Janja Korun na AGRFT študentom vseh smeri predava kostumografijo in v skrivnosti oblačil (na odru) še podrobneje vpeljuje podiplomske študente. Pravi, da ne prav moderni gledališki tehnologiji navkljub Akademija dosega lepe rezultate. Znotraj (majhnega) kabineta za Kostumografijo nastajajo skice, risbe in zamisli, ki se na odru realizirajo v prave vizualne entitete.
V Londonu ste na Royal Academy of Dramatic Art (RADA) končali podiplomski študij scenografije, kostumografije in oblikovanja luči. Tudi na AGRFT poteka podiplomski študij scenografije in kostumografije. Kako bi primerjali oba programa?
Ko smo pripravljali oziroma prenavljali študijske programe druge stopnje na AGRFT, smo se seznanili tudi s podobnimi študijskimi, podiplomskimi oziroma magistrskimi programi po svetu. Lahko rečem, da so si programi po vsebini bolj ali manj podobni, seveda pa se razlikujejo v podrobnostih in nacionalnih posebnostih. Med našo Akademijo in Royal Academy of Dramatic Art je bistvena razlika, da se študij pri slednji ne ločuje na kostumografijo in scenografijo, pač pa se študirata obe smeri skupaj pod skupnim imenom Scene Design. Obenem pa se je pri tem vprašanju težko izogniti primerjavi finančne, kadrovske in prostorske opremljenosti. Naj samo omenim, da so na RADA, takrat ko sem tam študirala, za kostumski del produkcij skrbele tri osebe, pri nas pa ni niti ene. Tam smo imeli velik, urejen fundus kostumov, šivalnico, barvarnico in delavnico, kjer je bilo blago ali kostume mogoče poljubno obdelovati in nadgrajevati, pa seveda ustrezne garderobe za igralce, kjer so bili kostumi tekočih produkcij spravljeni. S tega stališča primerjava pravzaprav sploh ni možna. Gledališka tehnologija v svetu skokovito napreduje. In mi, ne le na Akademiji, zdaj že lovimo njen rep. Pravi čudež je, da dosegamo tako uspešne rezultate!
Najbrž je slovenskemu gledališkemu prostoru pred uvedbo novih akademijskih programov primanjkovalo tovrstno izobraženih profilov. Nek uvod v spoznavanje scenografije in kostumografije nudita le Fakulteta za arhitekturo in Akademija za likovno umetnost.
Pravzaprav se ni nobena od teh fakultet nikoli ukvarjala s tema področjema. Tako študentje arhitekture kot tudi likovne umetnosti (pa tudi drugih fakultet) lahko izberejo Scenografijo ali Kostumografijo kot izbirna predmeta.
Študenti igre, gledališke in filmske režije in dramaturgije se že tokom študija seznanijo s predmetom Kostumografija. Teorija oziroma zgodovina kostumografije in praktično delo (risanje oziroma izdelava oblačil) se povežeta. Je študij dovolj intenziven? Študente najbrž zanima predvsem lastnoročno udejstvovanje, manj teoretično izpopolnjevanje.
Različne smeri študija zahtevajo drugačne pristope. Režiserji in dramaturgi se bodo s kostumi srečevali, recimo temu, bolj posredno, medtem ko morajo študenti Kostumografije med drugim vedeti tudi, kako kostum izdelati, študenti igre pa se morajo naučiti v kostumu najti svoj dramski lik, ga posvojiti, uporabiti in izkoristiti. Človeštvo se že strašno dolgo oblači in preoblači. In v vsem tem času je ugotovilo, da lahko obleko uporablja in izrablja na vse mogoče načine. Nekateri so »zakodirani« v današnji družbi, drugi so se v toku zgodovine izgubili, tretji so se izpeli in obrabili, četrti nastajajo pred našimi očmi. Na bodoče režiserje in dramaturge »preži« cela paleta različnih dramskih tekstov, zato je zanje pomembno (pre)poznavanje načina oblačenja in kostumografije v preteklosti, da bi znali izluščiti pomene in znake, ki jih je možno aplicirati na sedanjost. Del spoznavanja in ukvarjanja s kostumografijo se sicer lahko dogaja na papirju, ampak brez praktične uporabe, brez preverjanja delovanja na odru, v prostoru in času igre, seveda ne gre. In tukaj bi se spet lahko vrnila na prvo vprašanje ... kje so nove akademije?
Na podiplomski študij kostumografije lahko pridejo diplomanti različnih smeri, ne le umetniških. Na čem temelji sprejemni izpit?
Na magistrski program Scenskega oblikovanja smer Scenografija ali Kostumografija se lahko prijavijo diplomanti umetniških in družboslovnih smeri. Družboslovci, če so sprejeti, morajo v prvem letniku dodatno opraviti še izpita iz likovne in umetnostne teorije. Na sprejemni izpit morajo kandidati prinesti svoj umetniški portfolio. Seveda ni nujno, da so se že profesionalno srečali s kostumografijo, morajo pa dokazati znanje risanja, prepoznavanje in razumevanje vizualnih kvalitet in seveda biti osebnosti, ki bodo znale najti in razviti svojo kostumografsko govorico. Morda bi lahko ob tem omenila potrebo po ustanovitvi umetniškega doktorskega študija. Kar precej tém je, ki bi jih bilo vredno bolj podrobno raziskati.
Najbrž je – poleg veščin ročnih spretnosti – poznavanje zakonitosti gledališča nujno. Kaj pa šivanje?
Poznavanje zakonitosti gledališča, pa tudi filma in televizije, je nujno. Zato so v program vključeni predmeti Dramaturgija, Poglavja iz zgodovine gledališča, Teorija gledališke režije in Teorija filmske režije. Precej možnosti pa je tudi pri izbiri treh dodatnih predmetov. Dobrega kostuma se ne da ustvariti, če ne poznamo posebnosti odra, osvetlitve, gibanja igralcev, če ne upoštevamo pogleda gledalca in še in še. Poleg tega se oblikovanje kostumov razlikuje glede na medij, za katerega ustvarjamo. Oblike krojev, barve, materiali, teksture, vzorci, detajli se drugače obnašajo na odru kot na filmu, pri baletu ali v tragediji. V delo kostumografa sicer ne sodita krojenje in šivanje, treba pa je poznati možnosti in omejitve, ki jih nudita. Sicer pa smo ravnokar dobili šivalni stroj ...
Predvsem v slovenskem gledališkem okolju je tako, da imajo režiserji že kar ustaljeno ekipo sodelavcev, dramaturgov, scenografov in kostumografov. Študenti kostumografije sodelujejo pri študijskih produkcijah, opravijo asistenco v katerem izmed gledališč. Kaj pa »prave« zaposlitvene možnosti?
Že sam študij omogoča poznanstva, ki lahko pripeljejo do bodočega sodelovanja. Z delom pri produkcijah pa se lahko predstavijo širši, tudi strokovni javnosti. Obenem mislim, da je še mnogo področij, kjer lahko kostumografi uspešno delujejo, na primer različne umetniške instalacije, multimedijski projekti pa tudi reklame, glasbeni spoti, javni nastopi, različne prireditve, promocije in še kaj bi se našlo.
Kateri pa so temeljni predmeti podiplomskega študija kostumografije? Sprotno praktično delo v gledališču je verjetno tudi pomembno …
Najbolj! Vsa umetnost je v tem, kako prevesti besede, misli, ideje v konkretne likovne podobe. Besedno govorico v likovno govorico, dvodimenzionalno skico v tridimenzionalni kostum. Kako bodo kostumi potem zares delovali na odru, na igralcih, v svetlobi, na scenografiji, ne moremo nikoli vnaprej z gotovostjo predvideti, izkušnje pa pomagajo.
Kot kostumografka ste nazadnje sodelovali pri predstavi Totenbirt v SNG Drama. Pri delu gre za tesno sodelovanje z režiserjem. Kako je s svobodo, avtorskim pečatom? Imate kdaj občutek, da ste kreativno omejeni?
Pravzaprav ne. Morda sem imela ta občutek dvakrat, trikrat ... Delo pri ustvarjanju predstave se prične že več mesecev pred prvimi bralnimi vajami. Tako da se o osnovnem konceptu, zasedbi in tudi podobi pogovarjam z režiserjem in ostalimi sodelavci že veliko prej. In v teh pogovorih, razmišljanjih, raziskovanjih oblikujemo t. i. koncept, ki ga mora potem vsak od nas sodelavcev samostojno uresničiti. Vedno si znotraj, v skladu z režiserjevim konceptom, ustvarim svojega, kostumskega, ki mi pomaga slediti neki moji ideji, kjer raziskujem drugačno uporabo materialov, barv, simetrije, zgodovine ali kaj drugega.
Sodelovanje pri kateri predstavi se vam je najbolj zapisalo v spomin? Zakaj?
Uh! Najmočnejši vtisi so seveda iz začetka, ko sem šele vstopala v svet gledališča. In me je popolnoma prevzel. Potem sem sodelovala z veliko režiserji pri zelo različnih projektih in vsak izmed njih je dragocen in poseben. Ne bi niti mogla niti hotela nekega posebej izpostaviti.
Pravijo, da vsaka (gledališka) obleka nosi svojo zgodbo …
Res, ampak v gledališču je vedno nova, pa četudi pri istem tekstu, celo pri istih ustvarjalcih in celo ista obleka lahko pripoveduje tisoče različnih zgodb, treba jo je znati le nositi.
Povezava:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/poznavanje-zakonitosti-gledalisca-je-nujno