Norveške Sence, secirane v vseh odtenkih teme
Uprizoritev Skuggar (Sence) norveške skupine De Utvalgte (v prav tako skromnem prevodu: Izbranci) je postregla z nekoliko nenavadno uprizoritvijo v čistem minimalizmu, repetativnem dialogu in idiličnih podobah narave. Praktično brez igralcev – z lebdečimi projekcijami otrok, ki izgovarjajo besede odraslih, medtem ko se starostniki kot sence plazijo pod njimi – je razpirala zgodbe, ujete v prostoru spomina, o tematiki srečavanj in odhajanj ter emotivni zadregi, razpeti med osnovne parametre najbolj prvinske tesnobe.
Starostno raznolika publika je bila v svojih komentarjih predstave kar grozljivo enotna.
"Predstave še ne razumem povsem, mogoče bi si morala vzeti več časa za konkreten premislek, kaj mi je pravzaprav hotela povedati, ker je precej zahtevna. Sem se pa predhodno na internetu informirala o Jonu Fosseju, avtorju teksta, si tudi ogledala kratek posnetek predstave in prebrala njen siže: da gre za predstavo o odnosih, spominjanju, razmerjih med otroci in starejšimi, ampak tega v predstavi nisem doživela. Mogoče bodo stvari prišle še za mano. Po drugi strani je uporabljena varianta, da skozi otroke spregovorijo starejši, že obrabljena. To ni funkcioniralo niti na emocionalnem nivoju niti v gledališkem smislu. Z igralskega vidika pa ta predstava ni bila v prvem planu. Skratka ni se me dotaknilo."
Starejši gospod se je potožil:
"Prav nič ljudi ni bilo zraven. Gledališče je prostor za ljudi. Ni se me dotaknilo. Prav žal mi je."
Po najpogosteje slišanih frazah: "ni se me dotaknilo", "ni mi bilo preveč všeč" ali celo "dolgočasil sem se", so gledalci na prošnjo, ali lahko v predstavi izpostavijo kakšno pozitivno stvar, soglasno izbrali vizualno podobo.
"Scenografija je bila super in tudi luči – zelo skandinavska, izčiščena."
"Scena in luči so učinkovale zelo močno in so preusmerjale pozornost. Vse ostalo dogajanje na odru je bilo prej moteč element. Med sceno in igralci ni bilo nobene integracije."
"Začetek je bil obetaven. Sploh scena je bila dobra, video in lebdeči obrazi so mi bili zelo zanimivi, ampak se ni nikamor razvilo in sama scena ni bila dovolj, da bi podpirala celo predstavo."
Dva izmed gledalcev sta replike povzela v medsebojnem dialogu:
M: "Zadevo bi bilo mogoče predstaviti v polovičnem času ali še krajšem, zdela se mi je precej razvlečena in v vsej tej izgubljenosti se še vedno nisem našel."
Ž: "Ne zdi se mi dopustno, da bi imela tako velika predstava tako malo vsebine, in to tako klišejske (umiranje, staranje, življenjska zgodba), ki smo jo videli že ničkolikokrat. Ta reinkarnacija (kdo sem, kje sem) me malce spominja na gledališče absurda, ki pa je že zelo pase."
M: "Ključ ni niti v tem, da bi hoteli izpostavljati arhetipska vprašanja, ker že sproti odgovarjajo nanja."
Ž: "Tudi izbira otrok se mi zdi relativno slaba poteza: od teh brezizraznih obrazov ni bilo nobenega učinka, nobene zgodbe. Prav tako je bilo neučinkovito simultano gibanje starejših pod njimi, ki jih sploh nisi videl, in se ni povezovalo z ostalim dogajanjem."
M: "Praktično vse so zminimanizirali, premikanje in sceno. Pravzaprav ni ostalo nič."
Mlada dramatičarka je povedala:
"Predvsem bi me zanimalo prebrati ta tekst, ker sem slišala, da naj bi bil delo blazno uspešnega norveškega dramatika. Predvidevam, da so avtorju naredili krivico, ker od njega ni ostalo nič. Vedno manj potrpljenja pa imam za predstave, ki mi v prvih nekaj minutah servirajo sporočilo in nato konstatno preverjajo, ali sem ga razumela. Dolgočasila sem se in prav besna sem."
Izjema v poplavi negativnih mnenj je bila tale iskrica:
"V tej predstavi me ni toliko pritegnila sama predstava in tema, kot pa mi je pomemben sam prostor, ki mi ga odpira in mi s tem omogoča neko lastno potovanje. Vsa ta repeticija teksta res nikamor ne pelje, se pa lahko kljub temu nekam premakneš sam, saj dobiš impulz za notranje gibanje. Sicer pa obožujem starejše ljudi na odru, so izredno lepi. Lahko bi celo gledala zgolj njihove premike, brez teksta, brez vsega. Zdi se mi, da nekaj, kar je minimalistično, lahko odpre povsem drugo vrsto bogastva ali polnosti."
Za boljšo orientacijo še nekaj izsekov iz norveških kritik:
"… gledališka poezija, eksistencialni čudež in skoraj mediativna kontemplacija – pomešana s kancem navdušujočega začudenjem nad tem, kako dobro lahko funkcionirajo branja otrok. Miselno izzivalno kot iz nekega drugega prostora, ki se nam ponuja tukaj in zdaj."
Andreas Wiese, Dagbladet 4/2-09
"Prek otroških obrazov in glasov se dotaknejo čistega eksistencialnega živca."
Elin Høyland, Morgenbladet 6/2-09
"De Utvalgte povežejo nepričakovano s pričakovanim. Izkusimo več in na različnih nivojih, tako intelektualno kot emocionalno."
Inger Margrethe Lunde, Aftenposten 6/2-09
"Z naprednimi umetniškimi sredstvi predstavljeno razumevanje starega sporočila: bistvene vpoglede lahko dosežemo le, če ponovno postanemo kot otroci."
Jan Bachmann, Frankfurter Allgemeine Zeitung 28/5-09
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/temna-in-svetla-stran-senc