Foto: Peter Giodani
Študentska kritika|Ben Jonson: VOLPONE. Režija Boris Ostan, produkcija Mestno gledališče ljubljansko, premiera 10. 10. 2019
Foto: Peter Giodani
»Vsi so lopovi, a nihče ni tako pošten, da bi po resnici povedal, da želi in ceni le moj denar« – tako vzklikne Volpone (Primož Pirnat) svojemu lakaju, podrepniku in slugi Mosci (Jaka Lah). Volpone, predstava Mestnega gledališča ljubljanskega, v več elementih nastavlja ogledalo povprečnemu sleherniku današnje kapitalistične družbe – začne in sklene se z brezsramnim strmenjem v množico, ki je kriva njene aktualnosti.
Predstava je v priredbi in režiji Diega de Bree nastala kot svojevrstna mešanica elizabetinske komedije Bena Jonsona in poznejše priredbe Stefana Zweiga, ki je delo iz verzov prestavil v prozo, se znebil nekaj dramskih oseb, spremenil pa tudi konec. Delo tudi v priredbi ohrani basenske lastnosti prvotnega besedila, vsak izmed likov pa je na ta način tudi karikiran. To je v predstavi najbolj vidno pri uglednem in bogatem Volponeju (lisjaku), ki skupaj s pomočnikom Mosco (podrepna muha) s hlinjenjem smrti izigrava premožneže takratnih Benetk. Tri ptice, Voltore (jastreb – Gašper Jarni), Corbaccio (krokar – Jožef Repoša) in Corvino (vran – Jernej Gašperin), Volponu prinašajo darila in se mu tudi drugače dobrikajo – Corbaccio razdedini sina, Corvino mu pripelje svojo ženo Colombo (Ana Pavlin), Voltore pa mu pomaga na sodišču, da bi se njihovo ime znašlo v oporoki kot ime edinega dediča.
Igra vseh igralcev je karikirana in včasih celo pretirano naivna, slepa, kar pa se je tokrat izkazalo za uspešen komičen korak, močan tudi za sporočilnost. Primož Pirnat v vlogi Volpona kljub močno karikirani igri gledalca zabava – prepriča nas tudi, da lisici pravzaprav ne gre za denar, ampak predvsem za način, kako ga je dobil, saj se kot razvajen otrok veseli vsake prevare. Izmed treh mrhovinarjev izstopa predvsem Corbaccio, Jožef Ropoša,ki z igranjem starega skopuha z nenavadnimi navadami (te ob smehu med gledalce zanesejo tudi nekaj gnusnih vzdihov) in brez občutka za sočloveka, ne le zabava, ampak izdela tudi večplastno komičen karakter, ki ga skrbijo le zadolžnice in obresti. Prav tako je posrečen dodatek k liku in predstavi tudi ples ob Canini in na koncu – slednji spominja na oponašanje ptic in razčloveči karikirane like ter postane izvor njihove lastne naivnosti. Kljub karikiranosti vseh oseb pa Canina (Tanja Dimitrievska) in Corvino (Jernej Gašperin), včasih izpadeta preveč prisiljeno – Corvino kot nasilen ljubosumnež brez prave skrbi za ženo (zato tudi to, da jo je dal na voljo Volponu, ne dobi tako velike teže, prav tako pa je včasih prisiljena tudi njegova ljubosumnost na Mosco) in Canina kot cenena stereotipna prostitutka, Volponova zavržena igrača, ki se obnaša zelo razvajeno (vendar brez prave utemeljitve). Vloga slednje je poleg vloge Poveljnika (Boris Kerč) za dogajanje včasih nejasna, zagotovo pa bolj kot k sporočilnosti drame prispevata h komičnosti. Podobno lahko na koncu trdimo tudi o Sodniku (Mario Dragojević), pri katerem je razvoj bolj smiseln in tudi bolje izdelan. Na sojenju namreč lahko ob hladnem in nezainteresiranem liku, ki se baše s čipsom, zaznamo vzporednice z današnjim sodnim sistemom. Lik Sodnika je sprva nepodkupljiv in hladen (vsaj do trenutka, ko ga Leon (Matej Zemljič) obdolži podkupljivosti) steber beneške družbe, pozneje pa se karikira do te mere, da se opotekajoč prikaže na odru in se ob branju oporoke skorajda uleže ob domnevno mrtvega Volpona – takrat tudi ne oporeka, ko mu Voltore, Corbaccio in Corvino žepe polnijo z denarjem, da bi se mu prikupili.
Verjetno najbolj izstopajoč in dodelan je Mosca, ki ga igra Jaka Lah. Čeprav je skorajda vso igro videti povsem pasiven in hladen ter le redko stopi v ospredje (skozi to fasado pronicajo le redki trenutki, ko zapleše s Canino, oporeka Volponu ali pa razlaga dogajanje pred Leonom), je v resnici on gonilo dogajanja, ki za svojega mojstra govori, hodi po opravkih in skrbi za lažnivi načrt. Dramskim osebam tudi ukazuje (včasih v Volponovem imenu, včasih Volponu samemu), da ta gladko teče. Sledi tudi svoji basenski vlogi, saj čaka in brenči okoli kot nezaznavna podrepna muha (kar je zelo dobro upodobljeno z njegovim radijskim šumečim glasom – edini govori prek mikrofona – in distancirano igro), ko pa je čas pravi in Volpone v potegavščini z oporoko vse zapiše njemu, vzame vajeti v svoje roke in se mojstru odreče.
Kostumi (Leo Kulaš in Lara Kulaš) niso vpadljivi, nekoliko stereotipno je predstavljena Canina, Volponov razgaljeni trebuh pa še ponazarja njegovo lakomnost. Osvetlitev odra je močna in stalna, scena pa minimalistična in postavlja skorajda celotno dramo v ospredje odra, ob Volponov stol ali njegovo bolniško posteljo. Od tega se razlikujeta le začetek in konec, ki vzpostavljata cikličnost dogajanja. Prehodi med prizori so bili izvedeni kontinuirano in prelivajoče, a vendar dovolj očitno in mojstrsko, da gledalca niso zmedli, hkrati pa so ohranjali hiter tok dogajanja. Tudi glasba v ozadju (nevsiljiva plesna in salonska glasba dvajsetih ali tridesetih let prejšnjega stoletja) je bila izbrana skrbno in je polnila prostor za replikami oseb, dogajanju pa dajala lahkotnejši zven. Izbira takega glasbenega ozadja je naredila bolj očitne tudi redke prekinitve dogajanja z bolj ali manj modernimi, predvsem pa udarnimi glasbenimi vložki likov – ti so občinstvo siloma zbudili iz transa, hkrati pa bi jih lahko razumeli tudi kot drobljenje dogajanja, izpoved posameznih likov ali pa podobnost s kapitalističnim načinom oglaševanja ter s tem kot aktualizacijo kričečega in razdrobljenega načina današnjega življenja.
H kritiki potrošniškega življenja nas napoti tudi več drugih elementov predstave – liki si med seboj podajajo denar, pri tem pa se prejemnik in tisti, ki daje, obnašata, kot da se ne dogaja nič; vsako pogodbo, vrednoto, ki jo liki imajo, hitro zavržejo za denar (celo sina, ženo), ko pa jim grozi nevarnost in možnosti za bogastvo ni več, se takoj spet obrnejo z novim vetrom.
K sporočilnosti predstave največ pristavita začetek in konec – oba se namreč končata z isto živo sliko. Čeprav je to takrat manj jasno nakazano, lahko na začetku, ko Volpone leži na belem odru v ozadju in zre med gledalce, razberemo motiv prostitutke, Tizianove Urbinske Venere, ki je zazrta (morda obsojajoče?) v občinstvo. Ta postane nedvoumen na koncu, ko si v izjemno močni gesti Mosca obuje čevlje s peto, zatakne rdečo rožo za uho in se bogat, kot je bil prej Volpone, uleže na oder ter se zazre v občinstvo. Sliki krožno skleneta sporočilo – ogledalo pohlepu, ambicijam in človeški neumnosti – predstava pa dovršeno opozori tudi na večno obračanje današnje lahkoverne družbe, saj je tisti, ki naivno igra, tudi vedno izigran.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/volpone-r