»Oh Lucia, mia Lucia!«

Avtor: Veronika Brvar

SNG Opera in balet Ljubljana, Gaetano Donizetti LUCIA DI LAMMERMOOR, režija Frank Van Laecke, premiera 16. maj 2019


Foto: Darja Štravs Tisu

»Oh Lucija, moja Lucija!« so bile zadnje besede, s katerimi naj bi se za večno poslovil Gaetano Donizetti (1797‒1848). Če je namreč verjeti romantični anekdoti, naj bi mu ob zadnjih urah melodijo iz njegove priljubljene opere zaigral poulični glasbenik in skladateljev um, ki je že dolgo pred tem izgubil stik z zunanjim svetom, naj bi se na pragu slovesa zbudil prav ob tej glasbi. Anekdota se zdi primerna za vstop v obdobje, v katerem so kraljevali mojstri belkanta.

Gioachino Rossini (1792‒1868), Gaetano Donizetti in Vincenzo Bellini (1801‒1835), skladatelji prve polovice 19. stoletja, znanega pod imenom primo ottocento, so še dediči obdobja, v katerem so vladali impresariji, primadone in tenoristi, skladatelji pa so se v tej operni hierarhiji še vedno borili za svoj družbeno priznani status. Kritični duh prebujenega nemškega in francoskega meščanskega sloja se pod represivno avstrijsko krono v Italiji še ni uspel razmahniti. Zapoved, ki jo je na dunajskem kongresu leta 1815 ubesedil avstrijski politik Metternich kot »Italija je avstrijska zadeva«, je bila predolgo v veljavi, zato tudi strogo nadziran in cenzuriran repertoar gledališč ni klical po velikih spremembah in je raje kot po političnih in zgodovinskih temah z izborom obljubljal zabavo in pobeg v lepši svet. V njegovem žarišču so bile osebne pripovedi, podčrtane z veliko ljubezensko tematiko. Duhu novega časa pa kljub vsemu ni bilo več moč ubežati in pod krinko osebnih zgodb in izpovedi je tlela iskra velikih sprememb. Lucia di Lammermoor je tako značilna predstavnica tedanjega obdobja in hkrati tudi znanilka nove poti, kar jo uvršča med prve italijanske romantične opere. V zgodovinskem kontekstu je Lucia di Lammermoor (Lucija Lammermoorska) tudi prva italijanska opera, ki je od krstne izvedbe naprej nepogrešljivi del železnega opernega repertoarja, hkrati pa tudi »hvaležno gradivo« za številne reinterpretacije glasbe in njene uporabe zunaj operne umetnine.

 

Od zgodbe do glasbe

Navdušenje nad srednjeveško zgodovino, oddaljenimi svetovi, fantastičnim ter temačno skrivnostnim se je v 19. stoletju razširilo tudi na italijanska tla, zato so dela škotskega pisatelja, pesnika, zgodovinarja, celo folklorista Walterja Scotta (1771‒1832) spodbujala domišljijo ustvarjalcev. Scottovi junaki čustvujejo močno in strastno, potek dogajanja je postavljen v mračno zavetje gradov na oddaljenem Škotskem, v delih se pojavljajo duhovi in kar jim daje še posebno vrednost in priložnost poleta skladateljeve domišljije ‒ glavna junakinja na koncu zblazni.

Scottov roman Lammermoorska nevesta (The Bride of Lammermoor), napisan 1819, navdihovan pa po resničnih dogodkih iz zgodovine Škotske, je pred Donizettijevo uglasbitvijo doživel kar tri operne predelave italijanskih mojstrov. To so bile Le nozze di Lammermoor (Lammermoorska svatba, 1829, Pariz) skladatelja Micheleja Carafa in libretista Giuseppa Balocchija, La fidanzata di Lammermoor libretista Calista Bassija in skladatelja Luigija Rieschija (1831, Trst) in La fidanzata di Lammermoor (Lammermorska nevesta) Alberta Mazzucatija in libretista Pietra Beltrameja (1834). Kot navajajo viri, ne libretist Salvatore Cammarano (1801‒1852) niti skladatelj Donizetti teh opernih predelav naj ne bi poznala. Cammarano, ki je v svoj opus vpisal 35 libretov, jih je za Donizettija napisal še sedem, prav  Lucia pa je začrtala njuno prvo sodelovanje. Pozneje je zaslovel še kot Verdijev libretist. Podpisan je pri njegovih štirih operah, med katerimi najbolj izstopa priljubljeni Trubadur.

Lammermoorska nevesta Walterja Scotta je pritegnila libretistovo in še posebej skladateljevo pozornost, saj je v njej videl polno izražene elemente za romantično opero, ki bi lahko neposredno nagovorila obiskovalce glasbenega gledališča 19. stoletja. Donizettija je slikovita britanska zgodovina sicer navdihovala že na njegovem opernem začetku. Leta 1823 je napisal opero Alfredo Il grande (Alfred véliki). Ta je žalostno propadla že po prvi izvedbi, mednarodni uspeh pa si je pozneje zagotovil s prvo opero iz trilogije »Treh kraljic«, in sicer z opero Anna Bolena. Druga opera iz trilogije je bila Maria Stuarda (Marija Stuart), tretja pa Roberto Devereux. Britanska zgodovina je bila še tema oper Il castello di Kenilworth (Grad Kenilworth), L'assedio di Calais (Obleganje Calaisa) in Rosmonda d'Inghilterra (Rozamunda angleška). Slednjo je s prevzeto sopransko arijo iz pozabe »rešila« prav Lucia di Lammermoor. Po več kot sto letih pa je bila oživljena tudi opera L'Eremitaggio Di Liverpool, in to po zaslugi Liverpoolčanov. Ob 750-letnici mesta je opera znova doživela veličastno postavitev, in to pod novim imenom Emilia di Liverpool z danes znano legendarno Lucio, sopranistko Joan Sutherland v naslovni vlogi.

Libretist Cammarano je iz Scottovega romana Lammermoorska nevesta ohranil kraj (Škotsko) in čas dogajanja (16. stoletje). Izpostavil je naslovno junakinjo, oživil lorda Henrika Ashtona, Lucijino družico Aliso, njenega vzgojitelja in duhovnega zaupnika Raimunda Bidebenta, podčrtal značaj nesojenega moža, nasprotnika Ashtonovih, sira Edgarja Ravenswooda,  črtal pa lady Ashton, Lucijino mater. Njene zle naklepe, pohlep in manipulativni značaj je poglobil v Lucijinem bratu, kljub predelavam pa je v jedru ohranil Scottovo zgodbo s tragičnim koncem, do katerega vodita pritisk družbe in ranljiva, rahločutna romantična duša, prisiljena k odpovedi resnične ljubezni ter potisnjena v sklenitev zapovedane zakonske zveze zaradi družinskih in političnih interesov.

 

Okoliščine nastanka opere in njeno zmagoslavje

Donizetti naj bi se operi posvetil po vrnitvi iz Pariza v Neapelj in tamkajšnji uprizoritvi nove opere Marino Faliero (1835). Priložnost za predstavitev v pariškem gledališču je mlajšima kolegoma Belliniju in Donizettiju ponudil Rossini. To je bilo tudi zadnje skupno srečanje mojstrov belkanta. Rossini se je v tem obdobju že poslovil od opernih odrov, Vincenzo Bellini je z opero Puritanci (1835) doživel svoje zadnje zmagoslavje pred prerano smrtjo pri triintridesetih letih, Donizetti pa je bil z isto zasedbo francoskih pevcev deležen neprijaznih kritik. Očitali so mu, da komponira prehitro in da preveč sledi zgledom svojega mentorja Rossinija.

Kljub izjemni delavnosti, na leto naj bi Donizetti napisal štiri opere, je moral na svoj prvi uspeh dolgo čakati. Doživel ga je šele s trideseto opero Anna Bolena (1830) v milanskem gledališču Teatro Carcana, dve leti pozneje je slavil z opero L'Elisir d'Amore (Ljubezenski napoj) v gledališču Cannobiana, že 1833 pa je ustvaril svojo tretjo uspešnico Lucrezia Borgia v milanski Scali. V operi San Carlo, svojem matičnem gledališču, kjer je deloval vse od leta 1828, pa je na priznanje čakal vse do premiere Lucije Lammermoorske.

Ob vrnitvi iz Pariza, ko naj bi se končno posvetil komponiranju opere, danes zapisane pod številko 56, so ga pričakale kaotične razmere. Gledališče so vodili nekompetentni ljudje, kraljeva komisija je s cenzuro razmere samo še poslabševala in na koncu želela odsloviti celotno operno družbo. Pevci že tedne niso dobili plačila, libreto je zamujal za več kot tri tedne, management pa je razpravljal, ali naj to opero sploh uprizori. Donizetti je te razmere v obdobju, ko so se vaje za operno sezono povsem ustavile, slikovito popisal: »Naša gledališča se obračajo iz slabega na še slabše. Opere so polomija, občinstvo sika, obiskovalcev je malo /…/. Zdaj bomo imeli v San Carlu Persianijevo[1] opero Danao, nato mojo Lucio, ki je zdaj končana /…/. Kriza je blizu, občinstvo ima »prebavne motnje«, gledališki management razpada, iz Vezuva se kadi in do izbruha ni daleč.« Ko je Donizetti od gledališke uprave v vlogi glasbenega direktorja nazadnje le iztisnil denar, so se priprave na premiero 26. septembra 1835 končno lahko začele.

Za naslovno vlogo je Donizetti izbral sopranistko Fanny Tacchinardi Persiani (1812‒1867), ki jo je prvič slišal 1833. leta in njen glas opisal kot »razmeroma hladen, vendar natančen in intonačno čist«, vloga Edgarja pa je bila zaupana francoskemu tenoristu, pozneje priznanemu učitelju petja in Donizettijevemu dosmrtnemu prijatelju Gilbertu Duprezu (1806‒1896).

Premiera je prinesla zmagoslavje. V pismu založniku Giovanniju Riccordiju se je Donizetti takole pohvalil: »Če je verjeti aplavzom in čestitkam, ki sem jih dobil, je opera občinstvu zelo ugajala. Velikokrat so me poklicali nazaj na oder, prav tako pa tudi pevce /…/. Drugi večer pa se je zgodilo nekaj za Neapelj povsem neobičajnega. V finalu, velikem sekstetu, je Duprez doživel bučen aplavz. Najprej je bila ob vsaki točki slovesna tišina, nato pa so zadoneli vzkliki evviva!«

Svoj zmagoslavni pohod je opera nadaljevala v italijanskem gledališču v Parizu 1837 s Tacchinardi Persianijevo v glavni vlogi in Antoniom Rubinijem v vlogi Edgarja, isti par je pripravil londonsko premiero leta 1838. Donizettijeva francoska različica je bila na sporedu gledališča Théâtre de la Renaissance v Parizu 1839., istega leta je doživela velik uspeh tudi premiera v milanski Scali.

 

Glasbena zgradba in podoba Lucije Lammermoorske

Skladatelj je številčno opero v treh dejanjih Lucije Lammermoorske na naslovni strani partiture označil kot dramma tragico in due parti (tragedija v dveh delih). Vsak izmed delov je dobil tudi vsebinsko poimenovanje. Prvi del, v katerem je eno samo dejanje (Atto Unico), je označil kot La Partenza (Odhod), drugi del, ki ga sestavljata dve dejanji, nosi oznako Il contratto nuziale (Poročna pogodba). Glasbeno dramaturški lok je privedel do uveljavljene enakomerne razdelitve na tri dejanja. 

Najbolj znani del opere in od 20. stoletja naprej uspešnica je prav gotovo prizor blaznosti v tretjem dejanju, ki pa na premieri ni doživel tolikšnega zmagoslavja kot mojstrski sekstet iz drugega dejanja. Prizori blaznosti v operni zgodovini namreč niso bili nobena novost. Libretisti in še posebej skladatelji so ob upodobitvi junakov omračenega uma lahko posegali po paleti širokih izraznih možnosti, priložnosti pa so, kar je bila tudi običajna praksa, dobro znali izkoristiti pevci z razkošnim prikazom svojih glasovnih spretnosti. Donizetti je prizor številka pet v tretjem dejanju Ardon gl'incensi skrbno zgradil na način teme in variacij in pri tem uporabil vrsto glasbenih sredstev. V prizoru se spreminjajo tonalitete, izrazita je menjava tempov, posebna pozornost pa je namenjena izraznemu slikanju besedila in melodičnim temam, v katerih Lucija v svojem blodnem stanju prikliče spomin na prejšnje dni. V skladu s tedanjo prakso in ob poznavanju čuta za improvizacijo sopranistke Tacchinardi Persianijeve je Donizetti pripravil le skopi melodični zapis kadence, natančno pa je izpisal harmonski okvir, v katerem naj bi sopranistke zgradile svoj kadenčni spev. Prav ta umetniška svoboda je v poznejših obdobjih pripeljala do posebnega življenja arije blaznosti zunaj operne umetnine. Primadone so to arijo po lastni presoji in zaradi svojih kapric uvrščale v opere drugih skladateljev, nekoč celo v glasbeno dramo Tannhäuser Richarda Wagnerja. Za vrnitev k prvotnemu razumevanju belkanta in ohranitvi Donizettijeve umetnine je šele v petdesetih letih 20. stoletja poskrbela pevka Maria Callas, do uresničitve glasbene podobe,  kot si jo je zamislil skladatelj, pa je prišlo veliko pozneje. Donizetti je namreč arijo izvirno napisal za glas ob spremljavi steklene harmonike. Ta posebni in tudi tedaj dragi instrument je izumil Benjamin Franklin (1706‒1790) leta 1763. Zaradi prejšnjih neporavnanih računov izvajalec na stekleni harmoniki ni želel več sodelovati z napolitansko opero in tako je bil skladatelj v zadnjem hipu prisiljen spremeniti instrumentalni part za flavto solo.

Na krstni izvedbi opere je najbolj navdušil sekstet Chi mi frena iz drugega dejanja in kmalu postal eden najbolj znanih dramatičnih prizorov v operni zgodovini. Občudoval ga je celo Verdi, prav sekstet pa je bil tudi eden prvih opernih ansamblov, ki so ga zvočno posneli. Postavljen je na odločujočo točko preobrata drame, ko Lucija podpiše poročno pogodbo. Odpre ga duet Edgarja in lorda Ashtona, po duetu tenorista in baritonista svojo vokalno linijo prevzame Lucija, spremljana kot rahla senca z Raimondovim tolažilnim spevom. Tekstura ansambla postaja bogatejša, po kvartetu se izrisujejo še drugi karakterji in ob veščem crescendu od prvega nenadnega vdora Edgarja na poročno slavje do vstopa vseh solistov se napetost stopnjuje. V drugem delu se sekstetu pridruži še zbor kot podvojitev »ženina po sili« Arturja in Lucijine družice Alise. Lucijin obup slikajo naraščajoče prekinjene fraze in ponavljajoči visoki toni. Do sklepnih taktov ima sekstet še dvoje stopnjevanj.

Prav v njem je izpisan tragičen konec, ki ga prinese sklepno dejanje. Psihološki oris glavne junakinje in mračno napoved konca pa je Donizetti izrisal že z vstopno Lucijino arijo Regnava nel silenzio. Prizor uvede zahtevni solo harfe, otožno arijo v molu v tempu larghetto napove razloženi akord v klarinetu, kar je bila v tedanjem obdobju nenavadna kompozicijska odločitev. Slog belkanta pride še posebej do izraza ob opisu dogodka, v katerem Lucija zaupa Alisi svoje videnje prikazni mrtve žene, kar ponazori skladatelj z uporabo glasbenega slikanja z velikim intervalnim skokom. Prva Lucija ni bila navdušena nad izjemnimi tehničnimi zahtevami, s katerimi je Donizetti preizkušal pevko že na začetku opere. Kmalu jo je zamenjala z njej posvečeno arijo iz opere Rosmonda d'Inghilterra, napisane leta 1834. Skladatelj je zamenjavo nastopne arije zaradi velike pevkine treme odobril, do danes se je ohranila v francoski različici opere, v tej obliki so jo prvič slišali tudi na ameriški celini leta 1842. Legendarna pevka Maria Callas pa je prav izvirno nastopno arijo opisala kot ključ za razumevanje celotne drame, ki sledi.

Številnim poznavalcem pomeni vrhunec opere prizor na pokopališču in priljubljena sklepna arija Edgarja Fra poco a me ricovero. Ta se oglasi ob zvokih rogov, ki prikličejo tudi spomin na začetek opere s kvartetom rogov ob predhodni najavi timpanov. Opera je sicer napisana za značilno orkestrsko zasedbo italijanskih opernih hiš sredine 19. stoletja, dodano pa je nekaj posebnih instrumentov in tedaj pogosto uporabljena godba na sceni. Nenavaden je solo pikola in kadenca s flavto ter tedaj uporabljeni cimbasso iz družine pozavn. Mračno skrivnostnost oddaljene dežele in prizor blaznosti naj bi poglobila posebna barva steklene harmonike, ki pa je bila zaradi že opisanih vzrokov tik pred premiero zamenjana s flavto solo. Orkester s posebno barvo žlahtni opero, poglablja »trpljenje, bol in tožbo« njenih glavnih junakov in je kljub izstopajočim solistom vreden pozornosti.

 

Donizetti na sporedu ljubljanske Opere

Donizettijeve arije so bile še pred prvo postavitvijo opere na ljubljanskem odru priljubljena literatura pevcev, ki so jih radi predstavljali v domačem okolju salonov in priložnostnih prireditev. Na ljubljanskem opernem odru je prvič v slovenskem prevodu zazvenela Marija ali hči polkovna, danes znana kot Hči polka, in sicer 28. aprila 1878. Nekaj desetletij pozneje je bila na sporedu Favoritinja, prvo izvedbo Lucije Lammermoorske pa so pripravili 22. januarja 1907. Šele leta 1925 je bil prvič na sporedu Don Pasquale, prav ta opera buffa pa se je pozneje uvrstila med najbolj priljubljena dela ljubljanskega opernega repertoarja in je daleč prekosila vsa druga Donizettijeva dela. Iz skladateljevega bogatega opernega opusa več kot sedemdesetih  del so obiskovalci ljubljanskega opernega gledališča zelo dobro spoznali tudi Kapljice za ljubezen. Opero so s tem naslovom prvič izvedli 1936. leta, v petdesetih letih 20. stoletja pa so jo prvič uprizorili z naslovom Ljubezenski napoj. V cvetočem opernem obdobju leta 1937 je bila na spored uvrščena tudi Linda di Chamounix, 1972. pa še lahkotne teatrske zgodbe Viva la mamma.

Zadnja (šesta) postavitev opere Lucije Lammermoorske je bila na sporedu 1990. leta, v naslovnih vlogah pa smo v novih postavitvah in številnih ponovitvah lahko spoznavali vrsto domačih pevk, pa tudi gostij iz tujine. Med najmlajše in vrhunske interpretinje Lucije se je zapisala v spomin sopranistka Vlatka Oršanić. Z izjemno poustvaritvijo naslovne vloge Donizettijeve umetnine je zablestela na številnih jugoslovanskih odrih in tudi na mnogih gostovanjih v tujini.

 

[1] Italijanski skladatelj Giuseppe Persiani (1799‒1869), mož prve interpretinje Lucie di Lammermoor, je napisal 11 oper, med njimi tudi Danao, re d'Argo.

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/oh-lucia-mia-lucia