KRITIKA (De Utvalgte:Skuggar, r.Kari Holtan)- Predstava o senčnih straneh življenja, predstavljena na preveč porozen način.
Režija: Kari Holtan
Oblikovanje fotografije in videa: Boya Bøckman
Producent in dramaturg: Anne Holtan
Sodelujoči pri konceptualni zasnovi: Torbjørn Davidsen
Avtorska glaba: 3 Øre
Maska: Carle Lange
Glasbeni producent: John Birger Wormdahl
Inštruktorja govora: Kari Holtan, Jørgen Langhelle
Lučna podoba: Jean Vincent Kerebel
Igralci: Leo Holtan Bøckman, Iben Ossavy Kolbenstvedt, Fabian Sæthre, Synne Flikke, Ronja Maria Rodrigues in Lois Mathias Williams
Igralci na odru: Eva Bøe Moen, Hans Wedvik, Kari Vik Knutsen in Stein Davidsen
Soprodukcija: Black Box Teater
Ob podpori: The Norwegian Arts Council, Independent Performing Arts Norway, Norwegian Ministry of Foreign Affairs
65 minut
Predstava je v norveškem jeziku z angleškimi podnapisi.
Norveška skupina, ki se nič kaj skromno poimenuje De Utvalgte ('Izbranci'), se na Mladih levih predstavlja že drugič. Nazadnje smo jo ujeli v zanosu kvazi resničnostnega šova Jimmy Young, predstavi, nabiti z eksplozijo informacij, videi, zrežiranimi pogovornimi šovi, poplesovanjem, ki se je bolj dobesedno kot kaj več igrala z ognjem in (nehote) sprožala požarne alarme. Bombastična newagevska zadeva, ki pusti priokus skepse. Letošnja uprizoritev – Sence je, vsaj na začetku, učinkovala kot povsem nov list papirja, s precej manj hrupa in z znosno mero pretencioznosti.
Pritegne predvsem obetavna scenografija velikih jajčastih belih teles, ki visijo s stropa in služijo kot dodatno projekcijsko platno tistemu zadaj. Sicer pa prevladuje izpraznjeno prizorišče, v ozadju idilično osvetljena klopca z negibnim starcem in atmosferski, morda celo metafizični dodatek kontemplativnega pozibavanja dreves. Začetek brez odlašanja načne (vsaj potencialno) osrednjo temo uprizoritve: problematiko staranja oziroma starosti ali bolj poetično: človeško življenje na ozadju večnosti.
Predstavijo se pravzaprav tri generacije, ki najverjetneje predstavljajo razvojne faze istih oseb, ampak nič ni zagotovo – kot po navadi, da se lahko ohranja interpretativna širina in pridih nedorečenosti ali univerzalna arhetipskost. Na lebdeče kokone je odsevana šesterica otroških obrazov, ki edini govorijo, a besedilo je pisano za srednjo generacijo oziroma govori o njej, medtem pa se v temi in tišini na odru kot sence neopazno (kako družbeno simptomatično) premikajo trije starci.
Rekonstruiranje in hkrati radikalno banaliziranje zgodbe bi se lahko glasilo sledeče: preplet kompleksnih odnosov med moškim, žensko (otroško prijateljico) in njegovo ženo – tako starci kot otroci so razdeljeni v trojke s po dvema ženskama in enim moškim. Spregovorijo pa pravzaprav o srečevanju v odhajanju (ali radikalno poenostavljeno: o snidenju prijateljev iz otroštva in soočenju s smrtjo – očeta), predvsem pa o tisti emocionalni zadregi vmes, tesnobnem občutju neznanega, razpuščanju spletenih vezi …
Skratka, celoten vtis, ki ga poskuša uprizoritev ustvariti, je nekakšen marleaujevski teater z beckettovskim besedilom, maeterlinckovsko slutnjo, bergmanovsko emocionalno zadrego in kvazimetafizično oživljenostjo narave à la Tarkovski. Prevod: sodobni teater, ki se zaveda možnosti izrabe tehnologije in igranja z iluzornostjo, temelji na reduciranem in v neskončnost repetitivnem tekstu, ki ovinkari zato, ker drugače o eksistencialnih vprašanjih ni mogoče govoriti, saj bi potem postala nekaj drugega; medtem pa daje slutiti tesnobno pričakovanje neizrečenega in hkrati neizbežnega ter krhko minljivost, hkrati pa tudi izmenljivost posameznega v večnosti.
Vse lepo in prav – ampak(!): z odločno premajhno dozo atmosfere, da bi upravičil statičnost in repetitivnost nikamor razvijajoče se predstave, ki računa na razvoj gledalčevih notranjih občutij. A tja le dregne, za kaj več ji zmanjka moči zaradi ne dovolj radikalnega oziroma subtilnega teksta, ki bi lahko povzel osnovno grozo beckettovskega prikritega mehanizma sveta in neznosnega vztrajanja v defetizmu; vizualno vse preveč kičasto, da bi lahko bilo presežno in zlovešče, tekstovno premalo zaostreno, da bi bilo nelagodno v psihološkem razčiščevanju. Skratka: dobro zastavljena uprizoritev, ki ostaja na pol poti. Površina, ki hoče biti globoka in katere celota drsi nazaj v new age. Sodi pa v tip predstav, ki gledalca vedno znova silijo k razmišljanju, ali resnobne in tragične vsebine terjajo tudi neznosno turobno nategovanje forme. Včasih se sprašujem, zakaj se Mladim levom tako mudi odrasti.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/skoraj-tam