KRITIKA.- Po bolgarskem cirkusu smo sedaj na Ljubljanskem gradu doživeli prekletstvo začaranega mesta Prage, ki jo je rešil deček Christopher.
Nezahtevnost in preprostost, ki ju Mini teater to leto s svojimi gostujočimi predstavami daje na ogled v okviru 12. mednarodnega festivala Mini poletje, sta bolj ali manj odlikovali lutkovno predstavo Praga – začarano mesto v celoti v izvedbi (besedilo, režija in igra) Pavla Vangelija iz Češke.
Dečku Christopherju (lutka), ki se ničesar ne boji, stric Albert (animator) razkazuje čudežno mesto Prago. Na njegovem klobuku Christopher lahko leti skozi mesto in si ogleduje čarobna dogajanja. Sreča se tudi z učenjaki – astronomom, alkimistom in rabinom. Zaplete se s hudiči, ki ga ugrabijo, a ga stric Albert pravočasno reši. Nenaden in prehiter preobrat s prav takšno rešitvijo (Christopher premaga strah pred pošastjo Golemom in tako reši Prago) sklene predstavo. Zaradi komaj 30-minutne predstave pa smo za posladek dobili še tri plesne točke: fantoma, duhcev in kralja z zlato žogo.
Sivina in temačnost sta oder navdajali s skrivnostjo in grozečo usodo, ki preti Pragi. Sivi zaslon, ki je predstavljal zakleto mesto Prago, se je z vstopom Christopherja in Alberta in njunim ogledom premikal. Premiki so bili ponavljajoči (levo–desno ali pa gor–dol), ampak so zadostovali za prikaz kančka življenja v mestu. Lutke so bile prav tako v sivih ali pa tudi v črnih barvah. Edini, ki je imel nekaj živih odtenkov, je bil deček Christopher. Le on je lahko premagal pošast in prekletstvo.
Tehnologija je slonela na paličicah (javajke, sicilijanke, namizne in ročne lutke). Zaradi toliko različnih lutkovnih tehnologij se je lahko prizorišče spreminjalo tako vertikalno kot horizontalno po lutkovnem odru oziroma Pragi. S tem je bil prostor zapolnjen in izkoriščen do zadnjega kotička ter je zaživel. Tega pa ne moremo reči za lutke, ki so zaradi tehnoloških in animatorjevih napak ter raznih nepazljivosti z rekviziti postale samo kosi lesa, oblečeni v blago. Animator (Pavel Vangeli) je imel pomočnika, ki nas je v vsaki sceni presenečal s svojo črno roko (roka, oblečena v črno rokavico), ki se je dotikala lutk in predmetov, kar pa je bilo brez pomena. Pomočnikova roka je bila preveč izpostavljena in na koncu smo ta del telesa sprejeli kot lutko oziroma kot enega izmed nastopajočih.
Mogoče tudi zaradi jezikovnih pregrad, predvsem pa zaradi nejasne dramaturgije, zgodba skozi predstavo ni bila pravilno časovno in ritmično razporejena, zato je bila težko razumljiva. Začetek ter ogled Prage in njenih prebivalcev se je skoraj poetično in počasno vlekel do hitrega konca, kjer nismo utegnili zaznati grozne pošasti ter nevarnosti. Preden smo dojeli, kaj se dogaja, je bila Praga že rešena in Christopher junak.
Po priklonu in aplavzu smo bili deležni še dveh plesov (fantoma in treh duhov), ki so se le pozibavali in vrteli na glasbo v ozadju. Nato nas je predstava neuspešno hotela očarati s princem, ki si iz roke v roko podaja zlato jabolko, ampak je nepredvidljivi mehanizem zatajil.
Čeprav Pavel Vangeli ni osvojil naših src in lutkovnega apetita, se je z nasmeškom na obrazu priklonil in nas, če sem pravilno raztolmačila, pohvalil kot dobro publiko.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/prekletstvo-na-ljubljanskem-gradu