Mikis Theodorakis, avtor glasbe za film in balet Grk Zorba

Avtor: SNG Maribor

Opera in balet SNG Maribor, Mikis Theodorakis: GRK ZORBA, koreografija Lorca Massine, premiera 12. april 2024.


Foto: Marta Tiberiu / SNG Maribor

Mikis Theodorakis (1925–2021) je bil eden največjih ambasadorjev grške glasbe v svetu, saj je bil eden redkih grških skladateljev, ki je ustvarjal predvsem za tujo publiko. Njegovo glasbo odlikujeta pristnost, čustvena ekspresivnost in svežina, zaradi tega jo povsod po svetu sprejemajo z velikim navdušenjem, pa naj gre za lahkotne popevke ali zahtevnejša dela. Theodorakisa lahko brez večjih zadržkov označimo za glasbenega kozmopolita – in to ne samo zaradi mednarodne priljubljenosti, temveč tudi zaradi njegove ustvarjalne pestrosti. Zaradi raznolikosti njegovih del ga ne moremo uokviriti v en sam žanr ali slog, saj je poleg pesmi pisal komorno, baletno, filmsko, simfonično in operno glasbo. Njegov celotni opus zajema skupno tisoč del, od tega sto obsežnejših kompozicij (oper, baletov, oratorijev) in preko 750 pesmi (popevk), ki so povečini nastale po letu 1960 in zaživele v izvedbi raznovrstnih umetnikov od opernih pevcev do popevkarjev, med katerimi najdemo tudi slavne interprete, kot so Agnes Baltsa, skupina The Beatles, Milva, Edith Piaf, Nana Mouskouri in Iva Zanicchi. O skladateljevi priljubljenosti pričajo tudi številni posnetki – njegova diskografija obsega več kot 250 plošč z izključno njegovimi deli in približno 550 plošč, na katerih je zastopana vsaj ena njegova skladba.

Theodorakis je v delih izrazil svojo grško glasbeno identiteto, ki jo je uresničil postopoma. Izhajal je namreč iz klasične zahodnoevropske glasbene tradicije, kakršno so poučevali na konservatoriju v Atenah, ki je bil oblikovan po zahodnem zgledu. V petdesetih letih se je izpopolnjeval v Parizu pri Olivierju Messiaenu in Eugènu Bigotu ter v kratkem času zaslovel s svojimi simfoničnimi deli, ki so jih povečini izvedli v Grčiji, Parizu, Londonu in Rimu. Leta 1957 mu je mednarodna žirija pod vodstvom Dmitrija Šostakoviča in Hannsa Eislerja podelila prvo nagrado na skladateljskem natečaju v Moskvi, dve leti zatem je bil v Združenih državah Amerike imenovan za evropskega skladatelja leta, istočasno pa je podpisal pogodbo z družbo Boosey and Hawkes, eno najprestižnejših založb za klasično glasbo.

Ob koncu petdesetih let 20. stoletja se mu je obetala uspešna kariera simfoničnega skladatelja. Z deli, kot so Prva simfonija, Prva suita, Klavirski koncert ter baleta Les amants de Teruel in Antigona, si je zagotovil mednarodno priznanje. Kljub temu je leta 1960 zapustil Pariz in se vrnil v domovino, kjer se je v celoti posvetil grški ljudski pesmi. Razloge za ta presenetljiv preobrat je opisal takole: »Leta 1959 sem bil na premieri svojega baleta Antigona v londonskem Covent Gardnu [...], v katerem sta na koreografijo Johna Cranka plesala Svetlana Beriosova in Rudolf Nurejev. Takrat sem prvič in zadnjič v življenju oblekel frak. Stopil sem na oder in opazoval, kako gledalci v večernih oblekah ploskajo. Vsi moški so bili v fraku. Tedaj sem spoznal, da nimam s temi ljudmi prav nič skupnega. Spakiral sem svoje stvari in se vrnil v Grčijo. [...] Vrnitev h koreninam je bila zame nekakšna osvoboditev.«

Skladateljev umetniški preobrat je bil tesno povezan z njegovo politično angažiranostjo. Želel je ustvarjati za svoj narod, toda zavedal se je, da lahko umetnost uspeva samo v stabilnem političnem sistemu, ki zadovoljuje osnovne potrebe državljanov in jim zagotavlja mir in svobodo, česar pa v tedanji Grčiji ni bilo. V štiridesetih letih je izgubil številne prijatelje, pa tudi sam je bil večkrat izgnan, zaprt in podvržen hudemu fizičnemu in psihičnemu trpinčenju. V nekem eseju se je spraševal: »Kakšen krog poslušalcev ima lahko skladatelj, ki je večino svojega življenja preživel v zaporih in taboriščih?« Na podlagi osebnih izkušenj je spoznal novi cilj glasbenega delovanja. Izbral si je preprosto in učinkovito komunikacijsko sredstvo: začel je pisati popevke, ki jih je označil z nazivom »sodobna ljudska glasba«.

V obdobju vojaške hunte (1967–1974) so se politične in življenjske razmere v Grčiji še poslabšale, tako da sploh ni bilo pogojev za svobodno kulturno ustvarjanje. Če je Theodorakis hotel uresničiti svoje skladateljske načrte, se je moral osebno zavzeti za uveljavitev demokracije in spoštovanje človekovih pravic. Kljub temu ni nikoli postal profesionalni politik in nikoli ni pripadal določeni stranki, temveč je vedno podprl tisto politično silo, ki se mu je zdela najbolj napredna. Politično delovanje je bilo namreč le sredstvo, njegov dejanski cilj je bil napredek Grčije in vzpostavitev primernih pogojev za uresničitev lastnih umetniških načrtov. Marsikatera skladateljeva popevka je postala prava himna grškega odpora do režima. Oblasti so se zavedale nevarnosti, ki jo je predstavljala njegova glasba, zato so jo leta 1967 prepovedale. Številni Grki so bili kaznovani z zaporom: njihov edini prekršek je bil ta, da so imeli v svoji diskoteki Theodorakisove plošče.

Njegova filmska glasba in nekatere popevke z začetka šestdesetih let so sicer zaslovele po svetu, toda sam se je na mednarodnem prizorišču uveljavil pozneje predvsem zaradi javnih nastopov proti grški diktaturi ter aretacij in kazenskih postopkov v času hunte. Tedaj so se za njegovo osvoboditev zavzeli intelektualci z vsega sveta. V osemdesetih letih se je umaknil s političnega prizorišča in se ponovno posvetil operi. Teme je črpal izključno iz grške mitologije. Še naprej je bil neutrudni borec za svobodo in varstvo človekovih pravic ter oster nasprotnik vsakršnega fanatizma in ekstremizma, zaradi česar je leta 2000 postal eden izmed kandidatov za Nobelovo nagrado za mir.

Pomembnejši mejniki v življenju Mikisa Theodorakisa:

(iz gledališkega lista)

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mikis-theodorakis-avtor-glasbe-za-film-in-balet-grk-zorba