Foto: Peter Uhan
Študentska kritika|Anton Pavlovič Čehov: IVANOV. Režija Aleksandar Popovski, produkcija SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 2019
Foto: Peter Uhan
Pok pištole. Dramatičen začetek, ki vzbudi zanimanje gledalcev ter napoveduje napeto in tragično dramsko igro, hkrati pa prikaže konec življenjske poti nesrečnega Ivanova. Drama Andreja Pavloviča Čehova Ivanov, napisana ob koncu 19. stoletja, je premiero v režiji Aleksandra Popovskega v SNG Drama dočakala 12. januarja 2019. Z bogato igralsko zasedbo nam prikaže resnično stisko glavne in naslovne osebe, Ivanova, ki svojo duševnost v monologih največkrat analizira kar sam, pri čemer skuša ugotoviti razlog svoje spremembe iz mladeniča, polnega življenja, upanja in ljubezni, v 35-letnega izgorelega »starca« brez življenjske volje.
Tudi konec predstave preseneti samomorilski strel iz pištole Ivanova, tokrat neopazen za ostale igralce, ki se veselijo poroke Ivanova in Saše, za nas gledalce pa zaradi osredotočanja na druge like nekoliko manj izrazit. Začetek in konec tako precej glasno skleneta več kot triurno predstavo, ki pa se predvsem v drugem delu zaradi dolgih in včasih ne povsem prepričljivih dialogov stopnjuje prepočasi. Uroš Fürst (Ivanov) ne prepriča povsem, saj le redko deluje kot človek, naveličan življenja, ki bo svoj obup stopnjeval do samomora. Občinstvo toliko bolj navdušita Jurij Zrnec v vlogi Borkina, upravitelja posestva Ivanova, ki vlogi doda nekaj individualnega humornega stila ter s tem nemalokrat izziva smeh občinstva, ter Gregor Baković, ki odlično ter prepričljivo odigra vlogo nergajočega, špekulantskega ter zabave željnega grofa Šabelskega. Prepričljivo svojo vlogo obupane žene Ivanova Ane Petrovne odigra Polona Juh, navdušuje pa tudi Iva Babić v vlogi skopuške in opravljive Lebedeve.
V krogu bogatih, a skopušnih Lebedevih materialistično usmerjena druščina nenehno le poseda, kruto opravlja ter zdolgočaseno išče zabave, ki ji jo vselej prinese le šaljivi Borkin, ki ga veselo pričakuje tudi publika. Scena sicer ne navdušuje preveč, saj na oder ob menjavi prizorišča ni dodanega kaj dosti; tako na primer na salon bogatih Lebedevih opozarja le posodje v ozadju. Izbira belih oblek za prav vse poročne goste ter nevesto in črna obleka za depresivnega Ivanova ob koncu predstave pa že nakazuje njegov bližajoči se konec.
Vključitev glasbenih vložkov ter zvočnih efektov je predstavo obogatila. Nekateri deli besedila so celo zapeti, poleg tega predstavo pogosto ustrezno spremlja glasba na klavirju, nemalokrat pa v duhu takratnega ruskega plemstva igralci pojejo v ruščini. Mnogi režiserjevi komični dodatki besedilu so publiko pogosto spravljali v smeh ter obogatili izvirno različico Ivanova, po drugi strani pa je izvedba nekaterih dolgih težkih dialogov z dolgimi premori med sogovorci, ki včasih niso povsem prepričali, delovala nekoliko dolgovezno.
Drama kot celota me kljub obravnavi resne tematike ni preveč šokirala, a je njena aktualnost vseskozi prisotna. Že dejstvo, da tako igralci kot tudi mnogi gledalci ne opazimo Nikolajeve samomorilske namere, vse dokler nas ne preseneti močan zvočni efekt, realistično prikaže ujetost tudi današnjega človeka v svoje ustaljene rutine, kar mu onemogoča opaziti stisko bližnjega.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/ivanov-dramska-krritika-r