foto Arhiv STA
Pogovor z igralcem in režiserjem Borisom Cavazzo ob vstopu Gledališča Koper v drugo desetletje delovanja.
foto Arhiv STA
Ne da bi preveč razmišljali – ste zadovoljni z gledališko usodo, ki ste si jo izbrali pred desetimi leti z odločitvijo, da se pridružite Gledališču Koper?
Zadovoljen sem! Celo zelo zadovoljen, toda hkrati tudi razočaran in žalosten, saj se nam je v desetih letih le enkrat uspelo uvrstiti v tekmovalni in enkrat v spremljevalni program Borštnikovega srečanja. Res je, da smo bili na celjskem festivalu Dnevi komedije prisotni vsako sezono, vendar dejstvo, da so nas selektorji le dvakrat povabili na Borštnikovo srečanje, me še danes navdaja z mislijo, da predstave, ki sem jih režiral v Kopru, niso bile najboljše, da niso bile v trendu. Zadovoljen pa sem, da sem tu sodeloval z mladimi igralci in nekaterimi starejšimi igralskimi kolegi iz Ljubljane, ki so nastopili kot gostje, predvsem pa vesel, da delo v našem gledališču nikoli ni bilo tako stresno, kot je za režiserja lahko delo v ljubljanski Drami. Urniki in način dela so tu bolj prilagodljivi kot v Ljubljani.
Zdi se, kot bi krivdo, da se predstave niso večkrat uvrstile na Borštnikovo srečanje, pripisovali le sebi?!
Tak občutek imam morda tudi zaradi nekaterih obiskovalcev gledališča, ki so me večkrat vprašali, Pa zakaj vi ne greste na Borštnika, a niste dovolj dobri? Kaj naj bi jim odgovoril? Da o tem ne odločam jaz, temveč selektor, ki se mu koprske predstave ne zdijo prikladne za srečanje?! Vedno bolj sem prepričan, da so umetniški krogi koprsko gledališče izolirali, in to je do nas krivično. Živimo v potrošniški družbi in zato, žal, v očeh mnogih obiskovalcev gledališča lahko »rastemo« le z udeležbo in nagradami, dobljenimi na gledališkem slavju, kot je Borštnikovo srečanje.
Čeprav redko na Borštnikovem srečanju, a vendar – se je Gledališče Koper do danes izoblikovalo, uveljavilo in »prijelo« v slovenskem prostoru?
Zagotovo! Ljudje ga prepoznavajo kot primorsko gledališče, toda za svojo rast bi to najprej potrebovalo večji igralski ansambel, s katerim bi lahko zaživela tudi besedila z večjimi zasedbami. V gledališču so danes zaposleni le štirje igralci in nenehno ad hoc iskanje in angažiranje igralcev, ki imajo čas, voljo in veselje, da zaigrajo v eni od produkcij našega gledališča v sezoni, ni dobro. Gledališče se lahko razvija le z večjim ansamblom, ki iz sezone v sezono umetniško odrašča. V prihodnji sezoni bi se moral zato v gledališču zaposliti vsaj še en igralec, nujno pa bi potrebovali tudi močnega igralca v poznih zrelih letih, ki bi lahko igral vloge starejših – nesmiselno in v odnosu do občinstva vprašljivo se mi namreč zdi, da mladi igralci interpretirajo vloge 50- ali 60-letnikov.
Koga imate v mislih?
Z direktorico gledališča Katjo Pegan si prizadevava, da bi v naslednji gledališki sezoni koprsko gledališče dobilo še eno igralsko plačo in znova zaposlilo Vojka Belšaka. Če vprašujete po starejših igralcih, vam ne morem odgovoriti, saj bi med njimi težko našel koga, ki ni že zaposlen. Dobro vem, kako težko je bilo za uprizoritev de Filippove Filumene Marturano, ki jo bomo v koprodukciji s SNG premierno uprizorili konec sezone, pridobiti prvaka goriškega gledališča Bineta Matoha. Če ga Katji ne bi uspelo prepričati, da privoli v sodelovanje, bi se projektu lahko odpovedala. O takem igralcu govorim, ko rečem, da naše gledališče potrebuje starejšega igralca.
Ni pomanjkanje dobrih starejših igralcev problem marsikaterega gledališča?
Je. Ne morem razumeti, zakaj nekateri dobri igralci pozneje, ko se upokojijo, nočejo več na oder. Se bojijo, da jih bo izdal spomin, da se ne bojo sposobni naučiti besedila? V ljubljanski Drami sem v tem trenutku najstarejši režiser in igralec! V beograjskih gledališčih lahko vidite igralce starejše od 80 let, ki igrajo v več živih predstavah! Režiserji vedo, zakaj jih zasedejo; ti igralci namreč na oder prinašajo drug svet, patino, ki je mlajši igralec ne premore in zato na oder prinese lahko le masko.
Kot igralec ste bili zaposleni v ljubljanski Drami, v SSG Trst, v Slovenskem mladinskem gledališču, bili profesor za dramsko igro na igralski Akademiji v Ljubljani, da bi se pozneje upokojili v Gledališču Koper. Zakaj prav Koper?
Preprosto, naveličal sem se akademije, v Kopru pa se je takrat z nedavno ustanovljenim gledališčem ponujala nova priložnost, novi izzivi. Katja Pegan je bila s svojo energijo in zanosom nad novim gledališčem pravi magnet za ustvarjalce, odločitev za delo v Kopru je bila zato stvar trenutka, ne dolgih razmišljanj. Ni mi žal, da sem se odzval njenemu vabilu, saj mi je pri delu pustila dovolj proste roke, veliko svobode, gledališče pa vodila brez direktorske ošabnosti.
Ste takrat pomislili, da mesto, kakršno je bil takrat Koper, lahko človeka ustvarjalno tudi uspava?
Takrat o tem nisem razmišljal, danes pa vem, da tukajšnja sredozemska klima na človeka deluje prijetno; tudi zaradi tega je bilo včasih prav težko oditi na jutranjo vajo. Mediteran te zastrupi.
Kaj pa pomislek, da se vam ob prihodu v Koper – sprva morda zaradi manj zahtevnega občinstva in pomanjkanja konkurence – znižajo kriteriji pri izbiri besedil, sodelavcev, lastnem ustvarjanju?
Tudi o tem nisem razmišljal, čeprav je vaš pomislek povsem smiseln. A poglejte Ljubljano, kjer bi morala biti konkurenca med gledališči ostra! Mladinsko gledališče, Mestno gledališče ljubljansko in ljubljanska Drama se drug na drugega sploh ne ozirajo, igralci enega gledališča le redko obiščejo predstave drugih gledališč. Podobno je z občinstvom; Drama se je s svojim repertoarjem mnogim obiskovalcem zdela preveč hermetična in so zato odšli v Mestno gledališče ljubljansko, ki je bilo bolj komercialno naravnano, Slovensko mladinsko gledališče ostaja butično. Čemu naj torej služi konkurenčnost? Toda ker vprašujete po zniževanju kriterijev, vam lahko odgovorim, da smo v koprskem gledališču vedno delali pošteno in z veseljem, in da je prav zaradi tega v teh desetih letih nastalo kar nekaj predstav, ki se jih ne bi sramovalo nobeno drugo slovensko gledališče.
Veste, koliko predstav ste režirali, in koliko vlog odigrali v Gledališču Koper?
Moral bi premisliti in prešteti.
Sedem režij in dvanajst vlog! Ionescovo Inštrukcijo v drugi sezoni gledališča ste režirali in v njej tudi igrali; je težko igrati in režirati, loviti lastno senco?
Prav po režiji te predstave sem sklenil, da nikoli, ampak res nikoli, več ne bom igral v predstavi, ki jo tudi režiram, vendar sem obljubo prelomil in na začetku lanske sezone v Drami režiral, in v njih tudi igral, Lunine mene. To ni lahko delo; režija in igra v isti predstavi nujno zahteva tretje oko, dobrega asistenta ali asistentko režije. V Drami sem imel asistentko, v Kopru, kjer so mi kmalu po začetku vaj ukinili še šepetalko, ne. Kaj pomeni hkrati režirati in igrati, sem videl v nedavno posnetem filmu v slovensko-madžarsko-kanadski koprodukciji Deviški ples smrti, v katerem tudi igram. Režiser filma je bil obenem tudi igralec glavne vloge, in pri gledanju filma lahko jasno opazite, kdaj je režiser stal za kamero, in kdaj ne.
V zadnjih dveh sezonah s predstavo Gledališča Atelje 212 Gospoda Glembajevi, v kateri igrate Ignaca Glembaya, za katerega ste v začetku oktobra prejeli nagrado za najboljši umetniški dosežek na festivalu Mostarsko poletje 2011, pogosto nastopate v Beogradu in na odrih nekdanje Jugoslavije; kako se beograjsko občinstvo razlikuje od slovenskega občinstva, tudi koprske gledališke publike?
Nedavno smo z Glembajevimi gostovali v Narodnem gledališču v Skopju, ki sprejme 850 gledalcev, a so zaradi povpraševanja po vstopnicah dodali še 150 dodatnih sedežev; aplavz tisočglave množice je bil neverjeten, še posebej, ker so to gledalci, ki so v izražanju navdušenja bolj spontani kot slovensko občinstvo – to dolgih in hrupnih aplavzov, stoječih ovacij in vzklikov navdušenja skorajda ne pozna več. Beograjsko občinstvo je zelo odprto, predvsem pa so Beograjčani do igralcev bolj spoštljivi kot Slovenci; v eni od beograjskih trgovin je pristopila k meni gospa in rekla: »Gledala sem vas včeraj, čestitam, čudoviti ste bili!« V kavarni, v kateri pogosto jem, se natakarji do mene vedejo s spoštovanjem, ki ga v Sloveniji nismo vajeni. Srbi imajo svoje igralce radi.
Vrniva se h koprskemu gledališču. Tega se je v zadnjem desetletju oprijel sloves gledališča s predstavami sredozemskega kolorita. Odločitev za dialektalne predstave se je izkazala za komercialno uspešno, a vendar – kako naprej?
Katja sicer vztraja pri mediteranski barvitosti, vendar sem prepričan, da bi lahko igrali tudi klasike. Shakespeara v celoti! Vse njegove igre so namreč vedno drame med štirimi, petimi dramskimi osebami, vse preostale vloge so le v funkciji stranskih dejanj, poročanj o tem ali onem, tej ali oni bitki; Kralj Lear je zelo intimna drama, tragedijo o veronskih zaljubljencih lahko poveš le s štirimi vlogami, igralci – Romeom in Julijo, dojiljo in patrom. Verjamem, da imajo ljudje radi klasiko, dramskih besedil je veliko, le brati jih je treba. A če se vrnem k sredozemski barvitosti: nisem prepričan, da je to vedno najboljša rešitev. Celo besedila, ki so bila v izvirniku napisana v dialektu, kot že omenjena Filumena Marturano, tudi v knjižnem jeziku, bolj obarvanem z melodijo kot posameznimi besedami, lahko zvenijo enako dobro, morda celo boljše kot jezik izvirnika.
Gledališč, ki so nastajala ob meji se še iz socialističnih časov, se drži sloves branikov slovenskega jezika. Meje ni več in italijanski jezik ni preplavil Obale; je smiselno v primeru Gledališča Koper še govoriti o takšnem braniku?
Je! Koper, Izola in Piran so mravljišča ljudi, med katerimi najdemo izjemno velik delež tistih, ki prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik in po desetletjih bivanja v Sloveniji še vedno ne govorijo slovensko. To se odraža tudi v jeziku, ki na Obali postaja mešanica slovenščine, srbščine, hrvaščine in italijanizmov! Prav zaradi tega se mi zdi potrebno vztrajati pri gledališču kot enem zadnjih zatočišč slovenskega jezika na Primorskem.
Koprsko gledališče se vedno pogosteje povezuje z drugimi gledališči, vsako sezono več uprizoritev nastane v sodelovanju s SNG Nova Gorica ali s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta. V čem je smiselnost teh povezav?
Takšna povezovanja so smiselna predvsem z umetniškega vidika, manj s finančnega in organizacijskega. Če so vaje za predstavo, v kateri sodelujejo štirje igralci iz novogoriškega gledališča, v Kopru, je tudi te štiri igralce potrebno spraviti pod streho in jim izplačati dnevnice. V dveh mesecih vaj je to kar nekaj denarja. Ti isti igralci so lahko zasedeni tudi v drugih predstavah njihovega gledališča, zato je usklajevanje terminov za predstave med obema gledališkima hišama lahko precej zamudno delo in gre na škodo skupni predstavi. Najboljše bi bilo posameznega igralca povabiti v gledališče za vso sezono. A katero gledališče bo dobrega igralca odstopilo drugemu gledališču? Nobeno!
V Kopru vas vidimo tudi takrat, ko ne režirate in ne igrate v predstavah Gledališča Koper. Prihajate pogosto, se tu dobro počutite?
Rad imam morje, še posebej Jadransko, ker ima to poseben vonj. Zaradi tega morja tudi prihajam v Koper. Morje na Tajskem ali sredozemsko morje ob španski obali vonja, kot ga ima naše, nimata. Razmišljam o tem, da se čez nekaj let, ko odraste moj mlajši sin, iz Ljubljane preselim v Koper.
V prihodnjih dneh bo MO Koper odločala o novem mandatu direktorja Gledališča Koper. Kakšno prihodnost napovedujete gledališču?
Najboljše želje direktorici gledališča Katji Pegan! Da bi gledališče vodila še naslednji mandat in tako uspešno dokončala svoje poslanstvo. Tisti, ki jo bo morda zamenjal po petih letih, ne bo imel več težkega dela in upam, da tudi gledališča ne bo zapeljal v hermetizem, ki mu tukaj tudi intelektualci niso naklonjeni. Upam tudi, da bo Katja v naslednjih petih letih naredila še veliko; če ji bo uspelo povečati igralski ansambel, bo na konju. Držim pesti in verjamem, da ji bo uspelo!
Prispevek iz Gledga, Občasnika Gledališča Koper in Obalnih galerij Piran, letnik IX, številka 5, oktober 2011.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mediteran-te-zastrupi