Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa

Avtor: Katarina Koprivnikar, SiGledal

Predstava Amado mio nas vrača v samo stvarjenje gledališča, v čas dionizičnih iger, med satire in prvinskost narave, strasti, kozlovske igre Dionizovih spremljevalcev.


Amado mio / foto: Matej Peternelj, www.borstnikovo.si

Spočenja se iz igralskih kreacij zgolj dveh protagonistov, ki sta izstopila iz tragiškega zbora, da lahko dialoško zgradita dramo in povesta svojo zgodbo. In gradita jo tako rekoč sama, s svojimi igralskimi metamorfozami, pripovednimi vložki, kot nekakšna rapsoda, ki pripovedujeta in  obenem simulirata zgodbo, sta hkrati svoj zbor, lučkarja, tonca, scenska mojstra, s koncizno uporabo telesa pa tudi sama svoj rekvizit (slikarsko ali projekcijsko platno) – sta homogena celota, zaprto gledališče, ki se razpira le navznoter – v njuni intimi in medsebojni igrivosti strasti in naivnosti, v zavedanju poželenja in  njegove prepovedi realizacije.

Ivan Peternelj igralsko upodablja Piera Paola Pasolinija, prvoosebnega pripovedovalca romana Amado mio, ki je snov in navdih za istoimensko predstavo, Blaž Šef pa preigrava tri različne like – tri ljubimce; mladega Nizjutija, ljubimca in učenca, Bruna, prvega Pasolinijevega ljubimca, in Dino, v Pasolinija zaljubljeno dekle.

Ikonografijo dionizičnosti vseskozi pretanjeno izpeljujeta oba – njuna partnerska igra je tako igra dveh kozličev, ko starejši (Peternelj) nežno zapeljuje mlajšega (Šef) z nedolžno ritualno igro in se z glavo nežno zaletava v skoraj puhasto glavo mladiča – Nizjutija. Njun obredni ples dveh satirov – za boljšo argumentacijo – podoba Blaža Šefa spominja na videz grških satirov iz mitoloških opisov; nežni kodri (pod katerimi se lahko skrivajo kozji rogovi) in brada, ki »je«, kljub temu, da so liki, ki jih Šefigra, načeloma golobradi (mlada fanta in ženska). A dramaturško pravilno – brada ostaja ravno kot atribut satira. Hkrati pa se nam ta teza večkrat potrdi, med drugim tudi v prvem delu druge polovice predstave, z nekakšno burkaško ljudsko igro v igri, ko Nizjuti tudi kostumsko razkrije svojo satirično naravo, ki se je prej le nakazovala v naši domnevi, ter kasneje ikonografsko, ko se igralsko upodobi v repliko enega izmed Caravaggiovih portretov.
Ivan Peternelj, ki je predstavo tudi režiral, je igralsko morda odstopil prostor mlajšemu. Najbolj izrazen in razgiban je v zgoraj že omenjeni teatralizirani vaški igri, kot krotilec-oficir, ko pravzaprav odpleše in odpoje svojo vlogo. V igri nastopa bolj monološko, statično, skozi pripoved. S pogledom malce izpod čela in mladostnim glasom zapeljuje tudi nas, gledalce. Ne nagovarja le soigralca, ampak z neposrednostjo, ki jo s takšnim »clarkgablovskim« zrenjem vzpostavi, in s pomirjajočim, skoraj že mračnim ritmom svoje pripovedi mehča in v svojo resnico nagovarja tudi občinstvo. Tako s svojim nagovorom proti gledališki rampi v ljubimčev zaključen svet »folklornega erosa« umešča tudi tretjega (sicer pasivnega) partnerja v tej igri, gledalce.

Blažu Šefu uspe ujeti nevedno nedolžnost otroka, s svojimi velikimi okroglimi otroškimi očmi  nas prepriča o svoji istovetnosti s človeškim mladičem. Je otrok, ki s svojo prvinskostjo kliče po tem, da ga že primerjamo z živalskimi označevalci. Kondicijsko je v odlični formi, z energijo, ki je lastna otroku, in otroško radostjo nad lastnim početjem, neukročenostjo živali, se organsko pretoči v svoj lik demoničnega otroka adolescenta, ki pusti tako močno sled v Pasoliniju. Ko orisuje lik Bruna na zavestno potujen način, ga namerno citira, natančno odmerja kretnje in pripovedovalski ton. S svojimi mnogoterimi igralskimi prijemi deluje sveže, v njegovi igri je nenehno nekaj nepričakovanega, vedno znova mu uspe iz svojega magičnega klobuka pričarati nove trike. Je kot nekakšen novodobni uomo universale, pevec, plesalec in odličen igralec, ki deluje, kot da je to, kar nam podaja, nenamerno izšlo iz notranjosti dramskega lika.

Svoj ljubezenski ples muzikaličnih partnerjev sta oba odplesala  polnokrvno in enakovredno ter ustvarila, paradoksalno, avtentičen svet gledališke iluzije, ki je zvesta erosu in nedoumljivosti človeške narave, na način, ki ni sentimentalen ali patetičen, ampak prekipeva od vitalizma, kljub času, v katerem se dogaja. Ali pa ravno zato.      

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vitalizem-ivana-peternelja-in-blaza-sefa