Dragica Potočnjak / foto Nada Žgank
41. TEDEN SLOVENSKE DRAME - intervju Anite Volčanjšek z Dragico Potočnjak.
Dragica Potočnjak / foto Nada Žgank
Dragica Potočnjak je dramatičarka, prva Grumova nagrajenka, tudi mentorica dramskega pisanja, kot igralka je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču.
Ste prva slovenska dramatičarka, ki je prejela Grumovo nagrado (Za naše mlade dame), še pred letom 2006 pa ste bili redno med nominiranci. Morda je v zadnjih nekaj letih, če omenim vas, Simono Semenič in Žanino Mirčevsko, nekaj več žensk na zmagovalni strani, čeprav tudi med avtorji vseh prispelih dram prevladujejo moški. Zakaj je po vašem mnenju dramatičarkam uspelo (v smislu priznavanja njihovih tekstov) dokaj pozno?
Moralo bi biti povezano predvsem s kvaliteto. Kdo ve, če je čisto tako. Pred dvajsetimi leti, ko sem začela pisati, je veljalo, da ženske ne znamo pisati dram. Zdi se mi, da ni tako. Vsaj zdaj ne bi več smelo biti. Vesela sem, da nam je slovenskim dramskim pisateljicam uspelo vzpostaviti vsaj dvom v nekdanjo moško samoumevnost. Mogoče smo ženske na sploh bolj komplicirana bitja kot moški. Od vseh literarnih zvrsti se dramatika najmočneje navezuje na življenje, na realnost, na družbenost. Dramatik lahko najde svoj lastni izraz le preko jasno izraženih stališč o svetu, v katerem živi. Seveda so lahko oblikovana skozi najbolj intimno in poetično zgodbo oziroma vsebino. Morajo pa obstajati. Biti morajo dovolj izrazita, da lahko v pravi meri in na pravi način zaživijo na odru v živih in polnokrvnih osebah. Drama je tudi kreiranje sveta. Prav to se ženskam ne zdi tako samoumevno kot moškim. Morda zato večkrat padamo na (dramskem) izpitu. Želela bi, da to ne bi bilo več res.
Uspešno združujete vlogo igralke, dramatičarke in mentorice. Kdaj in zakaj ste začutili potrebo po pisanju? Vaše drame pogosto kritično reflektirajo družbo, predvsem v kontekstu z družino, intimnimi, zasebnimi zgodbami.
Moja igralska kariera je zaradi določenih razlogov po precej uspešnem prvem desetletju delovanja, šla leta 1991 skoraj »po zlu«. Še naprej pa sem ostala zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. To moje igralsko sesutje je sovpadlo s propadom bivše države in močnimi družbenimi in drugimi spremembami. Zato se je moj življenjski prostor na vse načine in čez noč močno zožil. Bila sem prisiljena iskati še drugačne načine ustvarjanja. Šlo je za vprašanje integritete in identitete, za iskanje nove središčne točke, za moje preživetje. Za ohranjanje človeškega in umetniškega dostojanstva. Pisati sem začela precej neobvezno. Rekla sem, da zato, ker imam čas. Z leti je postajalo pisanje vse večja obveza. Je intimno iskanje dialoga s svetom, iskanje pomiritve od znotraj, a tudi večno iskanje lastnega obraza.
Redno spremljate dogajanje na Tednu slovenske drame? Kakšen se vam zdi trenuten položaj slovenske dramatike, tudi glede na odrsko realizacijo? Je to, kar je vsako leto predstavljeno v Kranju, res vrhunec pisanja ali je še več kvalitete skrite po predalih?
Trenutna kondicija slovenske dramatike je boljša kot v devetdesetih. Ni pa najboljša. Predvsem se mi zdi, pravzaprav sem prepričana, da je v njej veliko več talenta in potenciala, kot ga uspe priti na papir ali celo na oder. O razlogih za to bi lahko napisala vsaj esej. Včasih sem verjela, da ima smisel na glas govoriti o tem, zdaj pa vidim, da je lamentiranje o stanju slovenske dramatike jalov posel, saj so stvari enake, odkar vem zanje. Zato bom raje citirala dva vrhunska gledališka ustvarjalca. Janez Pipan, režiser in dolgoletni direktor ljubljanske Drame, je na vprašanje, ali ga današnje slovenske igre zanimajo kot režiserja, odgovoril takole: »Ne, me ne, vsaj tiste ne, ki jih nagrajujejo in sodijo v trenutni mainstream. /.../ Groza pa me je ob misli, da bi se moral nekaj mesecev posvečati neartikuliranim besedilom, natipkanim v slabi slovenščini, po možnosti polnih zgolj adolescentskih seksualnih fantazij in drugih vulgarizmov. Zakaj pa? Na svetu je toliko dobrih iger /.../.« Evald Flisar pa na vprašanje, čému pripisuje mednarodni uspeh svojih iger, odgovarja: »/…/ Res pa je tudi, da gledalci v Džakarti, Reykjaviku, Gradcu, Londonu, Kalkuti ali La Pazu ne ploskajo zato, ker je tekst objavila neka ameriška založba; mogoče ploskajo, ker jih je drama navdušila, jim nekaj povedala, jih spremenila, pretresla, oplemenitila. In morda to pomeni, da sem – čeprav bi marsikdo pri nas temu rad ugovarjal (ali se še raje pretvarjal, da o tem nič ne ve) – napisal nekaj dobrih, nekaj občečloveških dram. Seveda ni nujno, da mi pri nas, v Sloveniji, to koristi. Lahko mi celo škodi.« Citata sem uporabila, da mi ne bi bilo razpredati tistega, kar sem v zadnjih dvajsetih letih že neštetokrat povedala. Če ju že moram komentirati, bi rekla, da je za vse nas škoda, ker se niti ne trudimo, da bi bolj uskladili mnenja. Vsi bi bili močnejši! Z modelom navezave živeči avtor + režiser bi slovensko gledališče morda postalo spet aktualno in izzivalno. Boljše! Tako pa se v gledališču dogaja nekaj takega kot v politiki: nezaupanje v besedo, nezaupanje v identiteto, nezaupanje v samega sebe, v vse, kar je slovensko. Začelo se je pred dvajsetimi leti in se še krepi. Kriza je permanentna, le da je bolj prikrita in bo še kar trajalo, da bo v gledališču dokončno pokazala zobe. Do takrat pa bo postajalo vse bolj neobvezno, všečno, tudi tuje. Upam, da se motim!
Kot dramatičarka se do tekstov opredeljujete najbrž drugače kot igralka. Kako tretirate igro, ki bo transformirana na oder, vi pa boste v njej igrali?
Do tekstov se na enak način opredeljujem kot igralka in kot dramska pisateljica. Škoda se mi zdi delati slabe tekste, ker je to izguba časa. Razen če se jih da v procesu nastajanja predstave še precej razvijati. Lepo je, ko se to zgodi, vendar mora biti avtor prisoten. Režiser pa mora imeti jasen koncept, vedeti mora, kam pelje tudi avtorja, ne le igralce. Takšnih srečnih zgodb je na žalost premalo. Kot igralka in dramska pisateljica pričakujem, da je lik od začetka do konca dobro napisan. Da se bo gledalcu lahko zdel zanimiv že prvič, ko se bo pojavil na odru, in bo nestrpno čakal, kaj se bo v drami zgodilo z njim. Zato hodim v gledališče.
Se dramatika (gledano vsebinsko) deli na »moško« in »žensko«?
Vsebinsko gledano se dramatika, vsaj po moje, mora deliti na moško in žensko pisavo. Kaj ni to nujno, če smo si v osnovnih potezah tako različni? Na svetu obstajajo ženske in moške stvari in tiste, ki so skupne. Slednjih je največ. Rahlo sem zadržana do raznih oblik ženskih festivalov, bodisi literarnih ali gledaliških. Ni mi všeč, da same sebe marginaliziramo. V Evropi to v glavnem ni več potrebno. Drugače pa se mi zdi, da bi se morale medsebojno bolj podpirati v iskanju in prepoznavanju ženskega diskurza, v vzpostavitvi avtonomnih oblik zavedanja in mišljenja. Rada imam filozofinje, S. de Beauvoir, H. Arendt, S. Sontag, R. Salecl. Vesela sem, da jih je vedno več. Nanje zlahka naslanjam svoje mišljenje. Pri nas še nimamo ženske oblike samostalnika »mislec« ali »modrec«. Morda je že čas, da se pojavi! Tudi beseda dramatičarka je precej nova. Zmrazilo me je, ko sem jo prvič slišala ob svojem imenu. Še vedno me preveč asociira na histeričarko. Kdo ve, kaj bi si mislil Freud, ko bi prebral, kaj sem rekla. Pa vseeno – bližja bi mi bila milozvočnejša izpeljava besede dramatik.
(Pisanje slabih tekstov je izguba časa. Predramnik 3, Bilten Tedna slovenske drame)
***
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pisanje-slabih-tekstov-je-izguba-casa