Ob 40-letnici Gledališča Glej vabljeni na otvoritev razstave, pogovore s sopotniki Gledališča Glej in na skico performativnega eseja.
Slovenski gledališki muzej in Gledališče Glej
Glej, 40 let (1970–2010)
pregledna razstava ob štiridesetletnici Gledališča Glej; otvoritev razstave v ponedeljek, 15. 11. 2010, Slovenski gledališki muzej, Mestni trg 17, ob 18. uri.
Organizacija razstave: Slovenski gledališki muzej, zanj Ivo Svetina in Gledališče Glej, zanj Matija ŠturmO razstavi:
Po poti Glejeve zgodbe
Najstarejše neinstitucionalno gledališče v slovenskem prostoru je na svoji štiridesetletni poti pustilo številne sledi, ki jih danes lahko tkemo kot zgodbo mnogoterih obrazov. Od samega začetka, ko – tedaj kot Eksperimentalno gledališče Glej – nase usmeri gledalčev pogled, svoje delovanje pa zastavi pod vodilom gledališkega eksperimenta, prek mesta, kjer prihaja do stika različnih poetik, prostora, ki mu podobo dajejo ustvarjalci sami, v tem pa se sčasoma vzpostavi produkcijska kontinuiteta, do identitetnih iskanj in novih programskih usmeritev.
Po poti zgodbe, ki se razvija pod različnimi vodstvi in s prispevki mnogih soustvarjalcev, v okvirih pogojev dela – dolgo desetletje, na primer, v znamenju selitev –, vselej pa tudi znotraj konkretnih zgodovinskih, družbenih, estetskih idr. kontekstov, vodi razstavljeno gradivo: s popisom posameznih postaj na tej poti, s sliko in besedo – katerih izbor večkrat pogoji dostopnost materiala –, ki postajam dajeta nazornejšo obliko, s to pa izostrita tudi posamezne kose poti.
V pregledno naravnani razstavi gre med drugim za prepoznavno podobo gledališča, kjer je na začetku, po besedah enega izmed njegovih ustanoviteljev, Zvoneta Šedlbauerja, »šlo za poskus delati tisto, česar ni bilo mogoče početi drugje«, in gledališča, ki ob vseh spremembah v poteku lastnega delovanja – denimo, opustitvi oznake eksperimentalno v samem poimenovanju – še danes ohranja status društva. Tako organizirano gledališče je, kljub značajski okrajšavi imena v drugi polovici dosedanjega obstoja, (še) vedno gojilo umetniška preizkušanja, ob različnih žanrskih prepletih pa se tudi programsko razvejalo. V zgodbi je tako ustvarjen prostor drugih zgodb, sopotnic dogajanja v zadnjem desetletju, s katerim se (tokrat) zaključuje, nikakor pa ne sklepa Glejeva zgodba.
********
Gledališče Glej
Pogovori s sopotniki Gledališča Glej ob 40-letnici
Gosti: Meta Hočevar, Dušan Jovanović, Nevenka Koprivšek, Matjaž Pograjc, Zvone Šedlbauer in drugi, torek, 16. 11. 2010, Gledališče Glej, ob 16h
Urnik pogovorov:
ob 16h - Nevenka Koprivšek in Matjaž Pograjc,
ob 17h - Zvone Šedlbauer,
ob 18h - Meta Hočevar in
ob 19h - Dušan Jovanović.
Pogovore s sopotniki gledališča Glej ob Glejevi 40-letnici sta pripravila moderatorja Primož Jesenko in Marko Bulc.
********
Gledališče Glej
Kristijan Muck: jaz: sem: samo: slučajno: jaz (skica performativnega eseja)
Premiera: sobota, 20. 11. 2010, Gledališče Glej, ob 20h.
Avtor in izvajalec: Kristijan Muck
Zamisel in dramaturgija: Simona Ješelnik
Režijska postavitev: Jaka Andrej Vojevec
Avtor videomontaže: Blaž Završnik (AGRFT)
Zahvala za sodelovanje: UL AGRFT, Miha Grum (CTF UL AGRFT)
O projektu:
Igralec Kristijan Muck (1941, Ljubljana) je ključna osebnost pri formaciji Eksperimentalnega gledališča Glej. Od leta 1964 je član SNG Drame Ljubljana in od leta 1980 je profesor dramske igre na AGRFT. Je vseskozi dejaven tako na filmu, kakor tudi na odrih že uveljavljenih gledališč.
Kristijan Muck je svoje ustvarjalne uvide intenzivno doživljal na eksperimentalnih prizoriščih (EG Glej, Oder 57, Pekarna, začetki Mladinskega gledališča, ipd.). V ustvarjalnem izhodišču je sicer zavezan temeljnemu poklicu, vendar svojo energijo zvesto namenja preostalim umetniškim praksam. Kristijan Muck je poet, slikar, dramatik, esejist, režiser, performer, arhitekt. Nikoli ni bil vezan za katero od svetovnih ali domačih umetniških trendov. Razvil je unikaten umetniški princip, ki temelji na nenehnem iskanju izvornosti stvari in je v njihovi končni obliki rudimentaren. Osrednja tema njegovih praks je izpraševanje o temeljnih bivanjskih vprašanjih, bodisi v zvezi z njegovim delom bodisi v zvezi z intimnim v sozvočju z družbenim. Posebna odlika celostnega umetnika je njegova etična dimenzija, ki se kaže v praksi v smislu odnosa do dela, sodelavcev, avtorjev in nenazadnje do javnosti.
Ena temeljnih prelomnic v njegovem ustvarjalnem delu in življenju nasploh je bila vloga Kasparja v Handkejevem Kasparju, premierno uprizorjena v Eksperimentalnem gledališču Glej leta 1970. Takrat so se mu vse ovire, nejasnosti, bistva in celota vprašanj v zvezi s temeljem igralstva prvič združile in razjasnile v jasno podobo.
Kristijan Muck je v Handkejevem Kasparju (1970, Eksperimentalno gledališče Glej), igral naslovno vlogo. Na osnovi interpretacije Kasparja in v dialogu s svojimi projekti v Gleju in drugod, bo v projektu jaz: sem: samo: slučajno: jaz (skica performativnega eseja) razvil nekaj tez. Med drugim o tem, kako se v procesih igre oziroma nastopa pojavljajo, prepletajo, razhajajo in ponovno spajajo elementi, katerih vir so osnovna razmerja med človekom in svetom. Z dogodkom, ki naj bi bil skica performativnega eseja, bo v spominih, dokumentih, objektih iskal možnosti filozofije igre (dejanja-sredstva-izvajanja), si zastavil vprašanja o eksistencialnem razcepu posameznika ter s tem povezanega izražanja o dvoumnih pomenih sveta, o nenehni gibljivosti smisla, o resnici časa in resničnosti prostora. O posameznikovi družbeni dejavnosti kot izpovedovanju vselej nezaključene celosti v dramaturgiji osebnosti.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/glej-40-let-1970-2010