Intervju z Borisom A. Novakom

 

Pred približno slabim mesecem smo bili v KUD-u Franceta Prešerna priča bralni uprizoritvi eno(raz)dejank študentk in študentov Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, ki so tako kronali enosemestrsko obštudijsko dejavnost dramskega krožka. Torkove večere v predavalnici na ljubljanski Filozofski fakulteti, namenjene dramskemu pisanju – malo pa tudi igranju, sta omogočila dr. Boris A. Novak, redni profesor na omenjenem oddelku, znan, večkrat nagrajen pesnik, dramatik in esejist, svojčas dolgoleten dramaturg v ljubljanski Drami, odličen prevajalec in tudi mladini poznan avtor, ter doc. Vinko Möderndorfer, prav tako poznan pisatelj, filmski ter gledališki režiser. Skupaj sta znala prisluhniti želji študentk in študentov ter  tako odprla oder komparative.

 

Bilo je četrtkovo popoldne, tako, pravo vroče julijsko, ko sem pred vrati kabineta 425 z nekim študentskim strahospoštovanjem na še ne popolnoma izpraznjenem Filofaksu čakala najin intervju. Vrata so se odprla in moje spraševanje se je začelo.  

 

 

Da so tovrstni programi pisanja najprej nastali v Ameriki, je krivo dejstvo, da so univerze tam otočki kulture, s tem pa tudi najpomembnejši prostori za socializacijo literature. Pri nas pa, za razliko, literarno življenje cveti in živi izven univerze, zato je potreba po taki socializaciji toliko manjša. Opažam pa, da se sčasoma veča, kar je znamenje, da običajni kanali odpovedujejo, pri tem pa postaja univerza vse pomembnejša. Kar zadeva sam Oddelek za primerjalno književnost – spominjam se svojega prvega predavanja, kjer so nam profesorji dejali, da če smo prišli na oddelek, da bi se naučili pisati, naj se raje kar izpišemo. (V mislih prikimavam, podobno so rekli tudi nam, op. a.) Kljub temu je v času, ko sem študiral, se pravi v sedemdesetih letih, skozi oddelek šlo mnogo kasneje uveljavljenih piscev. Sam sem kot profesor pri predmetu iz primerjalne verzologije poskušal nasprotno; študente sem skušal navdušiti za pisanje oz. jih spodbujati k temu, saj je med njimi veliko takih, ki že pišejo. V zadnjih petih, šestih letih smo v okviru predavanj na Filozofski fakulteti organizirali pesniški večer študentov. Letos januarja pa smo naredili korak naprej, ko smo v prostoru Jazz cluba Gajo organizirali pesniški večer »Pesniško razkošje primerjalne književnosti«, kjer so se poleg študentov predstavili tudi že uveljavljeni pesniki in pesnice. 

 

 

Po omenjenem literarnem večeru je na moje veliko presenečenje do mene prišla skupina študentk prvega letnika, ki je izrazila željo po podobnem, ampak dramskem ustvarjanju. Presenečenje je bilo toliko večje, ker se pri njihovi starosti – devetnajst oz. dvajset let – običajno piše poezija, redkeje proza, samo dramsko pisanje pa je bilo doslej rezervirano za zrelejše ustvarjalno obdobje. K sodelovanju sem povabil Vinka Möderndorferja, znanega gledališkega in filmskega režiserja, izvrstnega prozaista, kar zadeva romane, novele in krajša prozna besedila, esejista, skratka vsestransko umetniško osebnost, ki se je sodelovanja zelo razveselil. Nastala je obštudijska dejavnost, ki smo jo poimenovali kar dramski krožek.  

 

 

Izbruh po dramskem pisanju pri študentih sem razumel kot potrebo sedanje mlade generacije, da se sooči s svetom, ki je ponovno začel razpadati. Besedila, ki smo jih predstavili na bralni uprizoritvi, kažejo razpad na intimni ravni. Tudi sam naslov uprizoritve, Enorazdejanke, je nastal po besedni igri, ki nakazuje, za kaj v samih besedilih gre. Besedila izhajajo iz avtoričinih dojemanj sveta; tako je Danaja Vastič v svoji igri, navdahnjeni po drami absurda, obravnavala komunikacijski razpad znotraj družine (njena igra z naslovom Bambola je bila pred kratkim tudi objavljena, in sicer v Lirikonu). Anja Radaljac je v svoji igri Hiša tišine pisala o osamljenosti mladih, samoprespraševanju lastne odgovornosti in o težki temi samomora. Brina Klampfer v igri Meta, dom piše v živem, naturalističnem jeziku mladih, pri tem pa izpostavlja problem drog in intimne odnose, ki se udejanjajo tudi v homoerotičnih sferah. Katja Gorečan se je v svojem besedilu Sedem punčkinih vprašanj, ki je pisano skorajda kot pesem, na način avtopoetike soočala z vprašanji, kaj pomeni poezija, kaj etablirani pesnik, ki uporablja in zlorablja svojo moč, kaj ljubezen. Enodejanka Helene Čehovin, ki nosi naslov Ko bi lahko drugič, spet zvesto posnema govorjenje današnje mlade generacije, iz katerega se kasneje izlušči nežnost, občutljivost, konča pa tragično. Gre za pet avtoric, ki jih je mogoče interpretirati na različnih ravneh. Z docentom Möderndorferjem naju je presenetilo dejstvo, da »krožkarji« niso prebrali nekaterih temeljnih dramskih besedil, prizori pa so bili kljub temu zastavljeni na resnično in pristno dramski način.  

 

 

Njihov način doživljanja sveta, sama dramaturgija prizorov, vse to je bilo od začetka izrazito dramsko. Zaradi tega je bil tehnični problem zapisa, ki je rezultat nebranja, pravzaprav nekaj formalnega in zanemarljivega. Vsak se lahko zelo na hitro nauči tehnike, kako napisati didaskalije, kako seznam oseb, dialoge itd. Globinsko razumevanje dramatičnosti prizorov je neprimerno pomembnejše in na tej ravni so se avtorice od vsega začetka izkazale. Tudi same vaje sva si z Vinkom zamislila tako, da je zadnja beseda glede sprememb pripadla samim avtoricam. Eno od vprašanj, ki se zastavlja samo po sebi, je (Spet z bistroumnim odgovorom prehiti moje še ne postavljeno vprašanje, op. a.), da se je očitno razmerje med avtoricami in avtorji tukaj popolnoma obrnilo na glavo – če smo imeli pred časom veliko moških avtorjev, kaže krožek popolno prevlado ženskega spola. In moram dodati, da so študentje, ki so sodelovali, vse to sijajno prenesli. Še več, na sami bralni uprizoritvi so zelo kolegialno, požrtvovalno in solidarno sodelovali Domen Babič, Aljaž Krivec in Sandi Jesenik. 

 

 

Bilo bi dobro, da bi bil dramski vključen v študijski program. Z bolonjsko reformo programa se bo to tudi zgodilo, vendar šele v višjih letnikih, do takrat pa je še nekaj časa (Primerjalna književnost letos prvič sprejema prenovljen bolonjski program, op. a.), da se lahko v praksi pripravimo na kasnejše zahteve. Če pa izpostavim še pedagoški vidik, bi bilo dobro tudi zato, da bi bili študentje za svoje delo nagrajeni z oceno, seveda bi pa potem k samemu krožku morali pristopiti tudi z bolj resno, redno udeležbo, ki je zdaj – kot obštudijska dejavnost – morala dajati prednost drugim, tudi študijskim obveznostim.  

 

 

Gledališča so svoj čas neprimerno bolj spodbujala slovensko dramatiko. Ko sem pred skoraj tridesetimi leti deloval kot dramaturg v ljubljanski Drami in je kot umetniški vodja načeloval Lado Kralj, je bil vsak nov slovenski tekst kot praznik. Danes je temu drugače, gledališčem gre za komercialno in varno izbiro dramskih besedil, namenjenih uprizoritvi. Kar je velika škoda, že sam raje vidim, da mi v predalu obleži kaka pesniška zbirka, ki počaka na druge, boljše čase, kot pa da obleži dramsko besedilo. Besedilo, ki ni bilo uprizorjeno, je, kot ne bi bilo napisano. V tem smislu potrebuje oder, potrebuje uprizoritev.  

 

 

Obema – tako Vinku kot meni – je bil dramski krožek v velikansko veselje in na sami bralni uprizoritvi sva bila na doseženo ponosna kot na uprizoritvah lastnih besedil. Dogovorili smo se, da bomo naslednje leto s krožkom nadaljevali, vendar na nekoliko drugačen način, in sicer s pravo gledališko predstavo. 

 

 

Tudi sama sem nekaj torkovih večerov iz dramske radovednosti (sicer bolj tiho) prisostvovala krožku, ki je, kot se je izrazil profesor Novak, »prispeval k samemu razumevanju te 'lakmusove literarne zvrsti', marsikaj naučil o sami literarni in gledališki zgodovini, predvsem pa naučil refleksije in samorefleksije, torej zmožnosti ocenjevanja lastnih del, ki je za vsakega avtorja kar največjega pomena.«