Foto: Martin Emeršič
Blog FBS | Gledališče DRAK (CZ): Jack London, Tomáš Jarkovský, Jakub Vašíček: Beli očnjak, 16.10.2019
Foto: Martin Emeršič
Najprej opravimo s tehnikalijami: zgodba Jacka Londona govori o polvolku-polpsu Belemu očnjaku, ki ga po smrti mame in sorojencev k sebi vzame Indijanec, ga nato v zameno za alkohol proda neznanemu moškemu, ki nato z njim v pasjih bojih služi denar, dokler ga totalno ne razkanta/razsuje/uniči (vsakomur svoja Biblija) prvi čistokrvni buldog na Aljaski, morda celo v Ameriki. K sebi ga ponovno vzame naključni neznanec, kjer nato okreva in se spoprijatelji z vsemi temnopoltimi služabniki, ki jih igrajo beli igralci (se še vrnemo). Nato pobegne v širni svet in udobje ponovno zamenja za svobodo.
Predstava je zanimiva in razgibana, na trenutke je smešna, simpatična in topla, spet drugič kruta in nasilna. V glavnem: če ne gledamo širšega konteksta, je ogled (sploh za otroke) prijetna izkušnja, čeprav se ukvarja z nekoliko resnejšimi temami, kot so iskanje identitete, prehod od žrtve nasilja preko storilca nasilja do udobja in končne svobode, predvsem pa razčlovečenje živali, ki so prikazane kot živali z živalskimi instinkti, in ne kot polno razviti humanoidi. Problem pa se pojavi, ko starejši gledalci (mlajšim je to prikrito) razširijo polje gledanja na več kot samo pripoved.
Zgodba pa je pač takšna, kot je. Nekaj rasizma, nekaj kulturne apropriacije, nekaj mizoginije ni nič nenavadnega za zgodbo, ki je izšla leta 1906, dogaja pa se v času zlate mrzlice na Aljaski desetletje prej. Bolj nenavadna (tukaj nadomestek za zgrešena, op. a. moja Biblija) je prav izbira predloge za enourno uprizoritev za otroke. Ustvarjalci (režiser Jakub Vašíček, dramaturg Tomáš Jarkovsky in glavni igralec Milan Hajn) so v pogovoru po predstavi dejali, da so iskali lik junaka, ki bi skozi zgodbo prestal različne preizkušnje, jih vse premagal in sledil svobodi, ki ustvarjalce blazno zanima. Vse lepo in prav, če bi bila to zgodba, ki bi ustrezala tem kriterijem, in če bi imelo Gledališče Drak (Čekija) igralce, ki bi jo lahko uprizorili (to ni komentar na sposobnost igralcev). Vendar jih nima in tukaj se zatakne. Izbrali so zgodbo, kjer imajo pomembne vloge Indijanec in cela vrsta temnopoltih služabnikov. Ob strani bomo pustili dejstvo, da je na odru stalo osem moških (in po nepotrebnem nobena ženska!) in da so bile v šestnajstčlanski ekipi le tri.
Rešitev problema? Indijanec je tisti starec, ki nosi na glavi ceneno lasuljo kostuma za noč čarovnic, na obrazu ima narisane črte, svojega psa-volka pa zamenja za alkohol, ki mu ga ponudi beli industrialec (zadnji del predvidevam – kostumi niso indikativni za socialni status likov). Kako ne uporabiti blackface, ampak ga vseeno uporabiti? Na črno pobarvaš roke, nadeneš lasulje iz iste trgovine in jih postaviš tako, da jazz trio z bobnarjem brez ritma in basistom brez posluha ustvari atmosfero časa. (Drobni opombi: glasbeni spodrsljaj je bil enkraten dogodek, kar se seveda zgodi, vseeno pa ima jazz korenine v New Orleansu v dvajsetih letih, t.j. trideset let kasneje. Gre za nekakšno korelacijo med glasbo temnopoltih in tuljenjem volkov, ki se je zavedajo ustvarjalci.) Se pa pojavi tudi barvna televizija – očitno je čas dogajanja pač tisti, ki ga v predstava v trenutku potrebuje. Ergo, če že nismo kritični glede časa (opozorjen sem bil, da anahronizmi niso tako hud zločin, kot se trenutno zdijo meni), bodimo kritični vsaj glede nezaščitene vsebine: argument, da se je to dogajalo takrat, in ne danes, ni utemeljen, če ne moremo določiti časa.
Kdor se ne misli ukvarjati s tematiko, ki jo ‒ vsaj delno ‒ odpira Londonova zgodba (sužnjelastništvo, položaj žensk in staroselcev), naj poskrbi, da se ta v predstavi ne pojavi, ne da bi jo ustrezno tematizirali ali problematizirali. Da so služabniki temnopolti, za sam razvoj zgodbe ni pomembno. Prav tako ni potrebno preoblačenje v volka boječo se služabnico (tudi ona je temnopolta) ‒ gre le za ponavljanje nevarnih stereotipov, čemur naj bi se sploh v otroških predstavah poskušali izogniti (otrok je pač spužva). Je pa najlažji način za plehko komiko. In kot kričijo psi v predstavi: "Vsi smo to videli!"
Če smo začeli s tehnikalijami, končajmo s tehnično podobo predstave. Na platnu za odrom se stalno kaže tisto, kar igralci snemajo s kamero – volčji pogled. Že začetek obljublja zanimivo uporabo te tehnike, ki jo skozi predstavo razvijajo in spreminjajo ravno toliko, da ne postane monotona, vseeno pa ohranja enoten pogled lika. Vseeno pa včasih na žalost prej kot otroška predstava izpade kot POV (point of view) amaterski porno film: temno ozadje, spredaj s flashlightom osvetljen in približan kosmat moški, ki se masti s piščančjim bedrom in veselo cmoka, ko mu mast teče po bradi. Morda bi bil potreben ponoven premislek o klasifikaciji predstave.
***
Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/beli-ocnjak-ali-kako-se-beli-moski-pretvarjajo-da-niso-ne-beli-ne-moski