FESTIVAL BOBRI 2011- Tom Lycos, Stefo Nantsou: Kamni, produkcija: Lutkovno gledališče Ljubljana.
Kamni / foto Nejc Saje
Kje: Dramski oder za mlade- Lutkovno gledališče Ljubljana (Šentjakobski oder), Krekov trg 2 Kdaj: petek, 4. februarja, ob 10.00 Zvrst: dramska predstava Starost gledalcev: za otroke od 12. leta dalje in odrasle Trajanje predstave: 60 minut Število sedežev v dvorani: 207
Kamni je resnična, dramatizirana zgodba o dveh fantih, ki sta metala kamne z mostu nad avtocesto in tako ubila voznika. Napisana je kot igra za dva igralca, ki preigravata lika dečkov in dveh detektivov. Zaradi aktualne tematike je besedilo doživelo številne uprizoritve in velik uspeh po vsem svetu. Zgodba je napeta in se poigrava s stereotipi iz detektivskih filmov.
Iz gledališkega lista:
ODGOVORNOST: odgovarjam, odgovarjaš, odgovarja ... sebi
»Dejanje 13 letnega Šleve in 15 letnega Zverine bi po slovenskem pravu lahko opredelili kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti; 314. člen Kazenskega zakonika namreč določa, da se tisti, ki s kakšnim splošno nevarnim dejanjem povzroči nevarnost za življenje ljudi in ima njegovo dejanje za posledico smrt ene ali več oseb, kaznuje z zaporom od enega do petnajstih let. A po našem pravu se proti mladoletni osebi, ki je ob storitvi kaznivega dejanja mlajša od 14 let (Šleva), ne smejo uporabiti kazenske sankcije, mladoletniku, ki je ob storitvi starejši od 14 in mlajši od 16 let (Zverina), pa se smejo izreči samo vzgojni ukrepi; vzgojni ukrepi po slovenskem pravu so ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo organa socialnega varstva, oddaja v vzgojni zavod, oddaja v prevzgojni dom, oddaja v zavod za usposabljanje. Samo mladoletniku, ki je ob storitvi kaznivega dejanja starejši od 16 in mlajši od 18 let, sme sodišče izreči mladoletniški zapor – a le, če gre za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora petih ali več let, in če zaradi narave in teže dejanja ter zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa,« nam je kazenskopravno odgovornost mladoletnikov po slovenski zakonodaji pojasnil dr. Peter Čeferin.
Slovar slovenskega knjižnega jezika ponuja pet definicij besede 'odgovornost': 1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice, b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega; 2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti; 3. naloga, obveznost; 4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje; 5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost; psih. sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja.
Kamni / foto Nejc Saje
Dvakrat se mi je sanjalo, da sem ubijala: enkrat sem skozi okno porinila neko gospo, mater svojega takratnega fanta, drugič sem z bazuko razstrelila stavbo, v kateri je bil zaposlen neki prijatelj, ki sem bila vanj zaljubljena, on pa vame ne. Precej let je že tega, gospa ni postala moja tašče, prijatelj je ostal prijatelj, oba sta živa in zdrava. Ampak še zdaj čutim, kakšne barve je brezno, ki me je vanj v nekaj kratkih trenutkih med sanjskima dejanjema in budnostjo posrkala zavest; in kako mi je srhljivo spoznanje, da ni povratka, s svinčenimi rokami stisnilo prsni koš in grlo. Uf. Prvič sem noč prebedela, drugič pa sem sklenila, da je res velika sreča, če se človek lahko česa nauči tudi iz sanj, ne le iz resničnih napak. Odtlej vedno vnaprej premislim o možnih posledicah svojih besed in svojih dejanj. Tudi kar se fantov tiče.
Takole nekako sem zasnovala uvodnik v predstavo Kamni, ko sem v Dnevnikovem Objektivu (30. 10. 2010) prebrala, da po ocenah nevrobiologov približno petinosemdeset odstotkov mladostnikov o posledicah svojih dejanj ni sposobno razmišljati, saj povezave v možganih, ki bi bile za to potrebne, enostavno ne delujejo. Uf. Najprej sem obmolknila. Potem sem se spomnila svojih najstniških let in ugotovila, da ocene gotovo držijo. Ampak kaj pomenijo? Ne vem. Predvsem so dobro izhodišče za razmislek. Tako kot predstava. Oglejte si jo, res je powerful. In preberite kakšnega od prispevkov v gledališkem listu, spisali so jih Matic Munc, psiholog in vedenjsko-kognitivni terapevt, režiser Ivica Šimić, ustanovitelj in umetniški vodja zagrebškega gledališča Mala scena, dr. Matjaž Ambrož, predstojnik Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti, prevajalec Darko Čuden in lektorica Magda Lojk.
(Jera Ivanc, umetniški vodja)
***
Kamni / foto Nejc Saje
Nekaj misli, povezanih z uprizoritvijo predstave
Predstava Kamni se je pojavila v Evropi leta 1999 na svetovnem kongresu ASSITEJ International na Norveškem in odtlej se ta drama ne umakne z repertoarja svetovnih mladinskih gledališč. Od leta 1996, ko je nastala (ZEAL Theater, Sydney, Avstralija), so jo uprizarjali v različnih scenografijah in je postala eno od najbolj uprizarjanih mladinskih dramskih del na svetu.
Besedilo temelji na resničnem dogodku iz leta 1994, ko sta dva trinajstletnika povzročila smrt voznika na avtocesti tako, da sta metala kamenje z mostu na avtomobile. Tudi sama igralca Tom Lycos in Stefo Nantsou sta uporabila ta dogodek, da bi povedala zgodbo o najstnikih in njihovem življenju v današnjem času pa tudi načela vprašanja o mladostniški odgovornosti, o mladoletniški delinkvenci, o življenju mladih, ki svoj čas preživljajo na cestah, prepuščeni sami sebi. To je predstava, ki uvaja tudi vprašanja o pravnem redu in sankcioniranju mladoletniških prekrškov, ki neredko pripeljejo do tragičnih posledic.
Tako uprizorjena, družbeno angažirana, nabita s čustvi, zasnovana za igralce in njihovo umetelnost, odpirajoč prostor za igralsko izrazno dovršenost, ustreza drama vsem zahtevam sodobnega mladinskega gledališča in skorajda predstavlja model, saj odgovarja na vsa vprašanja v smislu mladinskega gledališča. V času, ko je gledališče izgubilo veliko svoje družbene vloge in v katerem išče svojo novo paradigmo, odpira Kamenje možnost razvoja in nove komunikacije s publiko. V nekem trenutku med predstavo vprašajo igralci publiko o odgovornosti protagonista za storjeno dejanje. Publika se odzove z nasprotujočimi si stališči o istem problemu in razvije aktiven dialog. Kot na forumu zaživi gledališče znova kot kraj družbenega zbiranja in razprave o različnih družbenih temah in problemih, in ni le vesela ilustracija ali zabava, ki hipoma ponese otroke in mladino v neznana prostranstva domišljije veselega otroštva. Odraščanje je, kot je nekoč dejala slavna švedska režiserka in pisateljica Suzanne Osten, boleče, včasih travmatično, a zelo redko romantično, kakršno pogosto prikazujemo v gledališču. Sodim med tiste gledališke ustvarjalce, ki menijo, da je otrokom treba podajati resnico, čeprav še tako kruto, ne pa jim lagati ali odvračati njihovo pozornost z resničnega sveta, v katerem živimo, in tako tratiti čas in energijo z nepomembnimi stvarmi, namesto da bi ga izrabili za odprt in spodbuden pogovor z mlado publiko o njih samih.
Z uvrščanjem te drame v repertoar izražamo svojo jasno željo, da bi s svojo publiko vzpostavljali dialog o vseh, tudi najtežjih problemih, ki spremljajo odraščanje in življenje otrok in mladine. Kar bi gledališče tudi moralo biti: starejši brat, dedek ali babica, ki pripovedujejo zanimive, včasih žalostne, včasih vesele, vznemirljive zgodbe, ki poučujejo, kako je "biti človek in prebivati na zemlji", kot je to v svoji zgodbi Ophelias Schattentheater [Ofelijino senčno gledališče] zapisal Michael Ende.
Upam, da bo predstava delovala opozarjajoče na mlade, ki si jo bodo ogledali, in da bo nagovorila tudi nas odrasle glede naše odgovornosti in skrbi/neskrbi za mlade. Na ta način, ob srečanju generacij, bo morda stekel dialog, ki lahko sproži procese v družbi pa tudi v gledališču, ki očitno zasleduje svojo novo istovetnost in svojo novo funkcijo v spremenjenem svetu.
(Ivica Šimić)
***
Delavnica po predstavi (15 minut): Pogovor z ustvarjalci.
