Leta 1938 je Žižka na Ptuj povabil Anton Ingolič in mu dal možnost, da tu uresniči svoje nore ideje. Tudi njegova zadnja ideja je seveda nora. Nebroj razumnih argumentov je, zakaj ni izvedljiva. Toda ne pozabimo: sveta nikoli niso spreminjali razumni argumenti, pač pa »norci« in tisti, ki so jim dali denar za njihove »norije«. Včasih je bila to (razsvetljena) politika, drugič pač bogat mecen. Tretje poti ne poznam.
April 2008
S kolegom filmarjem sva v domu za starejše občane v Medvodah obiskala Frana Žižka. Kdo se ga še spomni? Med letoma 1938 – 1940 se je mladenič nonšalantno poslanjal po ograji ptujskega gledališča in »pregnan« iz Maribora na Ptuju naredil nekaj ZARES neverjetnega: ustanovil je neodvisno, avantgardno gledališče. Zakaj neodvisno? Zakaj avantgardno? Neodvisno, ker se ni podrejal vladajoči politični opciji. Ker je vedel, da je umetnost v svoji osnovi preveč samosvoja, svobodna (in samoljubna), da bi se lahko »usklajevala« s komerkoli. Avantgardno, ker je počel na odru reči, ki so bile za tisti čas nekaj pregrešnega. Takrat je namreč na odrih prevladoval realizem: kulise iz blaga so bile poslikane s skalami, vodnjaki, zaljubljena mladenka je imela nujno pretirano poudarjena rdeča lica, igralec, ki je igral hudobneža, je imel na obrveh pol kile črne šminke, v garderobah je dišalo po lepilu, ki je na obrazih igralcev komaj držalo težke brke in brade. No, in takrat se Žižek domisli in lasulje sodnikov naredi iz oblanja! Modernizem, ki bi navdušil tudi kakšno Stanko Vauda. Igralca Wilhelma v Kralju Ojdipu kostumira »zgoraj brez«, Wilhelm s šarmantnim glasom in stasom odigra tragičnega kralja tako, da bi navdušil tudi Tadeja Toša. V Jezičnem dohtarju režiser postavi podest levo in desno in uprizori nekakšno politično soočenje - domislek, ob katerem bi Strelec samo lahko rekel: klobuk dol! Po drugi vojni je Žižek pionir slovenske televizije, leta 1966 »izumi« Borštnikovo srečanje. In tako dalje in tako naprej. Do Medvod. Kjer nedavno Miran Zupanič, Žižkov »cimer« - igralec Polde Bibič, ter spodaj podpisani poslušamo, zakaj nas je gospod poklical k sebi. »Kot veste sem začel svojo pot na Ptuj, rad bi jo s Ptujem tudi končal. Slab sem, že bolj na odhodu, zato predajam vam scenarij za igrano-dokumentarni film z naslovom Od Poetovione do Ptuja. V njem v desetih epizodah prikažem zgodovino Ptuja, najpomembnejše dogodke, vse tja do Kvedra, Žgeča, Jožeta Potrča. Ker tega jaz ne bom mogel več uresničiti, bi rad, da bi vidva, ki sta Ptujčana in Polde, ki je moja desna roka…« Bibič nemudoma protestira: »Kaj bom jaz, Frane, jaz vendar tam nikogar ne poznam! Ne, ne, Frane, jaz ne morem…« Tišina. Bolj ko ne mučna. Zupanič dela zabeležke, Bibič gleda nekam daleč, sam nervozno pod mizo vrtim stopalo… Kaj reči gospodu pri 93-ih, ki svet vidi nekako takole: »Ja, pa delovne organizacije bi lahko angažirali, da bi prispevale statiste …« Zupanič se prvi opogumi in duhovito pripomni: »Gospod Žižek, pa to je Bitka na Neretvi!«. Bibič in Ptujčana se smejimo. Žižek ne. Slabo namreč sliši … Tako. Obljubiva, da bova šla do »mestnih oblasti«, nakar se bova znova oglasila v Medvodah in poročala, ali obstaja realna volja za realizacijo. Župana bova torej prosila za sprejem, da mu predstaviva Žižkov scenarij. Prihaja čas, ko bo mesto del projekta evropske kulturne prestolnice (EKP). Menda bo to velika reč. Velika zgodba. Ne vem, kaj vse se bo v tem kontekstu (z)godilo na Ptuju. Ko me je mariborski župan Kangler vprašal, ali vem, kakšen je logotip projekta – »živa energija«, sem priznal, da ne vem. Vem pa, da je Žižkova »Bitka na Neretvi« sijajen predlog! Pri njem bi lahko »stopili skupaj« mnogi strokovnjaki: zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, arhivarji, muzealci, arheologi, sociologi, etnologi … Žižkov predlog je pravzaprav zelo »in«. Je namreč inter-, multi- in trans-disciplinaren. Scenarij pokaže, da je bilo to mesto že zdavnaj multi-kulti … Tak novorek pa bi najbrž lahko blago požgečkal uradniška ušesa bruseljskih papirologov, si mislim. Tak film o Ptuju bi bil pravi spomenik mestu. Ne vem, ali ima sploh katero mesto na svetu resno nadaljevanko o sebi. (Če zanemarimo kriminalko Ulice San Francisca). Ko bo projekt EKP že zdavnaj končan, bi film ostal za zmeraj. V šolah bi ga lahko uporabljali kot popestritev pri pouku zgodovine, podnaslovljen v angleščini bi služil v promocijske namene, prikazan na nacionalni televiziji bi še povečali prepoznavnost mesta v državi, od Kopra do Murske bi lahko ob cestah stali panoji z napisom »Od Poetovione do Ptuja« … Ja, Bitka na Neretvi, točno. Vsaka oblast namreč podpre natančno tisto, kar predstavlja njene vrednote. Samo spomnimo se: Titova zbrana dela smo lahko kupovali na metre. Da sta njegova misel in delo lahko prišla v vsak dom. (Si danes lahko privoščite meter knjig?) So bili pač drugi časi in druge vrednote. Katere so že danes? Do česa je ZARES tej oblasti?
Leta 1938 je Žižka na Ptuj povabil Anton Ingolič in mu dal možnost, da tu uresniči svoje nore ideje. Tudi njegova zadnja ideja je seveda nora. Nebroj razumnih argumentov je, zakaj ni izvedljiva. Toda ne pozabimo: sveta nikoli niso spreminjali razumni argumenti, pač pa »norci« in tisti, ki so jim dali denar za njihove »norije«. Včasih je bila to (razsvetljena) politika, drugič pač bogat mecen. Tretje poti ne poznam.
Kdo ve, kaj se bo dogajalo s to velikopotezno in ambiciozno Žižkovo idejo? Kaj bo naredila oblast s pobudo civilnega iniciativneža F. Žižka? Človeka, ki nima za seboj ne politične opcije ne povezav ne kapitala? (Skoraj) za seboj pa ima življenje, polno uresničenih norih zamisli.
(P.s: Film od Poetovione do Ptuja bo seveda posnet. Če ga ne bomo dočakali do leta 2012, pa ga bomo zagotovo videli tam nekje do nove okrogle obletnice omembe Ptuja, 2069. Scripta manet.)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zizkova-bitka