Gremo!

Smo res dobra ekipa, »dream team«, bi rekla, vsi podobno dihamo, smo usklajeni in reagiramo brez besed. In še nekaj, vsi, kar nas je, smo predani svojemu delu. Tega pa se ni mogoče ne naučiti ne nagraditi. Ni lepšega, kot delati z ljudmi, ki so odgovorni, inteligentni, domiselni in vestni. Ki cenijo profesionalnost in poštenost. In take so »moje« punce: Lidija, Ksenija, Mojca, Nevenka, Branka, Danijela. In seveda oba stebra, Danilo in Darko. Hvala vam.

foto Lev Predan Kowarski

Festival se začenja. Opravili smo veliko dela. Ko sem pred letom dni prevzemala to nalogo, se mi ni niti sanjalo, kako zapletena in vseobsegajoča je. Nisem si predstavljala, da festival, kakršen je Borštnikovo srečanje, nima pravnih podlag. Da nima svojih organov oziroma da je svet, ki ga je sestavljalo kar 20 članov, od tega večina gledaliških direktorjev, zaprašena relikvija socialističnih časov, kjer je vsak navijal za svoje. Kako je mogoče, da nikomur vsa ta leta ni prišlo na misel, da je treba tak eminenten festival profesionalizirati? Mu določiti umetniško in poslovno vodstvo, ki v času svojega mandata dokažeta ali ovržeta svojo umetniško potenco in poslovno uspešnost? In če se je o tem že na veliko in mnogokrat razpravljalo, kot vemo, kako to, da nihče ni preprosto prekopiral kakega modela iz, recimo, naše bivše skupne države, kamor so številni naši ugledni gledališki ljudje redno in radi zahajali? Nemara ni bilo interesa za to? Zakaj? Je šlo za vprašanje odgovornosti? Ribarjenja v kalnem? Ne vem in pravzaprav je zdaj vseeno. Škoda je le, da smo zaradi ustaljene, razmeroma toge festivalske forme in formule zamudili prenekatero, zlasti mednarodno priložnost. Medtem ko so druge vzhodnoevropske države – brez zmrdovanja, Slovenija še vedno sodi v to skupino – zelo pohitele, se znašle in organizirale ter se plasirale na evropski gledališki parket, smo mi ob izvrstni gledališki produkciji ostajali na njegovem robu.

Ko sem letos spremenila festivalsko podobo in uvedla nekaj programskih novosti, sem verjetno čez noč izgubila naklonjenost nekaterih gledaliških kolegov in kolegic, da ne rečem prijateljic in prijateljev. Nepotrebno! Vsaka sezona je vendar drugačna in vsako leto bo kdo uvrščen in bo drugi izpadel. Če pa komu selektorjeve zvezde dolgo časa niso naklonjene, bi se moral nemara le zamisliti. Verjamem, da ni lahko. A selektorji se zamenjujejo vsaki dve leti in dolgotrajna odsotnost na festivalu je bržda pomenljiv simptom.

No, ko sem že tako rekoč zaključila vse programe in stotič premetala urnik, kajti ugoditi željam in možnostim vsake skupine in gledališča je precej naporneje kot sestaviti rubikovo kocko, je prišla direktiva o tridesetodstotnem zmanjševanju programskih in materialnih stroškov. Pa kako naj imamo prestižni, reprezentativni festival s tako smešnimi denarji? Ali res nihče ne pogleda čez planke in se ne pozanima za budžete nam primerljivih festivalov in držav? Ne Dunajskih slavnostnih tednov ali bruseljskega Kunstenfestivala, ki jim očitno nikoli ne bomo kos, temveč  tistih, ki so nam blizu in ki so se precej težje izbubili iz socialistične zaostalosti kot mi? Kako naj bomo velikopotezni, ko pa mislimo majhno in skromno? (Mislim seveda na narodov blagor, to nikakor ne velja za privatne interese!!!)

Upam, da se nam je vendarle posrečilo ostati znotraj načrtovanih sredstev. In naj poudarim, Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Maribor sta letos zelo prisluhnila našim načrtom in idejam in brez njihove podpore bi takega festivala, kot se bo odvijal naslednjih deset dni, nikakor ne bilo mogoče izpeljati. Kajti sponzorji in donatorji nimajo do Festivala Borštnikovo srečanje nobenih obveznosti, kar se je v tem kriznem trenutku tudi pokazalo. Letos so kar precej priščipnili svoje dotacije. Vesela pa sem, da se nam je kljub tej famozni krizi in recesiji, ki marsikdaj služita za odličen izgovor, posrečilo pridobiti dodatna medijska pokrovitelja – izjemno dragocena pridobitev.

Prišla je jesen in mesec dni po končanem usklajevanju in sklenjenih dogovorih, ko smo premagali finančne restrikcije, natisnili dvojezično programsko zloženko, prelomili almanah in v enem od dnevnikov objavili prvi celostranski oglas, je zazvonil telefon. Eno od gledališč ne bo igralo svoje predstave v tej, temveč v drugi dvorani! Kako vendar? Vse je dogovorjeno, vse potrjeno! Ne, umetniške želje so drugačne. Pa kje smo mi? Ali se tako neprofesionalno obnašajo tudi v drugih branžah? Nemara celo v politiki? Nekaj je zelo narobe. Pri skoraj 70 dogodkih v 10 dneh spremeniti eno samo postavko, usklajeno z navzkriž zasedenimi igralci, tehniko, urnikom, razpoložljivimi človeškimi, tehničnimi in prostorskimi zmogljivostmi, hotelskimi kapacitetami, če ne naštevam naprej, je enako kot spodmakniti spodnji zidak v nosilni steni. Kdor tega ni nikoli počel, se sploh ne zaveda, kakšen plaz se sproži ob taki, zanj nemara nedolžni zahtevi ali želji. Hvala bogu, da je naša ekipa izjemna in da smo nekako zakrpali to vrzel in da razen finančnih ne bomo utrpeli drugih posledic. Ampak v prihodnje si moramo postaviti stroga varovala, sicer nam lahko tik pred zdajci zgrmi v vodo vse.

Ko bi le zvozili brez večjih zapletov! Ti se sicer zmeraj pojavijo, ampak srčno upam, da jih bo letos manj kot lani, čeprav bo trikrat več programa, dva velika mednarodna simpozija in skoraj 40 tujih gostov. Smo res dobra ekipa, »dream team«, bi rekla, vsi podobno dihamo, smo usklajeni in reagiramo brez besed. In še nekaj, vsi, kar nas je, smo predani svojemu delu. Tega pa se ni mogoče ne naučiti ne nagraditi. Ni lepšega, kot delati z ljudmi, ki so odgovorni, inteligentni, domiselni in vestni. Ki cenijo profesionalnost in poštenost. In take so »moje« punce: Lidija, Ksenija, Mojca, Nevenka, Branka, Danijela. In seveda oba stebra, Danilo in Darko. Hvala vam.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/gremo