Foto: Vojko Vidmar
Baletnika Pia in Pino Mlakar sta si v 50. letih minulega stoletja na Krkinem obrežju v Novem mestu postavila idilično hiško, krito s slamo, ki naj bi po njunih zamislih postala baletna domačija. Po njuni smrti je farmacevtska družba Krka kot lastnik dedičem predlagala, da bi jo preuredili v manjši baletni muzej, a ta načrt še danes ni zaživel.
Foto: Vojko Vidmar
Krkin predlog je, kot so zapisali v službi za odnose z javnostmi, podpiralo tudi Društvo baletnih umetnikov Slovenije, svojci baletnikov pa se z njim niso strinjali oz. "z dejanji tega niso podprli".
Kot so poudarili v Krki, redno vzdržujejo hišo in skrbijo za njen okoliš. Pred leti so jo prekrili z novo slamnato streho, zaradi neustrezne in zastarele električne napeljave, ki predstavlja požarno-varstveno tveganje, pa so jo odklopili z omrežja. Večina opreme, dokumentov in drugih omembe ali ogleda vrednih eksponatov v lasti dedičev pa po navedbah Krke ni več v hiši.
Tako v Krki kot v Društvu baletnih umetnikov Slovenije so potrdili odlično medsebojno sodelovanje, predsednik društva Tomaž Rode je poudaril, da domačija predstavlja slovenski baletni spomenik, ki ga je treba zaščiti in oživiti, da pa so bile nekatere dejavnosti v zvezi s tem v zadnjem času upočasnjene, ker so praznovali 100-letnico slovenskega baleta, kar je terjalo veliko organizacijskega dela.
Trenutno v omenjenem podjetju in društvu uresničujejo zamisel o postavitvi razstavnih panojev pred domačijo, v načrtu je tudi baletna predstava, so še zapisali v Krki.
Bolj kritični do razmer so v Društvu Novo mesto, kjer poudarjajo, da je hiša kulturni spomenik lokalnega pomena. Nevarnosti, da bi domovanje baletnikov porušili, sicer ni več, a trenutno stanje domačije zaradi nedostopnosti širši javnosti, kot piše na spletni strani društva, ni sprejemljivo. Po mnenju društva bi bilo treba razmišljati vsaj o muzejski predstavitvi oziroma stalni razstavi življenja in dela baletnega para.
Baletni koreograf, plesalec in pedagog Pino Mlakar se je rodil leta 1907 v Novem mestu, kjer je leta 2006 tudi umrl. Plesal je v Zürichu, Berlinu, Münchnu, med letoma 1946 in 1960 je bil član ljubljanske Opere. Plesni poti se je zapisal leta 1927 na Koreografskem inštitutu Rudolfa Labana v Hamburgu, kjer je srečal Mario Luizo Pio Beatrice Scholz (1908-2000), s katero sta več kot 70 let delila življenjsko in umetniško pot, baletni par pa je po neločljivem spoju lastne baletne umetnosti poznala vsa Evropa.
Ustvarila sta koreografski opus, ki obsega 50 baletov, od katerih je 12 celovečernih. Omeniti velja predvsem baleta Vrag na vasi in Lok, ki sta bila ustvarjena le za dva plesalca. Baletnika sta po drugi svetovni vojni uspela postaviti profesionalne temelje ljubljanskega baleta in ustanovila slovensko državno baletno šolo. Mlakar je svojo ljubezen do plesa in odra povezal tudi s pedagoškim delom in 25 let kot redni profesor poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
V nemščini sta izdala dve knjigi, ki sta pomemben dokument o 300 letih razvoja evropskega gledališkega plesa. Mlakar je v slovenščini napisal še knjigi Ples kot umetnost in gledališče ter Srečne zgodbe bolečina. Za svoje ustvarjanje in prispevek k razvoju slovenskega in svetovnega baleta sta zakonca tako v Sloveniji kot v tujini prejela številna priznanja, med drugim trikrat Prešernovo nagrado - leta 1949 za Dvoržakov balet Cekin ali gosli in Soročinski sejem, leta 1951 za izvirne koreografije in leta 1972 za življenjsko delo na področju plesne umetnosti.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/se-zdaj-negotova-usoda-novomeske-domacije-baletnikov-mlakar