foto Urška Boljkovac
Festivalski dnevnik – izbrani izseki s festivala Mladi levi.
foto Urška Boljkovac
Povsem nedolžno pohajkovanje po ljubljanskih cestah, ki so kar puhtele od vročine, je v zadnjem tednu avgusta svoj prerani konec doživelo v neposredni bližini Stare mestne elektrarne, ki (vsaj, kolikor se spomnim iz srednješolskega pouka geografije in biologije) ni naravni habitat živalske vrste, imenovane Panthera leo.
Največji kopenski plenilec se je kar iznenada pojavil pred mano, kot bi me že kar nekaj časa pričakoval v zasedi. Umik ni bil več mogoč, vsak poskus obrambe obsojen na vnaprejšnji neuspeh. Slišala sem samo še tlesk mogočnih čeljusti in začel se je moj spust navzdol po toboganu rjoveče glasbe in plesnega topota neštetih tac, prepletenih v številne zgodbe, ki jih poznajo samo levi ...
... o začetnih pripravah
Festival Mladi levi je letos že štirinajstič zapored svoj pohod začel zadnji teden poletja, ki je bil eden bolj vročih, če ne celo najbolj vroč teden letošnje poletne sezone. Kljub temu množica zvestih ljubiteljev festivala ni pobegnila v hladnejše kraje, ampak je pogumno vztrajala v samem središču vročice dogajanja. Med njimi sem se letos prvič znašla tudi sama. Naravnost v levje žrelo se seveda nisem podala neopremljena, ampak sem se oborožila s potrebnimi informacijami. Obljubljeno mi je bilo sodobno gledališče, bolj ali manj uveljavljeni talenti z vseh koncev zemeljske oble, ustvarjalno vzdušje, odprta publika in zagnana organizacijska ekipa. Kljub temu si prave podobe nisem mogla ustvariti, dokler nisem tudi sama postala del festivalskega vrveža. Vse se je začelo s padcem domin, gibljive skulpture umetniške skupine Station House Opera. Domine tokrat niso padle prvič, saj so svoj pohod ali, bolje rečeno, tekaški kros začele že julija 2009 v Londonu. Njihov padec je zbrano občinstvo spremljalo peš ali s kolesom vse od Žitnega mostu pa do Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je v bazensko vdrtino muzeja padla še zadnja domina! Ker letošnji festival oglašuje in poveličuje brezmejno igrivost, se je nadvse igriv začetek nadaljeval v enakem vzdušju. 
FOTO URŠKA BOLJKOVAC
... o bojnem duhu
Contact Gonzo, plesna skupina petih mladeničev, je na Leve prišla iz daljne Japonske. Zasloveli so s svojimi uličnimi predstavami, v katerih kombinirajo elemente ruske borilne veščine, imenovane sistem, ki pa so jo prilagodili svojemu edinstvenemu slogu. Ne omejujejo se z definicijami svojega plesnega nastopa, ustvarjajo neposredno iz sebe in se nikoli ne pozabijo igrati. Zunanji očividec predstavo The late drummer/studies of happenings on stage and rhythm that doesn't match but in a way it does vidi kot bojno bolje, na katerem pet mladcev v stalnem gibanju meri moči med sabo. Telesa v gibanju, ki se oddaljujejo in približujejo v bojnem plesu, se na trenutke zdijo nekoliko grozeča in zelo oddaljena od še tako nenavadne oblike sodobnega plesa. Kaj nam performerji skozi bojni vrvež sporočajo? Glede na to, da vztrajajo pri tem, da ne gre za boj, ampak zgolj za igro, morda to, da stvari niso vedno take, kot se zdijo na prvi pogled ...
FOTO URŠKA BOLJKOVAC
... o igrivih željah
Pomemben doprinos letošnjih Levov je tudi skupina Škart, ki je pripomogla k rušenju stereotipnega prepričanja, da se igrajo samo otroci. Ploščad Slovenskega etnografskega muzeja je že uveljavljen beograjski kolektiv oskrbel z gigantskimi igrali za vse generacije. Res upam, da se bodo na njih ustavili tudi tisti »večno zaposleni« primerki človeške vrste, ki so pozabili, da na svetu obstaja še karkoli drugega razen dela, dela in ... dopusta, med katerim pa razmišljajo o delu. Želja na Levih ne uresničujejo zlate ribice, ampak kar sam ljubljanski župan. Lanski projekt – oživitev kulturne četrti Tabor – se je letos nadaljeval z Zemljevidom želja. 10 krat 16 metrov velika preproga z zemljevidom četrti Tabor je postala čudežno mesto, kamor je vsakdo lahko prilepil svojo željo glede načrtovanja prostora zgoraj omenjene četrti. Zagotovo lepa politična gesta, ob kateri se pojavi rahlo upanje, da kultura nekoč vendarle ne bo veljala za najbolj zapostavljeni državni sektor ...
... o stalni motiviki
Za dobrim konjem se vedno praši, pravijo, in kar nekaj prahu je dvignila predstava skupine Motus: TOO LATE!_(antigone) contest #2. Kaj bi Antigona storila danes? Bi še vedno neomajno ljubila ali je za to že nepreklicno TOO LATE!, torej prepozno ... Profesor svetovne književnosti na Filozofski fakulteti Janez Vrečko je nekoč lepo dejal, da so bile vse večne teme in vsi motivi uporabljeni že v umetnosti antičnega obdobja. Vsa nadaljnja književna obdobja jih zgolj bolj ali manj uspešno povzemajo in predstavljajo v aktualnejših oblikah. Ključen pri temu je pristop – na kakšen način se lotiti teme, da bo zaživela, se dotaknila gledalcev tukaj in zdaj. V zadnjem času izredno popularno je šokirati gledalca na kakršenkoli način pač že, pri čemer meje dobrega okusa ne obstajajo. Samo tako lahko že vsega vajeno (in od izobilja razvajeno) publiko vzdramimo iz zaspane konformnosti vsakdana.
... o arhetipskem zbiranju
Slovenske sile je na festivalu med drugimi zastopala Tanja Radež, ki se ima za zvesto zbiralko predmetov, iz katerih tvori zgodbe. Obiskovalci festivala smo njeni domišljiji lahko sledili na razstavi v Stari mestni elektrarni. Razstava je naslovljena Deklice in dečki, kot opredeli avtorica razstave, pa je spol tisti, ki narekuje ali intuitivno ali sistematično zbiranje. Če se osredotočimo zgolj na fenomen zbiranja, torej kopičenja stvari, ki jih odlikuje nek povezovalni element – čemu in zakaj zbirati? Celotno človeško vrsto zaznamuje nek arhetip sistematizacije vsega obstoječega. Ker pa je vsega obstoječega veliko preveč in se iz dneva v dan skokovito množi, nimamo skoraj nikakršnega upanja več, da bi uspeli nadvladati vso to maso. Kaj torej storimo? Izberemo si majhen košček vsega, nekakšen minimalni sistem in ga nato urejamo po svoje, kar nam daje pozitiven občutek varnosti, občutek, da ves svetovni kaos vendarle ni tako neobvladljiv. Ta občutek je še posebej pomemben v zgodnjem otroštvu, zato z zbiranjem začnemo že kot dečki in deklice, vsak na svoj način pač, toda z istim ciljem.
FOTO URŠKA BOLJKOVAC
... o odsotnem bistvu
Veliko smeha je med občinstvo prinesla Stacy Makishi. Gledalce je že ob vstopanju v dvorano pričakala sedeč za mizo na odru in spodbudno smehljajoč se vsakemu, ki je vstopil. Predstava ni imela uradnega začetka, vse je potekalo kot nekakšen sproščen razgovor med performerko in krohotajočo se publiko. Tudi konec je bil težko določljiv, glede na to, da je Makishijeva gledalce praktično podila iz dvorane. Tudi nauk predstave ni izostal: »The whole point of a doughnut is in it's hole!« ('Ves pomen krofa je v njegovi luknji'). Gledalci smo težko vedeli, kdaj se Makishijeva norčuje in kdaj misli smrtno resno, kljub temu da smo bili tudi sami sestavni del njenega performansa. Tekmovanje med dvema gledalcema v čim hitrejšem požiranju krofa je svoj epilog dobilo projektirano na platnu ... The making of bull(shit) je torej predstava, v kateri na eni strani Makishijeva razpravlja o skrajno tragični temi, kot je izginotje njene matere, na drugi pa se igrivo krohoče jedcem krofov iz publike. Vse v enem samem zamahu – nadvse impresivno!
STACY MAKISHI / FOTO URŠKA BOLJKOVAC
... o ekološki ozaveščenosti
Od vedno me je fascinirala ideja, kako lahko gledališče posledično pripomore k reševanju družbenih problemov, zaradi pristnega stika, ki ga lahko (ali pa tudi ne) vzpostavi z občinstvom. Gledališki oder zame predstavlja prostor, na katerem se srečujejo številne »posamezne« umetnosti (besedna, glasbena, plesna itn.), ki skupaj tvorijo močnejšo sporočilno celoto, kot bi jo same lahko kadarkoli. Kot tako je gledališče superiorno vsem ostalim umetnostim – sporočilo, izraženo skozi »živo« gledališko umetnost, se človeka dotakne v njegovem bistvu samem in je kot tako neprimerljivo z vsemi ostalimi umetniškimi in še toliko bolj neumetniškimi načini vplivanja. Potemtakem bi se bilo perečih okoljskih problemov morda res pametno lotiti skozi gledališko predstavo. Če primerjam predstavi kolektiva Betontanc Ltd. in Plasticization Nelisiwe Xaba, obe navdihnjeni s trenutno ekološko krizo, pridem do naslednjih ugotovitev. Seveda obe predstavi nista ostali zgolj pri nasvetih o varčnejši porabi, ampak sta se lotili človekove duše, natančneje dela duše, imenovanega ego. Ali se imamo za ekološko ozaveščene posameznike, ker nas iskreno skrbi za dobrobit naših zanamcev in planeta, ali gre samo za aktualni trend? Ali je človek današnjega dne sploh še sposoben empatije ali mu gre v prvi vrsti vedno za lastne potrebe? Sama sem si za zgled vzela Nelisiwe – s plastično vrečko na glavi in obilico humorja se je dotaknila potrošniških duš v publiki, tudi moje.
FOTO URŠKA BOLJKOVAC
... o levjem ponosu
Izbor predstav je ustrezal mojim pričakovanjem, nekatere so se me dotaknile bolj, druge manj, a so bile te zagotovo navdih komu drugemu. Pozitivno me je presenetilo vzdušje festivala, h kateremu je nedvomno pripomogel že uigran organizacijski odbor pa tudi zvesta Levja publika.
Konec še enega poglavja v Levji zgodbi je nastopil zgodaj, zame še nekoliko prej kot za druge, saj sem ga zapustila še pred poslednjim rjovenjem. Vztrajala pa sem dovolj dolgo, da sem imela možnost spoznati hrabro in ponosno Levjo družbo, ponovno ugledati nekaj že skoraj pozabljenih Levjih gobčkov, prizorišče pa sem zapustila še pred napadom zlobnih hijen. Ponosni Levji pozdrav!
***
Arena je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, letos v okrepljeni zasedbi: udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, Šole ustvarjalne kritike in teorije, študenti AGRFT in pisci portala SiGledal.
Arena odpira prostor svobode za vse, ki radi tudi na papirju pospremijo živahno dogajanje Mladih levov in se igrajo z mislimi, besedami in različnimi formati besedil.
Nika Arhar, urednica spletnega fokusa na Sigledal "Mladi levi 2011" in sourednica festivalskega časopisa Arena
Povezave:
Arena št. 1
Arena št. 2
Arena št. 3
Arena št. 4
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/naravnost-iz-levjega-zrela