leti 1960 in 1963 je plul po morju, leto pozneje se je vpisal še na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1971 deluje kot profesionalni igralec. Cavazza, ki sodi med najpomembnejše slovenske igralce, je leta 1987 prejel Prešernovo nagrado, leta 1992 pa tudi najvišje igralsko priznanje, Borštnikov prstan.

Kako je prišlo do nastale biografije? Zakaj ste se odločili zanjo?

Pred desetimi leti je Vesna Milek z menoj delala intervju za Alberta, upokojenski časopis (smeh) in že takrat sem ji pripovedoval, kaj se mi je dogajalo na morju. Rekla je, da je vse tako zanimivo, da bi bilo treba o tem napisati knjigo ali posneti film ter da bo enkrat napisala mojo biografijo. Takrat sem ji odgovoril, zakaj bi se razgalil pred vesoljnim svetom? Potem so minila leta in ponovno me je vprašala, ali sem za to. Nakar sem popustil in začela sva delati. Delala sva približno dve leti, po koščkih, saj sva bila oba zelo zaposlena.

Od nekega ustvarjalca sem slišala, da naj bi gledališče podaljševalo življenje, ker je v njem ves čas prisotno poželenje. Kakšno težo dajete poželenju in strasti? Kako ohranjate radovednost?

S tem se ne bi ravno strinjal, veliko mojih kolegov je umrlo zelo mladih, niso se še uspeli izpeti, recimo Duša Počkaj je umrla pri 56 letih, prav tako Stane Sever.

Ampak verjetno teater brez nekega poželenja ne obstaja?

Da, gotovo brez poželenja in hrepenenja. Če to ugasne, potem ugasne tudi igra.

Tudi v sami knjigi je veliko govora o strasti, erotiki, zdi se, da imata pomembno vlogo v vašem življenju?

Seveda, če erotika ugasne, ugasne tudi kaj drugega. Tudi pri pisateljih je podobno, vsi so zelo erotično nastrojeni, dokler so takšni, tudi pišejo, ko pa to zgine, nimajo več o čem pisati.

Kako se ta ohranja, imate formulo? In nenazadnje, kako ohranjate otroka v sebi?

Ne vem, formule ni, tak si po naravi. Za igralski poklic je gotovo zelo pomembno ohranjati otroka v sebi, da se igraš. Če te to mine in si rečeš, tega imam poln "kufer", saj to ni resen poklic, potem si gotovo že ugasnil in lahko loviš ribice na pomolu (smeh). Mislim pa, da je pri vseh igralcih prisotna želja, da hočejo igrati, z leti nekaterim sicer slabše deluje spomin, ampak ta želja ostane zmeraj živa.

Bili ste tudi profesor na AGRFT, kaj je po vašem mnenju lahko največja ovira pri formiranju mladega igralca?

Opažal sem, da so redki študentje, ki niso problematični. Vsak je prišel s kovčkom frustracij in dokler tega ne premaga, je težko. Nenehno sem jim govoril, da na odru lahko počnejo, kar hočejo, to, kar v življenju ne bi nikoli počeli. In da je to edini prostor, kjer se lahko res odprejo. Toda preden to razumejo, potrebujejo nekaj časa. Skrivajo se, sram jih je pokazati čustva. Ampak potem, ko to prebrodijo, nekateri že na akademiji pokažejo kar precej, nekateri se odprejo kasneje, spet drugi - nikoli.

Nekaterim igralcem se dogaja, da jih vloge zasledujejo skozi čas. Imate tudi vi podobno izkušnjo?

Ne, hvala bogu. Edini primer, ki se ga spomnim, citirali so ga tudi na akademiji, je bil nek ruski igralec, ki je igral Lenina, in se je v vlogo tako vživel, da ga vloga ni zapustila niti v zasebnem življenju. Na koncu je končal na psihiatriji, znorel je. Tega si ne smeš dovoliti. Ko je predstave konec, izstopiš iz tistega prostora v realen svet. In to je to.

V biografiji je pogosto prisotna tudi bolečina. V nekem odlomku denimo pravite, "občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem in svojo ponižanostjo", kaj ste imeli v mislih? Kako se borite proti krivicam?

Proti krivicam? To je pa težko, skoraj nemogoče. Ko doživiš neko krivico, si res sam. Nekdo te sicer lahko potolaži, ampak, če je krivica močna, ostane v tebi, težko jo je izbrisati. Sam nisem maščevalen. Na začetku kariere sem s strani nekaterih kolegov dobival polena pod noge, to mi je ostalo za celo življenje, čeprav sam s temi ljudmi še vedno govorim, res nisem zamerljiv.

V 70., 80. letih ste precej ustvarjali tudi v tako imenovanem političnem gledališču, kjer so bile vloge jasno profilirane. Kako danes gledate na to obdobje? Ali se vam zdi, da se z nekaterimi mlajšimi režiserji vrača politično gledališče?

Takrat je bila posebna atmosfera. V času Ljubiše Ristića so se igrali sami politični komadi, toda vedelo se je, zakaj. Ker so se pač borili proti tedanji oblasti, disidentstvo je bilo zelo priljubljeno. Danes ne vem, kako naj bi bil teater v tem smislu angažiran, proti komu? Proti globalizmu? To je že dolgčas. Čeprav pišejo tudi takšne komade. Ravnokar sem Barbari Hieng Samobor posredoval nek tekst srbskega avtorja Duška Premovića. Piše ravno o tem, kako nekoga po 30 letih službovanja odpustijo, na mizo dobi le pismo. Odpreš pismo in vidiš, da nisi več zaželen, moraš "spokat". To je zdaj aktualno.

Vsi govorijo o pomanjkanju vrednot. Glede na to, da so bile vrednote od nekdaj temelj ustvarjanja v gledališču, kaj lahko po vašem mnenju nadomesti te vrednote, zato, da bomo priča še vedno zanimivi predstavi?

Pri mlajših režiserjih imam občutek, da se stvari postavljajo tako na glavo, da vrednot niti ne moreš več razbrati. Tudi v komisijah sedijo ljudje, ki to nekako podžigajo in jim podeljujejo nagrade. Toda običajen gledalec tega ne mara. Ta hermetizem mu nič ne pomeni. Včasih ne razumem niti zgodbe. Mislim, da se bo gledališče spet pobralo, saj delujejo ljudje, ki razmišljajo in vedo, kako pomembna sta igralec in tekst. Ne pa da raztrgaš tekst, dopišeš, vse obrneš. Recimo v ljubljanski Drami, kaj se gleda? Največ zanimanja je za program Male Drame, kje postavljajo na oder tekste, pri katerih si ne moreš ne vem kaj izmišljevati, ki govorijo o ljudeh, odnosih. Medtem ko se na velikem odru ponavadi "razpalijo" in pogosto ne veš, kje ima zadeva glavo in kje rep.

Kapitalizem je na nek način postavil imperativ komedije v gledališču, še posebej v komercialnih produkcijah, kako to komentirate? Ali se iskren ustvarjalec v takšni predstavi lahko izrazi?

Pri komercialnih predstavah sem sodeloval dvakrat. Prvič pri Balkanskem špijonu, ki v resnici sploh ni komercialen tekst, vztrajal sem, da se to igra kot resno komedijo. Zato smo imeli tudi tak uspeh. Drugič sem na prigovarjanje Jurija Zrneca delal 5 moških.com, tam sem se, iskreno povedano, dokaj hitro naveličal. Zato sem izstopil iz projekta. Sam ne hodim gledat teh predstav. Težava je v tem, da pri komercialnih projektih niso pomembni igralci, temveč da so nastopajoči trenutno popularni in jih zato vključijo v predstavo. V tem primeru gre pogosto tudi za gledalce, ki niso bili nikoli poprej v teatru.

Glede na to, da ste uveljavljeni tudi kot režiser, v čem vidite ustvarjalno razliko v igri in režiji, razliko v zadoščenju, če ta obstaja?

Režirati sem začel zato, ker eno leto na akademiji niso sprejeli niti enega režiserja in sem bil tako edini, ki je imel letnik brez režiserja. Potem pa si rečeš, zakaj pa tega ne bi počel tudi sicer. Režirati je super, kot igralec imaš na skrbi samo sebe in nekoliko zanemarjaš ostale, pri režiji pa moraš imeti celosten pregled nad vsem. To je zelo ustvarjalen poklic. In fino je, ker ti potem ni potrebno igrati, zrežiraš in greš, oni se pa matrajo naprej. (smeh)

Zanimiva se mi zdi primerjava našega in italijanskega teatra, pri čemer je naš teater večinoma na dokaj visoki ravni, medtem ko imajo Italijani veliko zelo povprečnih, celo slabih izdelkov, potem pa nekaj izjemnih zvezd. Tudi sami imate kot igralec nekaj izkušenj z italijanskim gledališčem...

Da, oni imajo tak sistem. Vzamejo eno zvezdo, okrog pa.... Nazadnje sem gledal v Vidmu Mati Korajžo, tudi tu so me povabili k sodelovanju, v Genovo, pa spet nisem mogel. Zopet ena zvezda, okrog njega pa sama mularija. Predstava zopet funkcionira samo režijsko, nič jim pa ni do dobre igralske ekipe. Seveda obstajajo Ronconi in podobni, ampak teh je malo.

Kaj vam danes največ pomeni?

Moja dva sinova. To je edino, kar se mi zdi zares pomembno. Teater, v redu, to počnem, ampak če se moram odločiti, se vedno odločim tako, da ne prizadanem preveč malega.

Zadnjič sem slišala izjavo vašega sina, tudi igralca, Sebastiana Cavazze, ki je povedal, da vas ljubi točno takšnega kot ste, govoril je o vaši širini, odprtosti... to je zelo lepo slišati, da imajo najbližji takšno mnenje o vas. Kakšen oče ste bili oziroma ste?

Bil sem kar v redu oče. Ves čas so me denimo vabili na Dubrovniške igre in nikoli nisem šel iz zelo enostavnega razloga, ker sem imel tri otroke in se mi je zdelo nemogoče pustiti otroke doma in oditi za dva meseca. K sodelovanju me je vabil tudi znan češki režiser, ki je prejel oskarja, Jirži Menzel. Prišel me je gledat v Ljubljano, da bi igral kralja v Hamletu. Potem sem pojasnil, da ne morem, edino, če mi zagotovijo, da pridejo z menoj tudi žena in otroci. Toliko denarja niso imeli, zato sem rekel - potem pa nič.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/boris-cavazza-zelja-po-igranju-ostaja-vedno-ziva-intervju