Miha Grum: »Veliko se šepeta po hodnikih, da je ta ali oni film vreden ogleda. To je treba ujeti.« / foto osebni arhiv
Miha Grum je študentom AGRFT (in tudi ostalim obiskovalcem) poznan iz majhne pisarne v drugem nadstropju akademije, kjer pa se skriva gigantska paleta (predvsem) filmov. V natrpanem in kdaj pa kdaj skoraj do stropa z novimi filmskimi pridobitvami naloženem prostoru je vzdušje domače in pogovori o slovenski in tuji filmski produkciji spontani ter zabavni. Miha je pač izposojevalec, ki ve, kaj ima, in to tudi velikodušno (po)deli.
Miha Grum: »Veliko se šepeta po hodnikih, da je ta ali oni film vreden ogleda. To je treba ujeti.« / foto osebni arhiv
Koliko časa že kraljuješ v videoteki AGRFT?
Uf. Še nisem začel kraljevati, upam pa, da bom kmalu.
Najbrž redno slediš filmskim novostim in te film privlači. Pa si si vedno – glede na to, da si diplomant Filozofske fakultete – želel delati med DVD-ji in videokasetami?
Pravzaprav sem si vedno želel diskurza in to je res najlepši del moje službe. Pogovori s študenti, profesorji in nepedagoškimi delavci so vedno polni, globoki – tudi ko nekdo reče samo: »A imate Makavejeva?« Dejansko ni kar samoumevno, da imamo Makavejeva ali pa da je celo na DVD-ju. In potem vedno nekaj pozitivnega vznikne iz teh pogovorov, čeprav ne veš, ali bo seme kal pognalo. Neverjetno, a DVD-ji in videokasete imajo svoje presunljive zgodbe, niso le nosilci filmov.
Pa tvoj delovni dan? Poleg izposojanja in sprejema študentov?
Sestoji iz vnosa dokumentacij filmske in televizijske produkcije v eKumbo (slovenski spletni gledališki in filmski katalog, op. a.) pa svetovne in domače filmske produkcije, ki si jo lahko tudi izposodite tu; drugo so še projekti, trenutno digitalizacija Partizanskega arhiva, kjer je sedaj glavna akterka Andreja Cafuta, nalaganje vsebin na internet, fonoteka, dodatna izobraževanja, kopiranje, zgoraj omenjeno modrovanje in seveda malica.
Obstaja kakšen ključ, po katerem se izbirajo filmi za AGRFT videoteko? Kdo jih predlaga, prinese? Vemo za klasike, mojstrovine, nabor najbolj znanih režiserjev. Pa se kje skriva tudi nekaj podobnega tistemu, kar so na primer na Radiu Študent imenovali »drek«?
Izbor določajo profesorji oziroma potrebe pedagoškega dela. Ključ je seveda svoboda, da lahko tudi študent predlaga film, ki bi sodil v videoteko. Tako je paleta izredno bogata in predlogi vedno dobrodošli. Tudi dreka je polno, še huje, sploh se ne skriva.
Vodiš kakšno evidenco, osebno? Po čem najraje posegamo študentje poleg filmov, ki so na obveznih junijskih seznamih?
O, to bi bilo zanimivo. Morda Pedro Almodovar? Včasih se kakemu igralcu zahoče film ali pa kdo reče, da bi še kaj čez vzel zavoljo »užitkarjenja«. To je lahko Cyrano, lahko je Strada, Cinema Paradiso ali pa Evropa. Veliko se šepeta po hodnikih, da je ta ali oni film vreden ogleda. To je treba ujeti.
Je kakšen mesec v letu – poleg izpitnega – ko imaš gnečo, vrsto, in obratno: se kdaj dogaja, da si sam?
Zdajle sem sam.
Tvoj najljubši filmski režiser, obdobje, film?
Kurosava in Dersu Uzala. Kako sploh zaobjeti smisel sveta, kako naj umetnik pove zgodbo, če zgodbe niti ni. Kaj sploh je bistveno? Če film odgovarja na ta vprašanja, potem se me dotakne. Si drznem preveč?
Se ti je pripetil kakšen zabaven dogodek v zvezi z izposojo filmov? Kaj storiš, če se filmi ne vrnejo v doglednem času?
Enkrat si je eno dekle zaželelo slovenski film, ki še ni izšel, ni bil niti predvajan, če se ne motim. Filma nimamo, pod razno ga ni mogoče dobiti. Ampak ona je pisala diplomsko nalogo in je, ne bodi lena, odšla na Filmski sklad. Kajpak je naletela na zaprta vrata, jasno, a težila je tako dolgo, da je dobila telefonsko številko režiserja. Z njegovim dovoljenjem bi morda lahko videla film. To se verjetno ne sme, ampak od kdaj je kriminalno gledati film? Režiser ni bil preveč navdušen nad telefonskim klicem in je na študentko stresel vse, kar se je naložilo v zadnjem letu. No, filma ni videla, a vseeno je diplomirala in povrh vsega še prinesla drug slovenski film v videoteko.
Vračilo ni preprosta stvar, zato imam več orodij in načinov: opomin, ki zdrzne tudi najbolj zakrknjenega »nevračilca«; slaba vest, da storjeno ni prav in da drugi celo trpijo zaradi storjenega; mamljiva nagrada, da če vrne, dobi še boljše filme iz zgoraj omenjene »skrite« omare; telefonski klic, da sem na kolenih, da nihče ni jezen in da le ta posnetek res rabimo. Sicer pa res ne težim, če nihče drug ne rabi izposojenega posnetka. Izposojevalci sami dovolj hitro vrnejo gradivo, ne nazadnje si želijo še kak drug film.
Koliko filmov obsega naša videoteka? Imamo tudi posnetke gledaliških predstav, akademijskih in institucionalnih …
Po eKumbi je bilo zaenkrat v letu 2010 vnesenih 586 projektov (6,67 % vseh projektov). Pod izrazom »projekt« se razume film, gledališka predstava in podobno. Jasno, imamo tudi gledališke predstave. Česar pa nimamo, lahko dobimo. Večinoma.
V kateri ljubljanski kino rad zaideš? Kaj res kvalitetnega (in kar priporočaš) si nazadnje videl ?
Nazadnje sem videl Valjar in violina od Tarkovskega v Kinoteki. Imeniten film.
Kaj pa naši, študentski filmi? So dovolj promovirani, iskani?
Potepajo se po vseh festivalih, prejemajo najžlahtnejše nagrade, resnično imamo odlične študentske filme. Če sodimo po fenomenu Vircu (Žiga Virc, režiser predvsem za Italijo provokativnega filma Trst je naš, op. a.), potem je študentski film skoraj bolj promoviran kot »profesionalni« film. Študentske filme lahko gledamo v Kinoteki, Kinodvoru … Sicer pa v videoteko, poleg novih kandidatov, pogosto zaidejo študenti drugih fakultet v iskanju študentskih produkcij. Torej pravo občinstvo, ki daje svoj prosti čas za film. Za gledališke produkcije v živo je seveda tudi veliko interesentov, a – kakopak – ni dovolj prostora v veliki gledališki učilnici.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/o-dobrih-filmih-se-sepeta-po-hodniku