Andrej Rozman – Roza v predstavi Kako je Oskar postal detektiv / foto Dragan Arrigler
DECEMBRSKI FOKUS - NAGRAJENCI 2010: Andrej Rozman – Roza je pesnik, dramatik, igralec in ustanovitelj prvega uličnega gledališča v Ljubljani.Obširni ustvarjalni repertoar mu je prinesel tudi številne nagrade: zlato ptico, nagrado Staneta Severja, dve Levstikovi nagradi, Ježkovo nagrado, desetnico, Župančičevo nagrado in letos še nagrado Prešernovega sklada.
Andrej Rozman – Roza v predstavi Kako je Oskar postal detektiv / foto Dragan Arrigler
Mnogi se bodo na Rozo spomnili kot na vodjo alternativnega Gledališča Ane Monro in začetnika improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji, spet drugi ga bolje poznajo po Rozinteatru, ki ga je ustanovil leta 2003, ali pa "zaničniški verski skupnosti" (Roza namreč verjame, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik). Seznam njegovih knjig za odrasle in otroke je precej dolg, še daljši je popis gledaliških iger, ki jih je uprizoril. Vsaka je zgodba zase, a vse so delo pravega mojstra. Zato prav nič ne preseneti, da je bil za gledališko predstavo Najemnina ali We are the nation on the best location, za zbirko pesemskih ugank Uganke 100+1 in za libreto pop-rock opere Neron letos nagrajen z nagrado Prešernovega sklada.
Kaj vam osebno pomeni ta pomembna nagrada – čast, priznanje za vložen trud, finančno spodbudo ali morda kaj četrtega? Kaj prinese ta nagrada umetniku?
Nagrada Prešernovega sklada mi pomeni predvsem priznanje za dosedanje delo in večje možnosti za vnaprej. Kot samozaposlen v kulturi sem pogosto odvisen od točk, ki mi jih v razpisnih pogojih prinašajo nagrade. Ta nagrada mi je to pozicijo precej izboljšala.
Morda nagrada umetnika še bolj spodbudi k nadaljnjemu ustvarjanju?
Kar se tiče vzpodbude za nadaljnje delo, jo moram še vedno vsakič znova poiskati sam v sebi in se vprašati, kaj želim narediti in kako lahko to naredim čim boljše.
Katera nagrada pa ima po vašem mnenju v našem kulturnem prostoru največjo vrednost in zakaj?
Največjo vrednost v našem prostoru ima seveda Nobelova nagrada za književnost, ta velika travma slovenske samozavesti.
Vaše pisateljsko, režisersko ali pa igralsko ustvarjanje ima vselej izrazito prepoznavno osebno poetiko. Svoja literarna dela tudi pogosto nadgradite s predstavami oziroma živimi nastopi. Zakaj?
Čeprav sem imel že od nekdaj veselje z recitiranjem svojih pesmi, sem se z gledališčem začel ukvarjati po naključju, zaradi želje po druženju z določenimi ljudmi. Potem pa je naenkrat postalo glavni vir mojega socialnega in ekonomskega preživetja. Gledališče je tako zame v prvi vrsti eden bolj uspešnih načinov prodaje tistega, kar napišem.
Kaj gledališče še nudi?
Zelo všeč mi je tudi njegova živost. To je nekaj, česar nima noben drug medij in kar je v današnjem fizično odtujenem svetu vedno večja vrednota. Skoraj nekaj takega kot sprehod skozi gozd. Rad imam sicer tudi film in televizijo, a imam z njima veliko slabih izkušenj, ko končni izdelek ni bil tak, kot bi si želel. Lastne gledališke predstave, v katerih nastopam in sem torej vedno, kadar se izvajajo, zraven, pa mi pomenijo tudi način preverjanja tistega, kar sem napisal. Včasih kaj popravim prav na podlagi odziva občinstva. Ne zato, da bi svoje sporočilo prilagajal željam občinstva, ampak da mu ga kar najbolj učinkovito posredujem.
Je tako nastajala tudi predstava Najemnina, v kateri se na hudomušen način lotevate težkih, večno travmatičnih tem slovenske zgodovine in politike?
V Najemnini sem se hotel ukvarjati z nekaterimi težkimi temami, ki nam grenijo sedanjost, in iz vsega skupaj izpeljati optimističen konec. Potem sem izbral soigralko, določil dan premiere in začel z vajami, čeprav še nisem imel vsega besedila in sem svoj zadnji monolog napisal na dan premiere in ga bral z listka, nalepljenega na mizo. Da je vse uspelo, sem imel res veliko srečo in predvsem sodelavce, ki so dali vse od sebe in bili ves čas ustvarjalno kritični do mojih zamisli. Poleg soigralke Mirel Knez, ki me je silila, da sem bil maksimalno skrben pri karakterizaciji najinih likov, še koreografa Sebastijana Stariča, ki je predstavo v veliki meri tudi zrežiral, a ni hotel bit kot tak podpisan, kostumografinjo Meto Sever, ki je opozorila na nekaj pomembnih vsebinskih napak, glasbenega opremljevalca Gorana Završnika ter skrbnega inspicienta in tehnika v eni osebi, Matjaža Šterna. Brez njih bi se moj drzni podvig, da je dva meseca po začetku pisanja besedila že premiera, končal kot katastrofa. Tako pa predstavo že kar nekaj časa uspešno igramo pred zelo različnimi občinstvi, pred kratkim smo jo posneli tudi za televizijo.
Kako drugače pa je bilo ustvarjati pop-rock opero Neron?
Pri Neronu je bilo popolnoma drugače. Predstavo sem pisal kakšna tri leta. Vse je nastajalo v sodelovanju z Davorjem Božičem in sem moral besedilo prilagajati zahtevam glasbe. Potem, ko je bilo vse že napisano, je bilo treba opraviti še ogromno tehničnih stvari, s katerimi nisem imel skoraj nič in o njih vem predvsem to, da je od trenutka, ko sem jaz svoje končal, pa do premiere minilo več kot dve leti. Največji izziv zame je bil iz zgodovinskih virov izluščiti zgodbo, ki ne bo predolga in bo hkrati zajela ves čas Neronovega vladanja. Najprej se mi je zgodilo, da sem imel že za skoraj dve uri besedila, pa sem bil še čisto na začetku. Razloga sta bila dva. Kot prvo, Neronovo življenje je bilo zelo fascinantno in polno zanimivih zgodb. Kot drugo, v operah besedilo teče še posebej počasi. Hkrati je pri pisanju besedila, ki se bo pelo, zelo pomembno, da na glasbeni poudarek ne pride kakšna nepomembna beseda. Zato je tak način pisanja zelo drugačen in precej naporen.
Povezavi:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nobelova-nagrada-za-knjizevnost-velika-travma-slovenske-samozavesti