Tako se je glasil eden od nagovorov publike v 45 minutni predstavi ob koncu delavnice z Robinom Arthurjem, članom skupine Forced Entertainment. Še vedno kot del Performing Politics Summer Academy in mednarodnega poletnega festivala v Hamburgu.
Na odru je tako sedelo 18 ljudi, vsak iz drugega konca sveta in popolnoma drugega konteksta. A zanimivo je bilo, da je ta popolnoma drugačen kontekst tokrat deloval popolnoma fenomenalno. Morda je bilo to prvič, da si se v skupini 32 ljudi v resnici lahko navduševal prav nad vsakim, da si lahko debatiral o čemerkoli in ti nikoli ni postalo dolgčas. Predvsem pa se je prilegla odsotnost v umetniški srenji tako prisotnega egotripa, ki je bil v tej dotični skupini eliminiran na 0.
Ko na vlaku na poti domov razmišljam o zadnjih dveh izjemno napornih tednih v Hamburgu… ja, spet je težko opisati kaj več kot le gola, nepomembna dejstva. Razen, da vam lahko povem, kako sem vesela, da sem imela možnost pobližje spoznati zakulisje dela Philippa Quesnea, Big Art Group in Forced Entertainent. In istočasno spoznala, da mi je svet teorije popolnoma tuj in da svojim sošolcem, kar se tiče Adorna, Heideggerja, Deleuza in drugih, ne sežem niti do gležnjev. Pa tudi, da me to niti ne moti preveč ter da po triurni razpravi o pomenu pojma estetike že precej nestrpno cepetam v kotu predavalnice in čakam na konkretne ukrepe v smislu fizičnega eksperimentiranja z elementi človek/prostor/čas.
Nadalje. Krivulje koncentracije, motivacije in socialnosti so bile v prvih dneh vse na maksimumu, nato sta se koncentracija in socialnost kmalu spustili na šibkih 20 odstotkov, medtem ko se je motivacija še vzrajno in trdoglavo borila. Nekje pri sedmem dnevu je kapitulirala še ta, v tem času pa sta se že pobirali prej poraženi krivulji, ki sta strmo drveli proti vrhu.
Naj pripomnim, da so mi prvič razložili, da je v Nemčiji splošno sprejeto, da se predavanja raje bere kot predava (zanimivo, za predavanje uporabljajo besedo Vorlesung, ki pomeni branje), kar se mi je zdelo popolnoma nedopustno in nepredstavljivo (da ne rečem nepopisno dolgočasno), moji nemški sošolci pa so skoraj omedlevali od navdušenja nad kvaliteto opisane predstavitve.
Poleg tega sem bila presenečena nad razburkanostjo teoretskih razprav, ki so se na čase spreminjale v prave male vojne, kjer se je dejansko zagovarjalo določena osebna stališča, ki so bila daleč od objektivnosti. Kljub temu se ti delovni konflikti nikoli niso spustili na osebno raven in so na nek način le spodbujali delovni duh. Super je prisostvovati v projektu, kjer so bili vsi sodelujoči stoodstotno predani delu, kjer ni bilo vprašanja, ali se zjutraj pride ali ne, ali se šprica katerokoli točko na dnevnem redu. Pa to, da ljudi zanima več in o vsem ter da ne forsirajo imidža vsevednega jaza.
In ko se mirno pozibavam mimo salzburških gričev, na katere me veže toliko lepih in manj lepih spominov, počasi postaja nujno, da zaključim tale izvenkontekstualen esej v slogu skupine Forced Entertainment in njihove maratonske predstave And on the Thousandth Night, ki smo si jo v slovo s sošolci ogledali včeraj.
Torej.
Once upon a time there was a train slowly rocking towards a land far far away… Stop!
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/upam-da-veste-da-nismo-pla%C4%8Dani-za-to-kar-delamo