foto Kaja Pregrat (osebni arhiv)
Neformalni dnevniški zapis neke sobote, ki jo je preživela študentka dramaturgije, o večnem prestavljanju dolžnosti na kasnejši čas in znamenitem: Jutri pa res začnem!
foto Kaja Pregrat (osebni arhiv)
Zbudila sem se, ker me je tiščalo na stranišče. Že z mobitela sem preverila mejl, če so mi kolegi režiserji mogoče odpisali, ker res potrebujem njihove izjave, da lahko sestavim prispevek za Sigledal. Do ponedeljka. PONEDELJKA.
Med kuhanjem kave zgrizem par slanih palčk. Na ovitku je nalepka za neko nagradno igro, kjer vpišeš kodo in vsak dan žrebajo »wellness dan«. V redu, to bom itak dobila. Kdo pa še jé slane palčke, a? A? A? Razen nas nekaj okuženih, ki se premikamo proti zmagi nad virusom trebušne gripe. Zadnjič sem za šalo v trgovini izpolnila en kuponček in dobila košarkaško žogo s podpisom Boštjana Nachbarja. Ali pa takrat, ko sem na Študentski areni dobila štiriindvajset energy drinkov za nagrado. Ne vem, wellness dan bi bil v redu.
S kavo se privlečem nazaj v posteljo in prelistam novo revijo Global Mladina, ki sem jo dobila skupaj z rehidracijskim praškom in janeževim čajem za tolažbo, ker sem cel dan bruhala kot nora. Na hitro preletim intervju z Lady Gaga. Nje res ne morem povsem doumeti. V enih izjavah je res plitka, po drugi strani se mi pa zdi, da mora biti nekaj za tem, če pride v javnost protestno oblečena v pršut in v intervjuju citira Freuda. Nekakšen metaperformans?!
Sredi članka o tem, kako se ponaredki superg razlikujejo le po vonju lepila, me kliče babi, kaj delam in mi v telefon govori, kako je Nevenki zdaj težko, ker je Janez umrl in mora Aleš za vse skrbet (Joj, babice …) in da sta se z mami spet nekaj kregale okoli tega, kateri avto je parkiran v garaži in blablablabla. Ja, babi, vem, kakšne so razmere doma, Ljubljana je pa kul, čauu.
Odprem računalnik.
Preletim običajne novice na Siolu in stran kulture na RTV. Nekako se izmikam delu in poklikam še ostalih 53 blogov, ki jih sicer ne berem, ampak mi je res težko kliknit VIS, kjer bom izvedela, kaj vse moram narediti še na svoji drugi šoli. No, tudi to je izmikanje. To je izmikanje primarni zadevi, s katero se mi na AGRFT-ju že skrajno mudi. Ooooh, zdaj bom vtipkala še tisto kodo od palčk, da bom zadela wellnes dan. Zalotim se, kako »guglam« profesorje s sociologije in moj drugi jaz mi reče, da bi se zdaj pa res lahko spravila k delu. Ne, ampak mene res zanima, kako se moji ostali kolegi dramaturgi zvlečejo k delu … Samo knjige še preverim v Cobissu. Dobro bi si bilo nekje rezervirati Mesto dam od de Pizan, da bom lahko naredila seminar pri historični sociologiji. Borut bo zdaj rekel, da sem feministka, ampak da tega samo nočem izrazit. Ojoj, morala morala morala bi začet brat iz spiska literature pri uvodu, ker res nimam pojma, kako bom do zime prebrala 620 strani. Za en predmet. Kako bom sploh naredila sociologijo. Kako bom sploh lahko naredila dva faksa. Začenjam paničarit. Znotraj, v sebi. Koliko je ura?! Prekleto, zakaj je že toliko ura. V tem vikendu moram res nekaj narediti. Za začetek bi lahko spila b-kompleks. Če ga že cel teden pozabljam. Toliko posode moram pomiti. Pa ta lonec od poskusa »prežganke« tudi že začenja trohnet. Ampak posoda lahko počaka. Vse lahko počaka. Ker jaz reees potrebujem čas, da se umirim in da si naredim en načrt, kaj vse moram še narediti.
Kličem Boruta in mu rečem, naj mi reče, da bo vse v redu. Potem mi reče, naj pridem k njemu, ker ima eno kul slaščico. Kul slaščice ne smem, ker lahko da imam še vedno posledice od trebušne gripe. Stlačka mi banano, da oksidira na zraku. To je zdaj t. i. poslastica tedna. Za vse obolele na prebavilih. Spomnim se, da sploh še nisem utegnila pogledat Dexterja in da moram to nujno narediti pred vsem. Ker v ponedeljek itak pride že nov del.
Borut me vpraša, kako šola. Nenenenene. Do konca imam slabo vest, ker nič ne delam, čeprav imam res ogromno stvari za narediti. A lahko o šoli kdaj drugič?!
Kliče me Branka, da ima ona neko kul fensi pridobitev v kuhinji in če pridem preizkusit, kako se kosilo zdaj pripravlja po novem postopku. Rečem ji, da lahko jem samo mineštro, ampak potem me prepriča, da se mi zaradi špinačne juhe tudi ne bo obrnil želodec. In zaradi lazanje tudi ne.
Ne, zaradi preveč obveznosti se mi bo. K vragu, saj je vikend …
Skratka, dan sem hotela končati v gledališču, vendar smo se odločili, da gremo raje v kino pogledat nov slovenski film Gremo mi po svoje. S tem se je po celem dnevu približek dramaturškega dela šele zares začel. Nisem mogla iz svojega kritiškega »Zakaj to? Zakaj tisto?« in odgovor na splošni »zakaj« je bil, da pri filmu očitno ni sodeloval noben dramaturg. Ja, tudi filmi rabijo dramaturge.
Sklep dneva: dramaturg je nespregledljiv tako v gledališču kot v filmu. Dramaturg mora stati inu obstati, čeprav se nekateri težko spravimo k delu. In zato jutri res začnem!
*op. a.: »Do it later!« je angleška fraza, ki pomeni: Preloži na kasneje.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/do-it-later