Stremljenje k dejanskosti in avtentičnosti – k dokumentu. Aktivna participacija, soustvarjanje, in ne konzumacija. Kulture. Življenja. Našega. Tega Drugega. Kakšna, če so, so nova pravila igre? Oziroma lahko in ali je v primeru predstavljanja življenja samega sploh še relevantno, etično govoriti o igri? Scenografiji? Kompoziciji in oblikovanju zvoka? Oblikovanju svetlobe? Avtorstvu?
Pomislim na produkcijo Radio Muezzin Rimini Protokoll-a (ki sem jo videla samo na video posnetku), Gladiatorske igre Tanike Gupta (ki sem si jo ogledala v Theatre Royal Stratford East), ali pa na eno izmed uspešnic letošnjega Edinburgh festivala Lockerbie: Unfinished business Davida Benson-a (o kateri sem samo brala na http://edinburghfestival.list.co.uk/article/28164-lockerbie-unfinished-business/). In zavladajo besede: srce parajoče, boleče za prisostvovanje, delo z resnično politično silo, absolutno bistveno, štiri zvezdice - an absolute must seen. Je dejstvo, da je dokumentarno, participatorno všečen koncept? Zaželjen in nagrajen s strani fondacij, žirij festivalov, publike? Ker je političen, socialno angažiran, družbeno relevanten? Je morda tudi varen?
Kdo si drzne podvomiti bodisi v vsebino ali umetniško vrednost predstave, ki zgodbo pripoveduje skozi oči žalujočega očeta? Oziroma, predstavo - zgodbo, ki jo morda pripoveduje celo žalujoči oče sam.
O nekaterih zgodbah se razpravljati ne da. Ne sme.
O nekaterih zgodbah se mora spregovoriti.
In vendar.
Dokumentarno in participatorno gledališče se ne brani dramatične osvetljave. Ker dejanskost potrebuje dramatično interpretacijo? Ker šele spektakularnost zagotavlja relevantnost? In posledično vidnost. Glas.
Glas.
Dokumentarno in participatorno gledališče se ne brani dramatične osvetljave. Ker zgodbo igrajo ali se igra po pričevanju ekspertov in ker umetniško delo v procesu nastajanja zahteva dramaturške škarje. In koncept režiserja.
In izvedba potrebuje rekvizite. In kompromis?
Spomni se. Gledališče ima, med svojimi tisočerimi drugimi funkcijami tudi misijo informirati.
Nekoč so ljudje sedeli ob ognju in si pripovedovali zgodbe.
Na tiskovni konferenci po še eni uspešni noči predstave How Long Is Never – Darfur, a Response, med moderatorjem in režiserjem sedi Preživeli. Bela majica, na njej zapisano – Save Darfur.
Sprašujem se, zakaj ne spregovori. A morda se mi samo zdi. In je spregovoril.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ko-je-dramski-tekst-%C5%BEivljenje-samo-potrebuje-gledali%C5%A1%C4%8De