Foto: Peter Uhan
Študentska kritika|Nebojša Pop-Tasić: BEDENJE. Režija Mare Bulc, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 22. 2. 2019
Foto: Peter Uhan
Majhno prikupno stanovanje. Povsod otroške igrače in nered. Prizor že na samem začetku v gledalcu vzbudi občutke radosti in veselja, vendar kmalu ugotovimo, da stvari niso takšne, kakor se nam zdijo. Drama Nebojše Pop-Tasića, ki je premiero v režiji Mareta Bulca v SNG Drama dočakala 21. februarja 2019, nas na začetku vabi v svet, ki na prvi pogled deluje veselo, vendar gre v zgodbi pravzaprav za nekakšen preplet življenja in smrti. Govori o pomembnosti družine, njenih skrivnostih ter trpljenju. O težkih temah, o katerih se z otroki ne pogovarja.
Družina je pomembna, čeprav nimamo vsi enakih odnosov do nje. Družine si ne moreš izbrati in ji tudi ne ubežati. Prav zato te predstava močno prevzame. Prikazuje družinske odnose, odnose med sinom in njegovimi starši ter starimi starši. Tako imenovani »prebliski« v počasnem gibanju, ki so prisotni vso predstavo, nam dajo vedeti, da si glavni lik vse le zamišlja zaradi neprespanosti, npr. pogovore s pokojnimi družinskimi člani. Prav to dejstvo, da so vsi razen njega že pokojni, gledalca ne pusti ravnodušnega. Prvi na oder stopi Saša Tabaković, ki izvrstno odigra vidno izčrpanega sina in novopečenega očeta dveh otrok. Prizor se prične z njegovim monologom, ki je naslovljen na občinstvo, in kljub njegovim solzam, deluje duhovito. V njegovih besedah sta prisotna tako humor kakor bolečina. Mama, ki jo odigra Sabina Kogovšek, vlogi doda toplino, ki jo premore le mama, in jo prefinjeno kombinira s hudomušnostjo. V vlogi očeta nastopa Gorazd Logar, ki je velik del predstave tiho, vendar tišino nadoknadi z močno prezenco. Kasneje nastopita še Pia Zemljič v vlogi babice in Ivo Ban v vlogi dedka, ki sprva poskrbita za bolj veselo vzdušje in blestita v humornih vložkih. Kaj kmalu sledijo pogovori o težki preteklosti v času vojne in ravno takrat se razpoloženje, kot tudi igra igralcev, drastično spremenita. Zadnji na oder pride mladenič, ki ga igra Urban Kuntarič. Igra vlogo dedkovega očeta, ki prihaja iz Grčije. Temu primerno se pokojni z njim pogovarjajo v grščini. Tuji jeziki imajo v igri pomembno vlogo, saj je tudi samo dogajanje postavljeno v Brazilijo, kar izvemo iz pogovora z mamo in iz telefonskega klica, ki poteka v portugalščini. Predstava se konča s »prebliskom« sredi pogovora pokojnih, ki obnemelo strmijo v luč, in z odhodom objokanega sina, katerega jok lahko dojamemo kot nekakšno melanholijo po starih časih.
Vključitev prej omenjenih »prebliskov« v počasnem gibanju pripomore k turobnemu vzdušju igre. K temu pripomoreta tudi neprijetna glasba ter sprememba svetlobe, ki jih spremljata. Prav zaradi »prebliskov« se prostor spremeni iz toplega doma v hladen izmišljen svet.
Drama kot celota je name pustila močan vtis. Čeprav veliko govori o grozotah vojne in težkem otroštvu, jo sama doživljam bolj z družinskega vidika. Pretresli so me pogovori z najdražjimi, vendar predvsem zato, ker so pokojni. Ker jih glavni lik lahko vidi samo v tem svojem namišljenem svetu. So blizu, a hkrati tako daleč.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/nebojsa-pop-tasic-bedenje-r