Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! / foto Žiga Koritnik
41. TEDEN SLOVENSKE DRAME - Marko Sosič, selektor.
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! / foto Žiga Koritnik
V drugi sezoni svojega dveletnega mandata sem si kot selektor Tedna slovenske drame, katerega izvedba bo letos potekala že enainštirideseto leto, ogledal približno enako število predstav kot v lanski sezoni, in to natanko sedemintrideset, od katerih jih je bilo na Teden slovenske drame uradno prijavljenih triintrideset, nastale pa so v produkciji tako institucionalnih kot drugih gledališč ali ustanov. Tudi svoj izbor sem zasnoval po enakih kriterijih kot lani, in sicer po strogem merilu, da opravljam selekcijo med izrazito dramskimi tekstovnimi predlogami oziroma med predstavami z izrazitim avtorskim režijskim branjem v povezavi z uprizoritveno poetiko in estetsko inovativnostjo.
Letošnje predstave, ki sem jih uvrstil v tekmovalni in spremljevalni program, se s tematskega pa tudi estetskega vidika precej razlikujejo od lanskih, tako ali drugače pa še vedno razvijajo in poglabljajo teme, ki kritično reflektirajo stanje sodobnega človekovega duha in sodobne družbe. Nekatere izmed predstav v tekmovalnem delu, ki so nastale na osnovi modernih in sodobnih slovenskih dramskih besedil ali na osnovi sodobnih dramskih priredb, tematizirajo in problematizirajo našo polpreteklo zgodovino, skupen zgodovinski spomin ter skozi ostro samoizpraševanje odpirajo vprašanja o odgovornosti do nasilja in nam časovno ter geografsko bližnjega prelivanja krvi. Pristop k tej refleksiji se v njih izkazuje z različnimi dramaturškimi, dramskimi in postdramskimi uprizoritvenimi sredstvi ter z različno izpovedno in poetsko močjo, ki seže vse tja do avtorefleksivne analize, znotraj katere sta igralec in njegova osebna biografija v neizprosnem dialogu s svojo in kolektivno preteklostjo ter sedanjostjo. Tematiziranje in problematiziranje sedanjosti ter njenega družbenega ustroja, v katerem latentno delujeta človekova uničevalna sla do bližnjega, ki se rojeva iz zavisti, ignorance, kapitala, politike, oblasti, pa tudi iz šibkosti in ranljivosti, in ki razžira posameznikov notranji svet ter njegovo dostojanstvo, se kažeta tako v postavitvah klasičnih del slovenske dramatike kot tudi v sodobni dramski pisavi, ki je zastopana tako v tekmovalnem kot spremljevalnem programu. Med njimi so po mojem mnenju tudi predstave, ki se prodorno zazrejo v globoko ranljivost in dezorientiranost stanja duha sodobnega človeka ter v njegovo brezizhodno hrepenenjsko razsežnost, v kateri se mnogokrat utaplja, saj slednja v človeku pogostoma nadomešča »pravo« resnico sebe in sveta.
Teksti in postavitve, ki sem si jih imel čast ogledati, kažejo, da je dramska refleksija o naši družbi ostra in pronicljiva. Ni pa povsem neizprosna, kot je, žal, neizprosna družba sama. Pričakujem, da bo v prihodnje slovenska gledališka scena – na vsebinski, poetski in estetski ravni – prav tako »neizprosna« do vseh tistih podob in dejanj, ki so v družbi vse bolj razpoznavni kot rušitelji posameznikovega dostojanstva in samoponosa, in do modelov take družbe, ki vse preveč deluje po svojih načelih samo zaradi oportunizma in vztraja v brezizhodnem populizmu ter negovanju svoje lastne zunanjosti.
Oznake posameznih predstav v tekmovalnem in spremljevalnem programu
Strniševe Žabe so igralsko fascinantna odrska upodobitev brezčasne dramske pesnitve, ki se spremeni v živopisni miselno-čustveni pripovedni misterij in s spretnimi dramsko-igralskimi postopki, ironijo in avtoironijo razgrinja stanje človekovega duha, ki se nas kar naprej dotika.
Cankarjev Jakob Ruda se na estetsko in poetsko visoki interpretativni ravni poglablja v vprašanja etičnih načel ter intimne stiske znotraj posledic kapitalističnega stroja, ki izzvenijo zastrašujoče aktualno.
Prijateljev Totenbirt z avtentično in živo govorico odgrinja polurbani slovenski vsakdan, stkan iz medgeneracijskih konfliktov. Predstava, ki jo prežema svojevrstna poetičnost.
Priredba Pahorjevega romana Nekropola s preprosto in izčiščeno postavitvijo odpira še vedno aktualno in nujno refleksijo o človekovem zlu dvajsetega stoletja ter o etičnih vprašanjih razčlovečenega bitja.
Delo Tamare Matevc Zaljubljeni v smrt se v odrski postavitvi izkaže za drzno refleksijo tržaške polpretekle zgodovine in nekaterih njenih protagonistov, refleksijo, v kateri se dimenzija demistifikacije in tista, ki se dotika globokih čustev, prepleteta v učinkovit prerez slovenske tržaške kolektivne zavesti in spomina.
Kolektivna igralska dramska stvaritev Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! je predstava, ki s silovito močjo angažiranega, političnega, intimnega, postdramskega gledališča odpira vprašanja o naši kolektivni odgovornosti do bližnje vojne na Balkanu ter do nas samih, danes in zdaj.
Komentirana izdaja Hlapcev je predstava, ki Cankarjevemu delu s premišljeno in prodorno avtorsko gesto podeljuje nove vrednosti in razsežnosti.
Delo Tamare Doneve Misterij žene v istoimeni predstavi izzveni kot silovita notranja izpoved in prerez globoke intimne razklanosti pisateljice in borke za ženske pravice Zofke Kveder.
5fantkov.si Simone Semenič je delo, ki ostro, globoko in kritično zareže v sodobno družbeno tkivo in avtorico zagotovo postavlja v sam vrh mladih slovenskih dramatikov.
Dramsko delo Gregorja Fona Pes, pizda, peder zaznamujeta napetost pričakovanja in humor, ki ga s svojim jezikom in življenjem prinaša trojica glavnih protagonistov, humor, ki izzveni grobo, bedno, trpko in ganljivo ... Dramski prvenec, ki si zasluži pozornost.
Dramsko delo Da, gospod!, ki ga kot avtorji podpisujejo Gorazd Žilavec, Ajda Toman, Rok Matek, Nebojša Pop-Tasić in Vito Taufer, z veliko humorja, trpke ironije in avtoironije govori o njih samih, predvsem pa o nas samih ter o času in družbi, v katerih smo prisiljeni živeti ...
Zaradi dejstva, da je bilo na Teden slovenske drame prijavljenih tudi nekaj uprizoritev, namenjenih otrokom in mladini, vodstvu Tedna slovenske drame predlagam, da v skladu s svojimi možnostmi in po svoji uvidevnosti organizira enodnevni pregled teh predstav.
Predstave, ki jih predlagam, so: Oton Župančič: Ciciban, režiser Primož Bebler (SSG Trst), Boris A. Novak: Mala in velika Luna, režiser Vinko Möderndorfer (Lutkovno gledališče Ljubljana in Prešernovo gledališče Kranj) ter Milan Jesih: Cesarjeva nova oblačila, režiser Boris Kobal (SLG Celje).
***
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/beseda-selektorja