foto Mitja Kobal
DECEMBRSKI FOKUS - NAGRAJENCI 2010: Statistika: Zgolj petnajst od več sto nagrad Prešernovega sklada, ki so bile v skoraj petdesetletni zgodovini podeljene, je romalo v roke plesnih ustvarjalcev. Letos pa je plesno leto. Ne le, da je prejemnica Prešernove nagrade plesna umetnica (Mateja Rebolj), tudi ena do šestih nagrad Prešernovega sklada je bila podeljena koreografinji in plesalki. Govorimo seveda o Maji Delak – in z njo.
foto Mitja Kobal
Zgodovina nagrad Prešernovega sklada je že precej dolga, saj se te najvišje lovorike republike Slovenije za dosežke na področju kulture na Prešernov praznik podeljujejo že od leta 1962. Statistično je morda zanimivo, da je zgolj petnajst nagrad od več sto, ki so bile odtlej podeljene, romalo v roke plesnih ustvarjalcev. Na tem mestu jih seveda še nismo razdelili na baletne in sodobne plesalce ali koreografe – če bi storili še to, bi sodobnoplesne ustvarjalce z nagrado Prešernovega sklada lahko prešteli na prste ene roke. Letos pa v roke plesne ustvarjalke ni romala le Prešernova nagrada (Mateja Rebolj), ampak tudi ena do šestih nagrad Prešernovega sklada. Govorimo seveda o Maji Delak.
Maja Delak je koreografinja in plesalka, ki se je plesno izobraževala na CNDC L'Esquisse v Angersu v Franciji ter na raznih seminarjih, že zelo zgodaj pa je začela sodelovati s plesno skupino En-Knap, kjer je bila aktivna med letoma 1993 in 2002. Od leta 1995 ustvarja avtorske koreografije, ki jih je do danes nastalo že preko petnajst. Svojo ljubezen do plesa in plesno znanje prenaša na gojence sodobnoplesnega gimnazijskega modula, ki se izvaja na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Za dijake vsako leto koreografira tudi letne plesne produkcije Pred-premiere. Iz vrst dijakov se je od leta 1999, odkar je plesno usmerjena gimnazija zaživela, razvilo že kar nekaj zanimivih mladih ustvarjalcev. Izobraževanje novih generacij plesalcev je vedno bila ena od njenih prioritet, zato tudi v Zavodu EMANAT, ki ga je ustanovila leta 2006, poleg produkcijskih in založniških ohranja tudi izobraževalne projekte, kakršen je na primer AGON. Zadnje čase v tandemu z Luko Prinčičem ustvarja izrazito hibridne predstave (Poti ljubezni in Zamrznjene podobe), ki se nahajajo nekje na pol poti med performansom in glasbo in bi jih vsebinsko lahko opredelili kot feministične ali queer.
Prešernov sklad je Maji Delak nagrado podelil za predstave Drage drage, Serata artistica giovanile in Poti ljubezni ter za njen neprecenljivi prispevek k afirmaciji sodobnega plesa. Tri predstave so nastajale zaporedno od leta 2007 do 2009, zadnja v soavtorstvu z Luko Prinčičem:
Maja, si dobitnica nagrade Prešernovega sklada za koreografijo. Zanimivo je, da obrazložitev omenja tri tvoje predstave, ki so si zelo različne. Drage drage tematsko, ne pa tudi formalno po svoje napoveduje tvoje kasnejše sodelovanje z Lukom Prinčičem v Poteh ljubezni. Serata artistica giovanile pa je povsem drugačna od preostalih dveh. Zdi se, da se v tem triu predstav Poti ljubezni še najbolj oddaljijo od plesnega. Da ni prav ta premik iz plesnega v manj plesno rezultiral v nagradi?
Maja Delak: Na tem mestu bi lahko o marsičem polemizirala. Marsikdo je namreč komentiral, da so si prav navedene tri predstave zelo različne. A za ves moj opus je značilno, da je zelo raznolik. Očitna je že razlika med prvencem Manifestacija introverta, ki je nastala v sodelovanju z dvema glasbenikoma, in predstavo Gina & Miovanni, med katerima so minila štiri leta. Duet z Andreo Rubertijem, ki je pantomimik in igralec, in predstava Galerija mrtvih žensk, ki sva jo koreografirali z Malo Kline, sta si spet zelo različni. Vse moje predstave se sicer povezujejo v določenem načinu dela, v naboru istih vprašanj, celih morij vprašanj, a za odgovarjanje na ta vprašanja so bili v sodelovanju s sodelavci, ki so k procesu prispevali različne spodbude, razviti različni jeziki. Zdi pa se mi, da so ravno zadnje predstave najbolj zazvenele v tem prostoru. Morda je k temu pripomogel samostojen zavod. Gotovo je nezanemarljiv tudi producentski zamah Sabine Potočki, ki je postavila na noge produkcijsko dejavnost, kljub temu da se je Zavodu priključila pozneje, ne že ob ustanovitvi. Name so zelo vplivala povezovanja s sodelavci, ki se niso nujno navezovala na plesno področje. Tako je imel name velik vpliv tudi Marko Peljhan, ki je gledališki režiser, ne plesalec ali koreograf. Drži pa, da v zadnjih letih posvečam več časa ustvarjanju in produkciji, medtem ko sem bila prej bolj vpeta v izobraževanje. Pri državnih nagradah te vrste pa gre seveda vedno tudi za prepletenost vrste drugih okoliščin, še posebej zato, ker je Slovenija tako majhen prostor.
*
Maja Delak je k predstavi Drage drage povabila ustvarjalke: Katjo Kosi, Barbaro Krajnc, Jeleno Rusjan, Vlasto Veselko, Urško Vohar in Natašo Živković. Nastala je predstava, ki se ukvarja s performerjevo željo ter željo gledalca, pri kateri je v ospredje močno stopilo tudi vprašanje družbenega spola. Performativno izredno močno stvaritev sta zaznamovali suverena zasedba in angažiranost.
V predstavi Serata artistica giovanile ustvarjalka stopa v dialog s slovensko zgodovinsko avantgardo. Izhodišče sta ekspresionistična klavirska kompozicija Bagatele Marija Kogoja ter »koreografična skica o odrskem življenju« Serata artistica giovanile Ferda Delaka. Na ti predlogi se navezuje sedem odrskih skic, ki raziskujejo načine koreografskega in plesnega.
Poti ljubezni pa je performans, kjer ključno vlogo igra tudi zvočni manipulator Luka Prinčič, pa ne le v smislu ustvarjanja glasbe, ampak se njuni vlogi spojita in nastane udarna odrska trashy-kitchy-noise spojina, neznačilna za predhodne projekte Maje Delak. Njuno ustvarjanje se nadaljuje v tako začrtani smer, katere rezultat je tudi letošnja predstava Zamrznjene podobe:
Projekta Poti ljubezni in Zamrznjene podobe, ki sta jih ustvarila z Luko Prinčičem, odpirata polje srečanja za različna umetnostna področja. Vsak od vaju prispeva svojo osebno in medijsko specifiko, to pa se izide v nekaj novega in ni le preprost seštevek obojega. Luka prevzema bolj performativno vlogo, medtem ko ti puščaš v oklepaju ples in koreografijo v strogem pomenu besede ter eksperimentiraš z glasom in petjem. Kakšen je princip usklajevanja vajinih različnih ozadij?
Maja Delak: Zanimivo je, da sva z Lukom prvič sodelovala v predstavi Serata artistica giovanile, ki si jo že v uvodu opredelila kot zelo drugačno od najinih preostalih skupnih projektov. Tam so se odpirale teme, ki so bile zanimivo izhodišče za sodelovanje. Istega leta je Luka v Kapelici postavil svoj prvi performativni projekt Telo vmesnika. Približevanje k performativnemu in tudi k sodelovanju je steklo. V Poteh ljubezni je koreografija morda bolj berljiva, čeprav ne vsebuje veliko plesa v pomenu plesnotehničnega gibanja. Gre za nekakšno koreografsko režijo z močnim zavedanjem telesa in gibanja, ki se nato nadaljuje v Zamrznjenih podobah. Elementi, ki jih koreografiram, niso samo telesa, ampak tudi video, glasba, besede. Projicirani video v živo je koreografiran v skladu s tem, kar se dogaja na odru. Ne nazadnje lahko iz zelo enostavnih gibov, tresenja z glavo, hoje po prostoru, ki so vse koreografski elementi, koreografiram celoto v skladu z ostalimi elementi. Zelo me je zanimalo vprašanje, v kolikšni meri v tovrstnem performansu uporabiti gibanje in ples. Vedno bolj se mi kaže kot koreografija že izbor video prizorov in njihova montaža na odru. Gre za še eno, čeprav ne človeško telo na odru.
Povezava:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nagrajenka-presernovega-sklada-maja-delak