Foto: Miha Fras
Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper, Andrej Rozman Roza OBUTI MAČEK, režija Vito Taufer, premiera 14. december 2019.
Foto: Miha Fras
Zgodba obutega mačka je prisotna v ogromno kulturah in časih, zato je na mestu vprašanje, kako ga vidimo v sedanjem zgodovinskem trenutku. Mogočih branj je, tudi po zaslugi razpršenosti modernega življenja, veliko, kajti v slogu sodobnih kritik kapitalizma lahko njegovo zgodbo označimo za obsodbo višjih slojev, pri katerih je bolj kot vsebina pomembna forma, ali pa za popolno izpolnitev želja v slogu Harryja Potterja. A glede na sedanji gromozanski uspeh superjunaških narativov bi se bilo nanj najzanimiveje ozreti kot na (super)junaka našega časa, kot na svojevrsten Marvel pred Marvelom. Seveda nas ob tem zanima tudi, kaj natanko nam trenutno obilje takšnih subjektov na velikih platnih pove o naši družbi.
Da bi lahko naslovni lik videli kot enega izmed priljubljenih odličnikov tipa Doktor Strange, nam ni treba poseči daleč v zgodovino, koristi nam že polpretekla različica mačka v škornjih – v Shreku 2 se pojavi kot mušketir z ogrinjalom in klobukom, in sicer v glasovni interpretaciji Antonia Banderasa, ki se je pred to vlogo med drugim lotil revitalizacije enega prvih kostumiranih pravičnikov, Zorra. Zato kosmatega mečevalca, ki je v Shreku predstavljen kot agilni oproda glavnemu grdobcu, lahko označimo kot Zorrovo mačjo različico. Najprej hoče Shreka ugonobiti, tak ukaz mu je bil namreč dan, vendar se mu namesto tega kmalu pridruži, ker mu je ta dokazal svojo častivrednost. Pri tem se seveda ne naslanja povsem na starejše zgodbe – vsi filmi o Shreku so svojevrsten kompendij subverzij klasičnih pravljičnih likov –, je pa pojavitev Shreka sovpadla z zgodnjimi stripovskimi blockbusterji, kakršen je Raimijev Spider-Man, in posledično je prevzel nekaj njihovih kodov.
Res je, morebiti zveni ta povezava malenkost preveč iz trte izvita, ampak obutega mačka lahko vidimo kot superjunaka tudi zato, ker ustreza drugim lastnostim takih likov. Ti imajo namreč številne presenetljive sposobnosti – in temu naš maček ustreza, ne nazadnje je govoreča žival, česar v resničnem svetu najbrž ne srečamo prav pogosto, v fikciji pa je seveda drugače. Nadalje, v svojem arzenalu imajo mnoštvo moči, pri čemer moramo poudariti, da so te lahko tudi brez nadnaravnega predznaka – Batman, na primer, ni bil za svoje junaštvo deležen nobenega zunajserijskega dopinga, temveč se je zanj izmojstril v duhu in telesu. Če torej govorimo o mačku kot eni takih »person«, naj omenimo, da ima v vseh različicah nenadkriljivo moč prepričevanja. Ne glede na to, koga sreča, vsakogar lahko prepriča o svojem prav. Poleg tega je izjemno premeten, kajti bitje, ki je večje od njega, mu uspe prelisičiti (sic!), da se spremeni v hrano, ki jo ima najraje, tj. v miš. Naprej: eno pomembnejših značilnosti superjunaka maček poseduje sicer šele od Perraulta naprej, vendar je za to, da pripada tovrstnim mogočnežem, ključna – ima kostum. Kaj pa so škornji drugega, kot je ogrinjalo za Supermana ali oklep za Iron Mana? Skratka, obuti maček bi bil zlahka glavni protagonist stripov, v katerih bi s prebrisanostjo reševal ljudi, ki potrebujejo pomoč, in uničeval raznovrstne zlobce, ki druge spravljajo v težave.
Pomislek bi lahko letel na to, da se je obuti maček pojavil že precej pred prvimi superjunaki, ampak v resnici jih najdemo že v antiki. Veliko mitoloških figur je po zaslugi danosti, ki bi jih lahko razumeli kot nekaj, kar je zunaj običajnih parametrov, in o katerih bi številni striparji ustvarili kak risoroman, sposobnih veličastnih dejanj. Na eni strani bi se tako Herkulova moč lahko kosala s Hulkovo, na drugi bi se Odisejeva premetenost borila s prekanjenostjo rakuna Rocketa. Pravzaprav bi lahko obutega mačka videli kot dediča starogrških in rimskih bajeslovnih bitij, kot njihovo nadgradnjo za drugačen čas. Ne nazadnje so govoreče živali že odtlej nosilke čudežnega – zakaj ne bi smele biti še zdaj? Vseeno pa to ne pomeni, da je lik obutega mačka danes samo še muzejski eksponat, nasprotno! Ker je dovolj prilagodljiv za nastope v drugih dobah, ga še kar naprej uporabljamo in upodabljamo. V bistvu gre za dobrodelnega posameznika, čigar naloga je izboljšati položaj svojega drugega, želi mu pomagati, da bi se povzpel po družbeni lestvici. Prav tak je kakor superjunaki, le da njihov drugi ne ostaja v ednini, ampak preide v množino.
Seveda je ob vsem tem pomembno še vprašanje lastnika obutega mačka oziroma njegovega statusa in tega, kako ga vidimo znotraj kodov stripovskih junakov. Pravzaprav bi moral biti glavni on, žival pa njegov pomočnik, toda le redkokdaj naletimo na različice zgodbe, v katerih je mačkov človeški prijatelj protagonist. V mnoštvu različnih verzij se nam pogosto zazdi, da je junak naslovni lik sam, njegov lastnik pa svojevrsten oproda. Maček je namreč aktiven, njegov lastnik pa je bolj kot ne nekdo, ki se mu stvari zgodijo, pasiven spremljevalec zapletov in prejemnik dobrobiti njihovih izidov, nikakor pa ne središče dogajanja. Prej kot na pomočnika spominja na nekoga, ki ga je treba rešiti. Tako ga, če se že poslužujemo primerjave s stripi, ne moremo oklicati niti za Robina, saj je podpore potrebni slehernik, eden od prebivalcev mesta Metropolis, v katerem živi Superman, ali Gothama, kjer se bojuje Batman. Vzporednice zdržijo, samo mačkovega lastnika (v številnih različicah sploh nima imena) moramo videti kot točko reševanja, ne kot oporo.
Toda če je obuti maček res Iron Man pred Iron Manom, se lahko vprašamo tudi, kaj nam to pove o našem svetu. Zanima nas odgovor na vprašanje, zakaj so take pripovedi tako priljubljene. Odličen odgovor nam ponudi Andrej Rozman Roza s pesmijo, v kateri muc v našem Obutem mačku takole zaprede:
Kjer ni pravice in ni resnice,
tam svetu vlada pravljica.
Živimo v obdobju, ko si želimo še več obutih mačkov. Spomnimo se: v zadnjem času se je izkazalo, kako si številne osebnosti z različnih področij javnega življenja, predvsem politike in zabavne industrije, osebnosti, ki naj bi bile vredne našega zaupanja, tega ne le niso zaslužile, temveč so ga celo zlorabile za svoje zlonamerne egoistične cilje. Nadalje, razkorak med najrevnejšimi in najbogatejšimi se povečuje, poleg tega si ti želijo še več, četudi je njihovo hlepenje po dobrinah v sodobnosti povzročilo ogromno težav, vendar to okoliščino zanemarjajo in zanje krivijo sistem, ker jim ni dal še več svobode. Poleg tega smo priča tudi svojevrstni reprizi leta 1939; prav šokantno je, koliko stvari, za katere smo mislili, da so izginile iz splošnega diskurza, se je spet znašlo na piedestalu, zaradi česar je mogoče zlahka pozabiti gorje, ki so ga začele povzročati tistega davnega leta in bolečina katerega je v številnih državah še zmeraj navzoča. Najpomembnejše od vsega pa je naslednje: sedanjost v vrednotah, kakršna je sočutje, ne najde ničesar koristnega, vidi jih kot aberacijo v sistemu, postale so vir posmeha, to niso več vrline, ki bi si jih prizadevali doseči, ampak nekaj nezaželenega: zbujajo namreč čustva, ta pa sploh veljajo za največji polom.
Iz teh in podobnih razlogov se potemtakem zatekamo v fiktivne svetove, v katerih poštenje še zmeraj nekaj velja, zlo pa je kaznovano in ne dobi možnosti, da bi vodilo korporacije ali največje demokracije na svetu. Pravljice in superjunaki tako opravljajo enako vlogo – prikazujejo nam, kaj vse bi lahko bilo, vendar iz različnih razlogov ne more biti. Takšne zgodbe nam nakazujejo cilj, h kateremu bi morali stremeti – to je pravičnejša družba. A pri tem moramo biti vseeno previdni; ta sladkor za grenkobo realnosti lahko kaj kmalu povzroči diabetes ali še kaj hujšega. Če ostanemo pri superjunakih: veliko ljudi spregleda njihovo večplastnost – in znotraj nje plati, o katerih nočemo govoriti. Oglejmo si le Viteza teme, enega bolj intrigantnih blockbusterjev. V njem se Batman kar preveč postavi nad zakon; bori se namreč s človekom, za katerega pravila ne veljajo, toda pri tem tudi sam postopoma postaja natanko to, proti čemur se bojuje. Tako se pokaže največja nevarnost takih junakov, in sicer da se njihova moč lahko sprevrže v fašizem.
S podobnim se srečujemo tudi v pravljicah – in čeravno nam v bistvu podajajo vizijo boljšega jutri, kar je hvalevredno, se lahko ta, če jo razumemo narobe, kaj hitro sprevrže v antiutopijo. Naš lik, obuti maček, zato ni samo figura za kratek čas – taka oznaka ga ponižuje –, temveč lahko služi tudi kot svarilo. Vemo, da je resničnost velikokrat neverjetno surova, prav zato si dostikrat zaželimo hitrega upanja, ki nam ga ponujajo znane zgodbe, pri čemer spregledamo mrakobne podrobnosti. Mislimo, da bi nam en obuti maček prinesel boljše obete … toda pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni.
Maček v škornjih je sicer resda lahko empatičen lik, a dostikrat pozabimo na njegovo temačno plat. V marsikateri različici je čutiti njegovo nasilnost, v norveški na primer različnim bitjem grozi s tem, da jim bo izpraskal oči, če ga ne bodo ubogala. Pravzaprav je celo zelo nevaren: v našem mijauziklu Matica, svojega lastnika, popelje v pripetljaje, ki bi ga lahko stali življenja, vendar pa vzporednice s pisano oblečenimi »policisti v civilu« lahko potegnemo kljub temu dejstvu, saj tudi oni niso več tako nedolžni, kakor so bili nekoč. Ob že omenjenem Vitezu teme se še v veliko drugih rekonstrukcijah in dekonstrukcijah superjunakov, kakršni so npr. Varuhi Alana Moora in Dava Gibbonsa, pokažejo pasti prevelikega zaupanja takšnim ljudem, kajti prek njihovih zgodb vidimo, kako svoje junaštvo izrabljajo za zdravljenje lastnih frustracij, pri čemer se ne ozirajo na druge. Mačka s čevlji potemtakem s sodobnimi superjunaki družijo tudi tiste srhljivejše značilnosti, na katere venomer pozabljamo.
Sigfried Kracauer je v svojem delu Od Caligarija do Hitlerja povezal weimarsko eskapistično kinematografijo s kasnejšim vzponom Hitlerja, tj. trdil je, da je prva vzpostavila družbeno klimo, ki je pripeljala do druge. Nekaj podobnega lahko prenesemo na sedanjost, kajti jezik superjunakov je posegel v javni diskurz, vse se je spremenilo v velik strip, določene politične figure bi sodile vanj kot ulite. Maček, izmuzljiv, kot je, bi se v tem svetu odlično znašel. Na eni strani ga res lahko vidimo kot ideal, kot kozmopolitskega dandyja, na drugi pa je ta podoba precej nevarna, in če se obrne proti tebi, je bolje, da se umakneš. Tako kot na superjunake tudi nanj še naprej gledamo kot na nekaj skozinskoz dobrega, čeravno ima v sebi dosti impulzov, ki lahko vodijo v kaos. Drži, superjunaki nam kažejo na prave smotre, to jim je treba priznati, vendar je treba le malo, da se nam ti sfižijo. Ali kakor v naši različici pravi Kraljica:
Zdel se je tak svetovljan,
pa je bil le šarlatan.
Poudarimo – naš lik za svoj cilj, ki je sicer plemenit, tj. dobro drugega, laže in ubija. Cilj torej po njegovem mnenju upravičuje sredstva. Tako razmišljanje je značilno še za številne druge superjunake. Precej je zakamuflirano (sic!), podobno kakor pri mačku, vendar si njihov uspeh lahko razložimo kot izraz naše želje po moči: vsi bi si radi privoščili vse, in to brez posledic. Obuti maček je tako ujel duha še ene dobe: tokrat je lik, čigar oprava povzroči, da zamižimo na eno oko pred njegovo ne tako skrito naravo. In ravno to je ena največjih težav naše sodobnosti, zato nas uspeh superjunakov ne sme presenečati, je le simptom dobe, v kateri je videz pomembnejši od tega, kar je za njim.
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/je-to-ptic-je-to-letalo-ne-to-je-obuti-macek