Foto: Luca Quaia
SSG Trst, Jean-Luc Lagarce SAMO KONC SVETA, režija Vladimir Jurc, premiera 7. februar 2020.
Foto: Luca Quaia
Kdor ne mara tujk v slovenščini, besedo nadomešča z izrazom ožigosanost. Slednja je blizu zgodovinskemu pomenu, saj so stari Grki in Rimljani pobeglim sužnjem in zločincem na čelo vžgali znamenje, podobno kot so živinorejci na platažah žigosali svoje govedo na zadnjico zaradi prepoznavanja lastništva. Izraza sta se uveljavila v širši družbi šele zadnja leta, ko se javno sicer nenehno oznanja človekova enakopravnost, a odnos do kakršne koli drugačnosti tem deklaracijam sploh ne sledi.
V krščanskem srednjem veku pa so stigme pomenile posebno duhovno odličnost izbranca. V 12. stoletju so se, menda prvemu, prav v Italiji, ob vživljanju v Kristusovo trpljenje sv. Frančišku iz Assisija pojavili krvavi madeži na udih, kjer so Kristusa z žeblji pribijali na križ, in na prsih, kamor ga je vojak sunil s sulico. Za nekaj stoletij je stigma v krščanski Evropi postala znamenje nekakšne skoraj enakosti z Odrešenikom A priznajmo si, da o tem kaj vemo le starejši.
Izraz stigmatiziranost ima zdaj samo negativni prizvok. Danes se stopnjevano izraža z izključujočim odnosom do nekaterih bolezni, npr. do rakavih bolnikov kot se je nekdaj do gobavcev, do sodobne bolezni aidsa, ki ga pripisujemo zgolj istospolno usmerjenim, in se z njimi zato niti ne upamo rokovati, z izjemo zelo drugačne princese Diane, ki se je rokovala z bolniki z aidsom na londonski infekcijski kliniki. Pozabljamo pa, da so v svetu mnogi nedolžni stigmatiziranci. To so bili v 80. letih npr. bolniki s hemofilijo, ki so za zaustavljanje krvavitev prejeli okuženo, kupljeno krvno plazmo od narkomanov in prostitutov, ki so jo predelali v injekcije, ali pa otročki iz prenatrpanih Ceausescovih romunskih sirotišnic, ki so jim dajali injekcije antibiotika z eno samo iglo zaradi varčevanja in zato zboleli za aidsom. Oboji pač niso dobili stigme aidsa zaradi »nekonvencionalne spolne aktivnosti« … A so jo oboji nosili. Celo hemofiliki brez aidsa smo bili »izločeni« iz zobozdravstvenih ambulant bolnišnic zaradi stigme, ki so nam jo prilepili visoko izobraženi zobozdravniki …
A danes ni treba imeti niti raka, niti aidsa, niti hemofilije, da nosiš stigmo. Lahko si le moški, tesneje povezan z moškim prijateljem, ali prijateljujeta na bolj osebni način dve prijateljici, pa te ožigosa celo lastna družina in te izloči, te ne sprejme niti na obisk, če pa se temu ne more izogniti, te ignorira ali žali.
Lahko niti ni otipljivega razloga niti dokaza za družbeno nesprejeto neobičajnost, pa si žrtev ožigosanosti, ki se danes z nabojem epidemije razrašča na begunce, kakor se je od fašistov pred stoletjem na avtohtone Slovence, ali od komunistov še pred slabega pol stoletja v Sloveniji na verujoče kristjane.
Si še znamo izprašati vest, namreč o stigmatiziranju naših bližnjih v najožji skupnosti, v naših družinah celo zaradi tako neutemeljene drugačnosti, kot je npr. prehranjevanje?
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/o-stigmatiziranosti