Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Mt 18:20.
... Edini razlog, zaradi katerega delam gledališče, je pravzaprav srečanje. Srečanje publike in igralcev na ozadju neke zgodbe. Kot režiser skušam to srečanje pripraviti. Zame je nekaj takega kot razlita milost božja: Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi. Mt 18:20.
Rad se igram s kostumi, scenografijo, videom, glasbo in drugimi najrazličnejšimi izraznimi sredstvi. Te stvari se mi zdijo uporabna orodja, s katerimi pripravljam situacijo, v kateri se bosta gledalec in igralec lahko srečala brez maske in čim bolj gola. Če bo gledalec dotaknjen na pravi način, se bo prepustil užitku in slekel tudi svoja pričakovanja in predsodke glede tega, kaj je "pravo" gledališče in kako naj bi bilo videti. Zelo pomembno se mi zdi, da maske snamejo tudi gledalci, ne samo igralci.
Ustvariti razmere za gledalčev užitek je ciljna točka tako igralcev kot mene. Užitek, ki je lahko v razumevanju ali v nerazumevanju, pomeni prepustiti se resničnosti, ki jo s svojo umetniško inteligenco na odru ustvarja igralec. Prepričan sem, da je bolj kot razumeti treba – živeti. Dihati s polnimi pljuči, uživati, se znati prepustiti strastem, pravljicam, lepemu ... Ko se gledalec prepusti užitku, postane soustvarjalec naše predstave. Dovoli, da se mu nekaj zgodi, da se mu nekaj dogaja in gre domov nekako sam sebi bližji. Mogoče je to – biti sam sebi bližji – celo bolj boleče.
Ampak če si dovoliš bolečino, je to že korak k temu, da si dovoliš tudi bližino. In dvojino.
Igralci o delu z režiserjem:
Na vajah si z velikim veseljem jemljem čas za kaos: visenje v prazno, lebdenje, neurejenost, motnje, poizkušanja, popolno odsotnost vsakega fokusa … V tej neusmerjeni fazi se lahko pokaže ogromno možnosti, ogromno materiala, igralci preizkušajo možne interpretacije in ob vsem, kar privlečejo na plan, uživam kot otrok. Inovativni so, domiselni, nevsakdanji, bizarni …
Zdi se mi zelo pomembno, da znamo zaupati tej fazi in da znamo biti v njej kar se le da sproščeni, da smo drzni v naših skokih v neznano, negotovo, nepredvidljivo … Pozorno opazujem, kako igralec razume svojo svobodo, kakšna pravila si postavlja, katera bi bilo dobro razrahljati, katera so mu v pomoč, na kaj lahko nasloni svojo igro, predvsem pa ga skušam sleči vseh igralskih stereotipov in klišejev.
V nekem trenutku pride na vrsto bolj fokusirana faza, faza redukcije, odločenja, čiščenja, fiksiranja, opuščanja nebistvenega, poudarjanja ključnega, iskanje intenzivnosti, zgoščevanja … Z nekaj sreče se igralčeva občutljivost in edinstvenost izostrita v prepričljivo odrsko prisotnost.
Novo jutro, dobro jutro.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/novo-jutro-dobro-jutro