Dnevniški zapis študentke dramaturgije Eve, ki je trenutno na študijski izmenjavi v Berlinu, napolnjen z refleksijami o študiju in študentih v Berlinu in optimizmom, ki jo ob izmenjavi navdaja.
Berlin, 31. 10. 2010
Zvočni signal U-Bahna opozarja na izstop. Skupina mladih ljudi izstopa, zato izstopim tudi jaz. Sprehajam se po študentski vasi Dahlem Dorf. In vse je kot v filmu. Prizor me spominja na tiste ameriške filme, kjer študenti v uniformah, s knjigami v rokah, zamišljeno »študirajo«, v resnici pa »sanjajo« o večernem druženju, prvem zmenku ali uvrstitvi plesno navijaške skupine. Kot v trenutku, ko zaslon zaživi v svojih barvah, pred menoj oživijo kulise mojega študija na Freie Universität v Berlinu.
Filmsko dogajanje teče in jaz stojim sredi križišča. Ogledujem si živomodre table, ki usmerjajo promet – študente, da brez večjih zapletov in nepotrebno zapravljenega časa najdejo pravo pot do svoje fakultete. Glavne ceste, stranske ceste, makadamske ceste, tlakovane ceste, vmes celo mostički. Potovalna mreža za študente. Gre za načrt dogajanja, po katerem poteka vsakdan. In vsak dan sedeš na avtobus, ki te odpelje do Inštituta za gledališko znanost, piješ kavo v vmesnih študentskih »okrepčevalnicah«, in če imaš zjutraj kakšno minuto odvečnega časa, lahko obiščeš tudi enega od muzejev, ki te pozdravlja na poti, ali poklepetaš s prodajalcem časopisov o najnovejših novicah, za katere kot študent pač moraš vedeti.
Biti študent. To je tu vprašanje. In to vprašanje je brez izjeme kontradiktorno. Sestavljeno iz odločitve, da v urejenem sistemu najdeš svobodno pot lastnega izraza.
Gre za romantično detektivko. Študentje hodijo po študentski vasi. Nekateri se sprehajajo, drugi hitijo na predavanje, najdejo se tudi taki, ki samo opazujejo in ocenjujejo svoje študijske kolege. Dogajanje je tako idealistično, da začenjam verjeti v študijski »scenarij«. Scenarij študentske scene, šolskega sistema, medsebojnih odnosov in ne nazadnje tudi svojega odnosa do same sebe.
Drevesa ponosno stojijo ob straneh in se ponašajo s čudovito jesensko kolekcijo rumene in oranžnordeče barve. Barve varnosti in topline. Da opozorijo nase, občasno zašumijo in vsak korak pospremijo z lahno padajočimi lističi. V tem jesenskem ritmu novega študijskega leta filmsko zgodbo ustvarja prav vsak posameznik, vsak študent, ki se poda na pot, imenovano študij, ali gledano iz druge perspektive, pot do uresničitve sanj.
Srečujem se s študenti, ki v oblekah in lakastih čevljih resno in intelektualno odgovarjajo na družbeno angažirana vprašanja. S seboj nosijo prenosne računalnike in druge najnovejše tehnološke pripomočke, s katerimi lahko v trenutku vstopijo v medmrežje in preverijo, če je njihov odgovor dovolj »močan« in njihove ideje odgovarjajo teorijam 21. stoletja. Seveda je njihov cilj doseči ideje (še) neznanega. Zato študirajo.
Srečujem se s študenti, ki govorijo samo špansko in malo italijansko, a so v nemški prostor prišli po nove izkušnje. Veselijo se vsakotedenskih zabav in novih poznanstev. Njihov Facebook se polni in na »deutschkursu« uživajo v učenju nemških nepravilnih glagolov. Verjamejo, da je študij užitek. Zato študirajo.
V vasi se pletejo korenine različnih nacionalnih kultur, ozadja družbenih ureditev, političnih odločitev, študijskih interesov, spolnih usmeritev, verskih in duhovnih prepričanj. Zato moji grški prijateljici ni všeč, da vsi občudujejo njeno domovino samo zaradi kulturne zgodovine in peščenih plaž, v resnici pa ne poznajo realnega stanja države. In zato moj italijanski prijatelj, ki trdi, da beseda »amore« v italijanščini pomeni univerzalno ljubezen, verjetno ne bo razrešil konflikta z eno od študentk, ki je prepričana, da jo je s to besedo osvajal. Kaj je res in kaj ni res, jaz s svojimi prepričanji in dosedanjimi izkušnjami težko presojam in tega namena niti nimam. Všeč mi je kaos, v katerem sem se znašla. Všeč mi je, da se skupaj učimo. Vsak študira svojo smer, sledi svojemu področju, a ko se učimo za življenje, se srečamo. In smo na isti poti. Pod istimi drevesi.
Berlin je mesto mladih ljudi. Mesto študentov. In všeč mi je občutek, ko v študentski vasi kar vre od »mlade« energije, elana in ljubezni do življenja. Vsak od študentov nosi v sebi svojo »revolucionarno« misel in samo vprašanje lastne volje in interesa je, kdaj bo to misel tudi izrazil.
Freie Univeristät s svojo natančno in premišljeno organizacijo šolskega sistema nima veliko možnosti za nadaljnji razvoj »univerzitetne togosti«, ima pa velik potencial, da mlade ljudi izobrazi in jih podpre v njihovih individualnih razmišljanjih in sanjah.
Tako imam občutek, da je študij na Freie Universität za večino študentov odskočna deska in obdobje, v katerem razmišljajo o svoji »učni« lekciji in glavni temi za seminar, ki ga imenujemo življenje.
In tako si v teh dneh sestavljam urnik. Iščem ustrezno kombinacijo učenja in zabave. Sledim dramaturgiji študija na Freie Universität in raziskujem nove poglede na to, kaj študij v resnici sploh je. Tu je študij privilegij in dolžnost. Tu je lepo biti študent. Lepo je med predavanjem klepetati o tem, kdaj se dobimo za kosilo, in lepo je na večernem druženju neobremenjeno razpravljati o nemški zgodovini. Včasih sedimo na U-Bahnu in nam »uide« ime »tistega, ki ga ne smemo imenovati«. Takrat nas zajame val mračnih pogledov. Mi pa pomislimo: »V študentski vasi gotovo sije sonce.«
Odpravim se na knjižni bazar in brskam za novimi spoznanji. Prava detektivka nikoli ne razkrije vsega naenkrat in tako tudi jaz postopoma odkrivam svojo berlinsko zgodbo. Nasmiham se vsakemu novemu dokazu, ki me spomni na to, da je prav, da sem tu. Spomni me na to, da sem na pravi poti in da bo še zelo zanimivo.
(Dnevniški zapis je ulovila Anita Volčanjšek, SiGledal)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/v-%C5%A1tudentski-vasi-sonce-sije