Ira Ratej / foto STA
Intervju z Iro Ratej, umetniško vodjo SNG Nova Gorica, o razlikah med praktično dramaturgijo in umetniškim vodenjem, letošnjem repertoarju, občinstvu in vsakdanjih izzivih.
Ira Ratej / foto STA
V SNG Nova Gorica ste prišli v sezoni 2009/10 kot umetniška vodja. Kako je bilo po skoraj 15-ih letih zapustiti dramaturško mesto v MGL in se vrniti v gledališče, v katerem ste v preteklosti že delovali?
Po eni strani je bil nastop na delovnem mestu umetniškega vodje logično nadaljevanje mojega dramaturškega dela. Namreč že vsa leta sem tudi v MGL sodelovala pri pripravi repertoarjev. V mislih imam branje besedil, diskusije z direktorji o izboru režiserjev in tudi pogovore z režiserji o posameznih zasedbah ter seveda spremljanje in analizo igralskih ustvarjalnih deležev članov igralskega ansambla. Teža moje nove pozicije leži pravzaprav v stopnji odgovornosti. Ta je zdaj veliko večja in zahtevnejša. Po drugi strani pa MGL doživljam kot svoj umetniški dom, saj sem umetniško dozorevala prav v tem gledališču pa tudi po rodu sem Ljubljančanka.
Torej sem šla zdoma. In zapustiti dom je vedno težko. Moj oče je bil iz Primorske, ampak ne bom trdila, da me na to regijo vežejo emocionalne vezi. V bistvu Primorsko in njene prebivalce šele zdaj spoznavam. Pred tem sem gojila nekakšne stereotipe, ki so se mi v trenutku sesuli. Prav tako sem v SNG Nova Gorica vstopila pod močnim vplivom spomina na obdobje, ko sem sodelovala kot dramaturginja pri uprizoritvi Tistega lepega dne in kaj kmalu ugotovila, da sta se ansambel in razpoloženje od takrat spremenila. Slednje je nekaj povsem normalnega, saj je od našega sodelovanja minilo že precej let. Vse skupaj je od mene terjalo nekakšen mentalni »reset«, če se izrazim po računalniško.
Kje so bistvene razlike med umetniškim vodenjem in dramaturškim sodelovanjem? Pogrešate praktično delo? Nazadnje ste kot dramaturginja sodelovali v MGL pri Pograjčevi predstavi Tanja-Tanja.
Ja, priznam, pogrešam oder. Pogrešam vaje in posvečeno sledenje razcvetu uprizoritve. Moj delavnik je zdaj nabit s telefoni, pisanjem pošte, poročil, načrtov, s pogovori, sestanki in seveda z avtobusnimi vožnjami med Ljubljano in Novo Gorico. Nimam več pravega miru in niti možnosti osredotočiti se zgolj na en proces. Gledališko delo na odru je bolj hvaležno, bolj poglobljeno in nudi veliko več zadoščenja na vseh ravneh. Vse upravne zadeve, ki se tičejo gledališča, sem kot dramaturginja bolj ali manj preslišala oziroma me sploh niso pretirano zanimale. Zdaj me pa prav te najbolj okupirajo. Hvaležna sem direktorici MGL Barbari Hieng Samobor, da mi je ponudila možnost dramaturškega sodelovanja na odru MGL. V SNG Nova Gorica namreč kot dramaturg ne morem delovati, ker je to lahko zakonsko sporno. Tako upam, bom ohranila stik z odrom in ustvarjalci ter s tem tudi dramaturško kondicijo.
Ste v SNG Nova Gorica prišli z jasno programsko vizijo?
Že v prijavi sem morala navesti bistvena programska izhodišča in določila. Ker sem kot vršilec dolžnosti umetniškega vodje v grobem spoznala SNG Nova Gorica, sem lahko tudi že začrtala programsko vizijo. Ta se seveda naslanja na pretekla leta in na specifično pozicijo tega najmlajšega med slovenskimi narodnimi gledališči. Vsako gledališče je namreč nekaj posebnega. Četudi so si po ustroju repertoarna gledališča podobna, se razlikujejo po temperamentu, notranji organizaciji dela, ugledu in podobnem. Te razlike seveda izvirajo iz dejstva, da je gledališče živ organizem, da je njegov »produkt« neposredno, živo dejanje, ki ga uprizarja igralski ansambel. In ker je vsak ansambel drugačen, so drugačna tudi gledališča. Drugi pol, ki daje karakter gledališču, pa je njegovo občinstvo. Slovenija ni samo dialektalno bogata država, marveč se Slovenci ločimo tudi po specifični regionalni obarvanosti. Zato je publika tukaj drugačna kot denimo v Ljubljani ali Mariboru. Se pravi, da je potrebno programsko vizijo posameznega gledališča izklesati tudi v oziru na ti dve določili.
Poleg navedenega pa v SNG Nova Gorica gradimo mali oder, s katerim bo celoten projekt gradnje gledališča končno zaokrožen. Se pravi, da sem se znašla pred izzivom oblikovati program za oba odra, saj bomo mali oder otvorili v začetku leta 2011. To je prav poseben izziv, ki zahteva natančen premislek o profilu velikega in malega odra. Želja ansambla pa tudi moja je, da bi se na malem odru končno lahko posvetili bolj komornim delom, razvijali drugačen tip gledališke igre in se tudi suvereno podali na neraziskane poti eksperimenta.
Ne morem reči, da gre za jasno programsko vizijo, saj se mora repertoar gledališča vedno odzivati na čas in razmere, v katerih živimo. Gre bolj za tipanje, iskanje tistih besedil in režiserjev, ki bodo na umetniško relevanten način spregovorili o duhu časa, ki se bodo z uprizoritvami dotaknili našega bivanjskega obzorja.
Na kaj ste bili pozorni pri letošnjem naboru dram za sezono 2010/11? Po kakšnem ključu nastaja repertoar? Kakšne so zahteve občinstva? Se – vsaj deloma – prilagajate njihovem okusu in številu prodanih vstopnic za določen žanr predstave?
Brez občinstva ni gledališča. Predstava je, če jo kdo gleda, drugače je tisto na odru vaja. Uprizoritev se dopolni šele v komunikaciji z gledalci. Občinstvo danes pa tudi ni več enotno telo, ki bi delilo iste vrednote in estetska merila. Občinstev je več. So ljudje, ki si želijo tradicionalnih postavitev klasičnih del, ljudje, ki jih zanimajo samo sodobne teme, potem so tu tisti, ki od gledališča pričakujejo razvedrila, pa oni, ki s prezirom gledajo na klasiko, in še bi lahko naštevali. Danes si ljudje oblikujemo identiteto z izbiro. Izbira je tista, ki me definira kot individuuma. Izbira je tudi tista, ki me umešča v določeno socialno skupino. Ker je izbire veliko tudi na področju gledaliških predstav, moramo v gledališču misliti široko. To pomeni, da pri umestitvi na repertoar že razmišljamo o potencialni publiki, o posameznih družbenih skupinah, ki bi se jim radi približali.
Po drugi strani pa sem dolžna skrbeti za tako imenovano polno zaposlenost igralcev, za dobro povprečno zasedenost dvorane in podobno. Skrbeti moram, da zaposleni v letu dni dosežejo letno kvoto delovnih ur, kar me sili k postavljanju takšnih uprizoritev, ki zagotavljajo veliko število ponovitev. To potemtakem ni samo prilagajanje okusu gledalcev, temveč tudi skrb za zadostitev pravnoformalnih obligacij. Čeravno me ekspertne komisije, ki ocenjujejo moj izbor, spodbujajo k iskanju inovativnosti na področju gledališkega izraza, me delovna pravna zakonodaja za splošni sektor pa tudi planirani finančni rezultati usmerjajo k preverjenim vzorcem uprizarjanja.
Kdo so vaši gledalci? Vseeno je študentov, četudi je Nova Gorica univerzitetno mesto, manj kot v Ljubljani. Kdo kupuje abonmaje?
Kakšne posebne študije in analize, kdo so naši abonenti, še nimamo. Vpis abonentov je odvisen od veliko dejavnikov, od katerih je zanimivost programa zgolj ena od spremenljivk. Kar se tiče študentov, smo letos uvedli študentski abonma, ki ponuja v ogled predstave z malega odra in nekaj gostujočih, ki nagovarjajo to občinstvo. Študenti v Novi Gorici, tako so me vsaj podučili, se večinoma vozijo iz drugih krajev in ne ostajajo v samem mestu. Kljub temu upam, da se jih bo nekaj odločilo za vpis, ki bo potekal v oktobru. Uvedli smo tudi dijaški abonma, saj imamo v soseščini gledališko gimnazijo. Nadejam se, da bo dijake pritegnil program, ki je približno urezan po šolskem programu. Ob tem moram dodati, da je recesija izdatno pustošila po tej regiji in to bo nedvomno imelo vpliv na število prodanih abonmajev in vstopnic. Vendar kot vsa gledališča tudi v SNG Nova Gorica nudimo brezposelnim brezplačne vstopnice.
Ste – na splošno – zadovoljni z obiskom predstav in številom prodanih kart ter abonmajev? Se publika drastično spreminja ali imate že kar stalen in zvest – gledano generacijsko – krog ljudi?
Vesela sem prav vsakega gledalca. Publika se nenehno spreminja, kot se spreminjamo mi sami. Mladi prinesejo drugačno energijo, interese in odzivnost, tisti, ki smo v letih, pa spet drugačno. SNG Nova Gorica mora postati gledališče, ki bo gostilo različna občinstva. Ne nazadnje je SNG Nova Gorica najboljše opremljena profesionalna gledališka institucija daleč naokoli. Naš smoter je v tem, da poskrbimo za vsa ta občinstva; tako za tiste, ki bi se radi prepustili razvedrilu, kot tiste, ki jih zanima gledališki eksperiment. Zdaj z malim odrom bo možno program in ponudbo diverzificirati in ustvariti posamezna jedra v obstoječih družbenih skupinah, ki se bodo z veseljem vračala v gledališče.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/izbira-je-tista-ki-me-definira-kot-individuuma