Intervju z Ivano Djilas

Avtor: Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal

Treba je vzeti tisto, kar že obstaja, in to razvijati. V Kranju je takšna posebnost Teden slovenske drame, gojenje praizvedb novih domačih tekstov, pisanja in jezika.


foto Damjan Švarc, SLG Celje

Ivana Djilas bo funkcijo direktorice Prešernovega gledališča Kranj (PGK) nastopila februarja 2011, ko preteče mandat dosedanjemu direktorju Borutu Veselku.

Kako to, da ste se odločili prijaviti se za mesto direktorice PGK? Ste bili presenečeni, da ste ob kandidaturi Boruta Veselka dobili večinsko podporo?

Že nekaj časa se poleg režije ukvarjam tudi s produkcijo. Nekateri režiserji pišejo, drugi predavajo, jaz organiziram. Začela sem v okviru društva Familija s produciranjem neodvisnih gledaliških predstav, glasbe, animiranih filmov. Predlani smo te naše poskuse združili v projekt glasbeno gledališče Variete v Kavarni Union. 

Vodenje kranjskega gledališča bo dvostranski izziv. V vodenju gledališča je kreativnost samo en del, večinoma v okviru ustvarjanja programa. Ko ne gre le za pozicijo umetniškega vodje, ampak tudi direktorja, je precejšnji del finančno-organizacijskih poslov. 

Presenetilo pa me je, da je bil razpis objavljen tako zgodaj in pa predvsem to, da sva se prijavila samo midva.

Sedaj ste zelo aktivni kot režiserka in producentka. Kako nameravate novo funkcijo usklajevati, dopolnjevati z drugim delom?

Verjamem v obdobja v življenju. Ta pridejo do nekega vrhunca in potem je treba kaj spremeniti, si postavljati nove izzive. Že nekaj časa čutim potrebo po tem, da bi vlagala več energije na enem mestu in da bi bil rezultat malo večji, širši, daljši. Ta projekt ne bo trajal 2−3 mesece, kolikor po navadi traja gledališka predstava, ampak pet let. Potem so možne drugačne izbire.

Precej sem že navajena na večopravilnost, ampak ideja je bila, da se posvetim enemu projektu za dalj časa. Po drugi strani pa se mi zdi potrebno, da ostanem režiserka in da mi ta vodilna pozicija ne postane identiteta. Ostati mora projekt in služba. Moja identiteta ostaja identiteta režiserke. Režisersko kondicijo pa je treba obdržati, a tako, da ne ogroža projekta vodenja gledališča. Konkretno se bom odločala, ko se bom konkretno lotila dela v gledališču.

Z PGK ste že sodelovali. Je to pripomoglo k odločitvi?

V PGK sem že delala predstavo Mister Chance in Slavnostno otvoritev in zaključek Festivala slovenske drame leta 2002. S skoraj vsemi zaposlenimi igralci v PGK sem že delala. Ravno to, da sem jih že prej spoznala in sodelovala z Marinko Poštrak, je precej vplivalo na mojo odločitev. Tudi velikost tega gledališča in število premier se mi zdita obvladljiva. Posebno pa mi je zanimiv festival, ki se ukvarja s slovensko dramo, pisanjem in slovenskim jezikom nasploh. 

Kako ocenjujete delo PGK do sedaj?

Odgovorim lahko s stališča režiserja. PGK zelo dobro kotira med kolegi. Imam občutek, da režiserji radi delajo v njem, ker so projekti zelo ambiciozni. In če gledališče nima problema pridobiti zunanjih sodelavcev za nove ambiciozne projekte, to pomeni, da v redu funkcionira. Od publike v manjšem okolju pa bi pričakovali manjše zahteve, a v resnici ima kranjska publika rada precej zahtevne projekte, kar se mi zdi dobra kombinacija. 

Boste nadaljevali dosedanje usmeritve? Načrtujete kakšne spremembe? Kako nameravate razvijati program, kakšni so vaši cilji?


Idej, ko se nekaj začenja, je vedno veliko. Verjamem, da je začetek vsakega dela analiza, tako kot je dramaturška razčlemba začetek pri postavljanju predstave. Preden lahko kompetentno govorim o spremembah, moram najprej ugotoviti, kakšno je dejansko stanje. Pri tem predvsem mislim na finance. Zdi se mi, da je gledališče po številu produkcij na leto in zasedb v okviru ene produkcije prišlo do roba svojih finančnih zmogljivosti. Seveda, vedno poskušaš iti čim dlje. Najprej moram ugotoviti, kakšno finančno stanje me pravzaprav čaka. Ne smemo pozabiti, da je bilo leto 2009 ekonomsko dramatično in da se je to leto začelo podobno. Dogajajo se tudi spremembe v ansamblu, ki niso povezane z mano, se pa bodo morale nadaljevati z mojim prihodom. Naslednja sezona je že izoblikovana, kar predstavlja pol mojega prvega leta. To bo izpeljano tako, kot je načrtovala Marinka Poštrak. Za nadaljevanje sva že začeli sodelovati skupaj. Uvajali bomo tudi novosti, saj je to smisel sprememb.

Kako vidite sodelovanje z vodjo umetniškega oddelka Marinko Poštrak pri oblikovanju repertoarja? Do sedaj je imela velik delež pri programskih odločitvah, Borut Veselko pa je v večji meri nastopal kot finančni direktor.


Meni je seveda ta kreativni del najbolj zanimiv. Želim, da bi skupaj sodelovali pri oblikovanju programa. 

Boste februarja, ko nastopite funkcijo, začeli z izbiro repertoarja za naslednjo sezono ali pa boste že »podedovali« določene dogovore, izbire? 

Sezona 2010/11 je že oblikovana. Jeseni se oddaja program za leto 2011 in na tem bomo že sodelovali skupaj. Marinka ima že zelo dobre dogovore in ideje in jih bomo maksimalno izkoristili.  

Kako pomemben se vam zdi izdelan jasen profil nekega gledališča, neka izčiščena vizija umetniškega vodenja? V kolikšni meri je v Kranju to sploh mogoče?

Ja, to je dobro vprašanje. Težko je profilirati gledališče, ko v okolju obstaja samo eno. V večjih okoljih je to drugače, eno je bolj »dramsko«, drugo bolj »zabavno« ali bolj »eksperimentalno«. V okolju, v katerem obstaja samo eno gledališče, se od njega pričakuje vse. Zato se mi zdi bolj pomembno definirati sezone ali neka manjša obdobja in znotraj njih delati ambiciozne projekte. Kranj je zanimivo okolje, ker je blizu Ljubljane in nekaterih komercialnih gledališč. Kranjska publika ima tako ogromno izbire, kar iz nje dela zahtevno publiko. Ugotoviti neko optimalno mero med umetniškim programom in željami publike je umetnost. Izkoristiti bo treba izkušnje, ki jih v gledališču že imajo. Pogledati bo treba ankete in kaj si kranjska publika zares želi. Ne samo stalna abonentska publika, ampak tudi potencialna nova. 

Treba bo premisliti, ali se da povečati število abonentov in količina ponudbe. V tem smislu je zelo zanimiv gostujoči program. Takšne zadeve so za majhna gledališča, ki ne morejo narediti več lastne produkcije, zelo zanimive. Potrebno je premisliti, ali je mogoče s koprodukcijami in gostovanji razširiti ponudbo in mogoče pridobiti še novo publiko. 

Problem kranjskega gledališča je, če ga poizkusim tako definirati, »ena ekipa«. En prostor, ena tehnika in ena zasedba. Da lahko imaš hkrati gostovanje in vaje ali gostovanje in domačo predstavo, pa potrebuješ dve različni igralski ekipi, dve tehnični ekipi in dva prostora. Zdi se mi, da bi bilo zanimivo delati na tem. Kako ustvariti ti dve ekipi, da se omogoči istočasno dogajanje. Da ni potrebno izbirati med gostovanjem, predstavo ali vajo. PGK že dela v tej smeri, poskušala pa bom na tem vztrajati. 

Omenili ste že velikost, omejeno število ljudi. Kaj pa načini in razmere dela? Kako vidite specifičnost PGK? 


Pri režiserskem delu je to odvisno od ekipe, s katero delaš. Pri kranjski igralski in tehnični ekipi obstaja neko vzdušje skupnosti, mogoče ravno zaradi tega, ker jih ni veliko. Zdi se mi, da je igralcem in organizaciji v Kranju gledališče pomembno − tako ustvarjanje predstav kot tudi Festival − kar je bistvena stvar. Vsi imajo visoke cilje, ne glede na velikost.

Mogoče tudi v smislu finančne ogroženosti?

Zdi se mi, da je ambicioznost kranjskega gledališča zunaj teh socialnih kategorij. Obnašajo se, kot da imajo denar, ne glede na to, ali ga imajo ali nimajo. Postavijo si cilj − projekt, ki se lahko naredi glede na možnosti gledališča, a z vrhunskimi umetniškimi rezultati. Včasih cilje postavijo še bolj ambiciozno. Ravno zdaj dela Ivica Buljan z zelo veliko zasedbo, mislim, da ima sedem gostov. Poskušajo zastaviti ambiciozne projekte, skorajda čez svoje zmožnosti. Ampak to je edini način, da se stvari premikajo na bolje. In to se mi zdi ključ, da si ne začneš zniževati kriterijev glede na ovire. 

Dosedanje vodstvo je pogosto omenjalo iskanje ravnotežja med komercialnimi predstavami in umetniško zahtevnejšimi.


Meni se ne zdi, da gre tu za določitev »ali – ali«. Jaz osebno imam zelo rada komedije, pa jih je še kar težko narediti. Zelo rada imam tudi otroško gledališče. Pogosto se sliši: »Otrok ne moreš prevarati, otroci vse vidijo«. Nasprotno, pogosto izkoriščamo tiste dražljaje, ki jih imajo otroci radi: da je hitro, da je naglas, da je pisano. Narediti dobro komedijo ali dobro otroško predstavo je precej zahtevno delo. 

Potrebno je najti ključ in dobre projekte: ustrezne teme za sezone in znotraj tega zanimive projekte, ki bodo pritegnili. Projekte, ki bodo izzivali meje. Atraktivne projekte. Absolutno je treba narediti nekaj novega, kar bo pritegnilo nove ljudi in absolutno obdržati zahtevno publiko.

Katere elemente bi upoštevali pri določanju nove sezone?


Ker gre za štiri ali izjemoma pet produkcij na sezono, mislim, da bomo šli na koncepte celotnih sezon. Pomemben element je seveda dramski tekst. Zelo pomembno se mi zdi, da se Kranj ukvarja z jezikom, dramskim tekstom in dramskim pisanjem. Tudi glede profiliranja gledališča mislim, da je treba vzeti tisto, kar že obstaja, in to razvijati. V Kranju je takšna posebnost Teden slovenske drame, gojenje praizvedb novih domačih tekstov, pisanja in jezika. To bo gotovo eden od pomembnih kriterijev. Važen kriterij je ansambel, ki mu je treba občasno pripeljati gostujoče igralce kot izziv in podporo. Verjamem tudi v osebne afinitete, za pravi projekt je treba najti pravega režiserja in ekipo. In seveda na koncu še finančne zmogljivosti.

Kaj pa je tisto novo, kar naj bi pritegnilo ljudi? Kako dojemate vlogo PGK pri »vzgoji, oblikovanju« gledalcev? Se strinjate, da se nova publika pritegne z lahkotnejšimi predstavami, sčasoma pa spremenijo okus, pričakovanja in so jim všeč tudi zahtevnejše stvari?


Če povem s primerom: Mestno gledališče Ljubljansko je že kar nekaj let nazaj naredilo produkcijsko potezo gojenja glasbenih žanrov. Vsako leto so profesionalno naredili en glasbeni projekt in v to vložili zelo veliko denarja, da bi pritegnili novo publiko. Nato so iz teh licenčnih muzikalov zastavili projekt avtorske glasbe in teksta slovenskih avtorjev. To je primer, kako nekaj preizkusiš, ohraniš nivo, kriterij in nato počasi prideš do še večjih zahtevnosti in slovenskega oziroma avtorskega dela.

Zanimivo pa je, da je kranjska publika dvakrat zapored na Tednu slovenske drame za najboljšo predstavo izbrala glasbenogledališki projekt. To je eden od pokazateljev, kaj si občinstvo želi videti. 
 
Ustvarili pa so uspešen koprodukcijski muzikal Moje pesmi moje sanje.


To je res. To je sicer profesionalno narejeno, a je mišljeno kot družinski muzikal, nekaj med otroško in odraslo predstavo. Jaz pa sem imela v mislih bolj glasbenogledališke predstave, ne pa klasične muzikale. 

Poleg tega je za »oblikovanje« gledalcev pomembna ponudba predstav za otroke in mlade.

Kranj ima v bistvu dva programa. Imajo lastno produkcijo in sobotne dopoldneve. To je en način, kako pritegniti ne samo otroško publiko, ki se vzgaja in bo šele postala publika, ampak tudi njihove starše, ki pripeljejo otroka ter si vzamejo program v roke in si pogledajo, kaj se še dogaja. Jaz imam izkušnjo, da se skozi te programe pridobi tudi zelo veliko odrasle publike. 

Občinstvu je na voljo tudi dodatna ponudba s pogovori in druženji v okviru Kluba PGK. Boste takšno ponudbo razširjali, dopolnjevali?


Dodatne ponudbe so absolutno prostor srečevanja, nekatere prostor druženja, druge pa razvijanja gledališča. Oboje je zelo zaželeno in potrebno. Gledališče danes ni več samo »kupim vstopnico, pridem, gledam«, lepo je, ko gre za več vsebin.
 
Od nekdaj se mi zdi ločevanje umetnosti na izključno glasbeno, performativno, likovno neproduktivno. Mešanje zvrsti, žanrov in ljudi je absolutno potrebno in zaželeno. Na kakšen način in kakšne so zmožnosti gledališča, pa še ne vem. Mogoče počasi in postopoma. 

Pa ne samo to. Znotraj festivala se je začela tudi šola pisanja. Ta vzgojna vloga gledališča se mi zdi posebej dragocena. Pisanja za gledališče ne učijo na nobeni šoli. Na akademiji dramaturge učijo bolj praktične dramaturgije, ne pa pisanja. Potrebno bi bilo najti način, kako se to lahko razvija. Vsekakor je PGK odprlo neka vrata, kar je res dragocena posebnost. Morda bi se kazalo povezati z drugimi, ki delajo v tej smeri, na primer Gledališče Glej organizira koncertna branja in izdaja antologije nove slovenske drame. 

Kako naj bi predstavljali besedila, nominirana za Grumovo nagrado, da bi povečali njihovo prepoznavnost?


Ena stvar je spodbujati samo pisanje, druga stvar pa že napisane tekste promovirati. Jaz sem bolj govorila o edukaciji, o spodbujanju samega pisanja. Promoviranje tekstov pa je potem precej marketinška zadeva. Seveda največ promocije dobijo teksti, ki se uprizorijo v kakem gledališču, takih pa, glede na število premier na leto, ni veliko. Veliko za domače tekste naredijo koncertna branja. S ponavljanjem se jih bo publika navadila in jih bo več obiskovala.

Tudi gledališča ne uprizarjajo rada tekstov mladih, še nepoznanih slovenskih dramatikov?


To je povezano s kvaliteto, z osebno izbiro in z neko strategijo sezone, ki jo gledališče ima, ampak kot sem opazila, kadarkoli se je pojavil tekst, ki je bil res dobro napisan, se je zelo hitro pojavil na odru. Zgodilo se je že, da je bil tekst prodan, še preden se je Teden slovenske drame končal. Največ, kar lahko naredimo, je, da izboljšujemo kvaliteto napisanih tekstov. Zato sem dala poudarek na edukacijo. Je pa res, da je motivacija za pisanje tudi odvisna od tega, kolikšne so možnosti, da se bo s tem tekstom potem kaj zgodilo. Nihče ne piše dramskega teksta, da bi se ga tiskalo in bralo, ampak da se ga bo izvajalo na odru.

Kako vidite razvoj Tedna slovenske drame?


Teden slovenske drame ima eno posebnost, ki bi jo bilo potrebno ohraniti, kar pa bo zelo težko glede na čas, v katerem živimo; namreč, da so karte razdeljene brezplačno. To je res posebnost, ki že a priori pripelje zelo veliko število publike v gledališče. Ta način funkcioniranja je zelo dragocen za teater. Leta 2009 so bili praktično vsi sponzorji v težavah ali v dilemah, kaj naj naredijo s svojim denarjem, kar je za gledališče problematično. Mislim, da bo v naslednjem obdobju velik boj za vse stvari, ki so povezane s financami. Celo za tiste, za katere se nam zdi, da jih že imamo in da že funkcionirajo.
 
Na kakšen način mora gledališče upoštevati publiko? Kako komunicirati z njo? Kako jo privabiti v gledališče?


Zanimivo je, da odkar delam v gledališču, je najboljša reklama ustna. Včasih se predstave kar zgodijo in jih vsi hočejo videti. Obstajajo tudi recepti, lahkotnejši žanri, prepoznavni naslovi, veliko reklame na pravih mestih, zvezde, atraktivne teme. Ampak to zahteva izbiro projektov in kompromise, ki si jih gledališče, ki je subvencionirano od občine in države, ne sme privoščiti. Tako da ostaja velik vmesni prostor borbe za publiko, ki jo v mnoštvu dogodkov, koncertov, festivalov ni enostavno niti obvestiti, kaj šele privabiti. 

Po čem sodite, da je bila gledališka sezona uspešna? 


Gledališče je relativno abstraktna stvar in težko je določiti kriterije uspešnosti. To po navadi delamo tako, da vsaj nekaj poskušamo spraviti v številke: število gledalcev, predstav, povprečno zasedenost igralcev tekom leta, iztržek na blagajni, število nagrad na festivalih in podobno. Nič od tega pa ne kaže celotne slike kvalitete gledališča. 

V resnici dejansko čutiš, ali je bila neka sezona posebna, ali se govori in piše o tem, ali se je zgodilo posebno vzdušje na festivalu, na gostovanjih ... Nagrade so vedno loterija, ker niso odvisne samo od enega gledališča in njegove sezone, so bolj pregled produkcije na enem področju. Pa tudi ne govorijo o tem, kako so se Kranjčani počutili v svojem gledališču, bolj kje je gledališče pozicionirano na celi sceni. Lokalno prebivalstvo je seveda lahko ponosno na to, a to se nujno ne ujema z njihovim osebnim doživljanjem lastne sezone. Mislim, da je gledališče prostor strasti. In če že moram definirati: uspešna sezona je tista, v kateri so ljudje radi hodili v gledališče in po kateri tudi radi pridejo nazaj.

Kakšna je vloga direktorja gledališča v odnosu do igralskega ansambla in drugih ustvarjalnih in tehničnih sodelavcev?


Rad jih mora imeti. Rad mora imeti gledališče, za katero dela. Od igralcev in tehnike zahtevamo, da so stoprocentni na vsaki predstavi, vsak večer, ko stopijo pred publiko, in da so kreativni, skoncentrirani, pozitivni in profesionalni vsak dan, ko pridejo na vajo. Da imajo občutek za skupino in ne izpostavljajo vedno svoje individualnosti. Marsikdo se ne zaveda, da gledališče dela dopoldne, ko vadi, in zvečer, ko igra predstave. To je cel dan in tako vsak dan. Za nas, ki ustvarjamo gledališče, to niso samo premiere in tista ena ura in pol predstave. Ali se kdo zaveda, da je igralec lahko na vaji do dveh in se potem v maski že ob petih pripravlja za večerno predstavo? To ni hobi, to je težko delo. Direktor in vsi, ki to delamo, moramo imeti to radi. 

Kako vidite vaš prispevek, kakšne so vaše želje glede vašega dela in realizacije vaših idej v PGK?


Ko so mlajši kolegi na fakulteti vprašali Orsona Wellsa, ki je imel narejenih veliko zanimivih filmov in etud, kako mu vse to uspeva, je odgovoril: »Dolga je noč.« Tako si jaz to predstavljam, lotiš se dela, delaš ure in ure in na koncu se morajo pokazati neki rezultati. Že od nekdaj verjamem v to. Ideje, analiza, sklepi, dogovori, problemi, seznami, organizacija in veliko dela, počasi, pa gre. Jaz ne bi mistificirala svojega bodočega dela. Gledališče se mi zdi istočasno kreativen in praktičen proces, saj pri njem sodeluje veliko število ljudi. Potrebno je oboje, kreativnost in tisti drugi del, ki to kreativnost podpira. 
 
 
 

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-z-ivano-djilas