Študentske sobe

Avtor: Nika Leskovšek, SiGledal

Moja prva javna produkcija … o fenomenu Študentskih sob, prvem letniku Akademije in vseh ostalih radostih (in tegobah) brucovskega vstopanja v veliki svet umetnosti.


Heteromorfen kolektiv zdaj že bivših prvih letnikov Akademije smo v tejle hibridni formi prispevka, ki ga ravnokar berete, prosili za krajše komentarje, mestoma pa jih temeljiteje izprašali o njihovi prvi javni produkciji, ki si jo lahko ogledate danes zvečer v okviru Borštnikovega srečanja.

Za začetek smo preverili, kako so prestali prvi letnik Akademije, kakšna so bila njihova pričakovanja in kako so se spopadali z novimi izzivi (predvsem prvič javno stati na odru kot bodoči profesionalec), pa tudi vtisov o zadovoljstvu s končnim produktom ni manjkalo.   

»Osnovna tema naše produkcije v prvem letniku je bila Trainspotting. Besedilo smo prebrali in nato iz nekih izbranih izvlečkov improvizirali. Tekst je predstavljal zgolj neko izhodišče, da se nato pri ustvarjanju držimo osnovne fabule, ni bilo niti nujno in smo lahko povsem prosto dodajali svoj lastni material. V prvem letniku smo pravzaprav vsi brez razlik – igralci, režiserji in dramaturgi – stali na odru z enakovrednimi vlogami …«

»Pravzaprav nisem pričakovala, da se bom morala kot dramaturginja v prvem letniku enako intenzivno udeleževati vaj kot igralci,« je odločno odreagirala na iztočnico sošolke ena izmed dramaturginj. Čeprav pravi, da ji javno nastopanje ne dela težav, to gotovo ni bil eden izmed razlogov, zakaj se je vpisala na Akademijo.

Ampak: »Na Borštniku se predstavljamo samo z odlomkom, ostali ne igramo več, predstavljen bo le delček z »igralci« …«

Naslov produkcije, ki si jo boste danes lahko ogledali, nosi naslov Študentske sobe. Gre za kratke prizore, ki se odigravajo v nekem intimnem prostoru med ljudmi, ki se celo preveč poznajo.

Ena izmed igralk, Ajda, na akademiji zelo uživa, ustvarja in dela »na polno«, zdaj so že drugi letnik in se zelo veselijo novih izzivov. Prvo produkcijo so prestali, zdi se ji, da bolj ali manj uspešno. Je pa celoten vtis pravzaprav vse to in še več, kar je pričakovala, ko je prišla na Akademijo, in je eden njenih zelo zadovoljnih »potrošnikov«. Trenutno na novo pripravljajo Čehova, kaj natančno, bomo izvedeli … kmalu …

O samem načinu dela so povedali:

 

Kristina: »Način dela je bil zanimiv s stališča spoznavanja odra, soigralcev in samega igralskega dela, ne nazadnje pa tudi sebe in odkrivanja nekih svojih notranjih prostorov preko vaj, iz katerih so nato nastale predstavice.«

Ana: »Proces je potekal od improvizacij do predstave. Podanih je bilo zgolj nekaj podatkov, ki so se nato sprevrgli v dejstva, in ti so zgradili odnose med ljudmi in cele karakterje.« 

Kristina: »Zanimivo je bilo, kako je iz ene same ideje nastal nek poln prizor.«

Ana
: »Ali pa nekaj popolnoma nasprotnega od tega, kar smo pričakovali.«

Pa pogled na produkcijo z distance ...

 

Kristina: »Zdaj, z distance, je gotovo drugače, ampak takrat smo bili s končnim rezultatom zadovoljni – da nam je uspelo izpeljati zadane ideje do konca.«

Ana: »Sama rezultata zdaj ne bi spreminjala. Zdi se mi, da je rezultat sicer odraz naših že  preteklih razmišljanj, ampak se mi produkcije ne bi zdelo smiselno spreminjati, ker bi iz tega nastalo nekaj povsem drugega: nova predstava po motivih prejšnje.«

Kristina: »Čeprav pri obnavljanju produkcije nismo nameravali spreminjati, pa so se spremembe nehote pojavljale kar same, vsaj na nivoju same izvedbe.«

Na Borštnikovem srečanju pa se predstavljajo tudi s svojo t. i. B-produkcijo, ki (za razliko od šolsko predpisane A-produkcije) temelji na bolj svobodnem in neobremenjenem povezovanju in ustvarjanju, kjer so študentje brez večje pomoči mentorja prepuščeni lastnim postopkom ustvarjanja. To na Akademiji ni prav pogosta praksa, primarno je odvisna od ustvarjalnih zahtev in potreb študentov. Izhodišče je bil tokrat Edgar Allan Poe, o tem in onem pa smo nekaj besed spregovorili z režiserko v letniku, Matejo:

Kar se tiče same B-produkcije, je bil poudarek predvsem na samem procesu dela, ker smo se želeli spoprijeti s svojimi lastnimi izkušnjami brez mentorskega vodstva. Kar pa se rezultata tiče, je primerljiv s pričakovanji in našimi dosedanjimi izkušnjami. Smo pa z njim zadovoljni, ker smo celotno delo opravili sami: sestavili tekst, odrežirali in igrali. Še več kot sam produkt pa mi gotovo pomenijo pridobljene izkušnje: kako ravnati z igralci, kako sodelovati z dramaturgi, scenografi … na ta način smo se lažje vpeljali v režijski del in se lahko zdaj že bolj »profesionalno« spoprijemamo s samim besedilom pri glavnih produkcijah.

B-produkcija torej kot predpripravljalna faza na A-produkcijo. Čigava pa je bila sploh ideja za B-produkcijo?

Ideja za B-produkcijo jo bila mentorjeva (Jerneja Lorencija, op. a.). Smo si pa tudi sami želeli, da bi ustvarjali kaj več oziroma izven okvirov predpisanega programa in se spopadali z nekim tekstom, ki ti omogoča, da lahko razvijaš svoje lastne ideje na način, kot si jih sam zamisliš.

Se ti zdi, da pri A-produkciji te možnosti svobodnega izražanja nimaš …

Omejen si, kar se tiče same teme, ne pa glede samih idej, ker naša mentorja (poleg Lorencija še Jožica Avbelj) stremita k temu, da razvijamo svoje lastne ideje, in nam ne vsiljujeta svoje volje, ampak nam zgolj ponudita neke svoje ideje in predloge, ki jih sicer lahko vkomponiraš v svoje delo, če pa se z njimi ne strinjaš, jih lahko tudi zavržeš.

Torej nameravaš še v bodoče delati B-produkcije – in to najbrž s svojimi lastnimi tematskimi izhodišči. Je bila izbira teme za B-produkcijo tokrat še mentorjeva?

Definitivno bom delala B-produkcije še naprej. Glede teme pa smo skupaj razmišljali o besedilu, ki bi ga lahko režirali vsi v letniku (v letniku so sicer trije režiserji, op. a.), tako da smo nekako skupaj prišli na idejo Edgarja Allana Poeja. Njegove zgodbe so zanimive tako za gledalce kot za nas. Izbrali smo ga tudi zato, ker je začetnik detektivke in je tudi imel vpliv na nadaljnji razvoj tega žanra (v tem kontekstu so uprizorili Ukradeno pismo, režija Mateja Kokol). Hkrati je Poe tudi začetnik grozljivke (Maska rdeče smrti, ki jo režira Tjaša Črnigoj in Propad hiše Usher v režiji Daniela Daya Škufce)

Glede na to, da je poudarek v prvem letniku bolj na procesu kot na samem produktu in da šele spoznavate neke delovne prijeme, se strinjaš s tem, da ste že takoj prvič predstavljeni, sicer ožji javnosti?

Meni je to okej, ker si sam prisiljen, da najdeš svoj način, kako se spopadati s procesom, saj ti tudi kasneje pri delu ne bo nihče v tem smislu mentorsko pomagal in bo vse prepuščeno tebi samemu.

Kaj pa sam končni produkt? Kakšni so bili odzivi? Kako jih sprejemate?

Odzivi so bili zelo različni, ampak jih jemljem predvsem kot konstruktivno kritiko, ki mi bo le koristila za nadaljnje delovanje.


Vabljeni torej na Študentske sobe (v paketu z Edgarjem Allanom Poejem)danes ob osmih v letošnjem centru študentskega festivalskega vrveža – na Štuku, kjer se bodo v prihodnjih dneh zvrstile tudi ostale (še sveže) študentske produkcije.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/studentske-sobe