Foto: Peter Giodani
Študentska kritika|Nejc Gazvoda: TIH VDIH. Režija Nejc Gazvoda, produkcija Mestno gledališče ljubljansko, premiera 29. 11. 2018
Foto: Peter Giodani
Igralci, postavljeni pred odrsko zaveso, so srečni, med seboj se šalijo, se prestopajo, objemajo in zabavajo. Zdi se, kot da smo jih ujeli v nekem popolnem trenutku sreče, ki seva prav iz vsakega od njih. Ni čutiti, da bi jih kaj skrbelo, pa tudi če bi jih, so polni upanja, da bo vse v redu. Kot da globoko v sebi vedo, da lahko premagajo vsako oviro. Ko se zavesa dvigne, dobimo vpogled v prijetno družinsko hišo. Lično pospravljeno dnevno sobo in kuhinjo objema popoldansko sonce, lahko si mislimo, da sta tu doma sreča in veselje. Da tu živi družina, ki je srečna, brezskrbna, med seboj se podpirajo, si pomagajo, so eno, so resnično družina. Ob tem nas prevzame nostalgija, morda hvaležnost, saj je tudi pri nas doma tako lepo. Vendar pa se kmalu izkaže, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Tisti občutek brezskrbnosti, ki smo ga na začetku opazili pri vseh nastopajočih, se v trenutku spremeni v veliko notranjo stisko, ki jo vsak od njih poskuša rešiti na svoj pravi ali nepravi način.
Mirjam Korbar je izvrstno odigrala vlogo mame. Njena skrb za otroke, izražena predvsem skozi direktno kritiko, kaže na to, da jim želi, da bi bili v življenju srečni, da bi imeli tako lepo in srečno življenje, kot ga je imela s svojim možem, za katerega že na začetku izvemo, da je umrl. Kot mama mora ostati močna, svojim otrokom ne prizna, kako zelo jo je prizadela izguba moža. Svojo stisko poskuša omiliti s tem, da se še vedno pogovarja s svojim možem, skriva krofe v garaži in skrivaj kadi. Obenem svojega sina Marjana, ki ga je odlično odigral Jure Henigman, kritizira, kako da je lahko izbral življenje na fotelju, iz katerega se ne premakne. Moti jo, da ves čas kadi, pije in vstaja pozno. Njun odnos je kljub razmerju starš-otrok, ki bi moral biti predvsem sproščen in iskreno odprt ter podprt z medsebojno ljubeznijo, nesproščen in poln medsebojnih očitkov. Očitno so na dan po moževi (očetovi) smrti privrele vse neizrečene misli, ki bi si jih morala zaupati, pa si jih nista. Vse skupaj spominja na tesno zaprt lonec, za katerega veš samo to, da se v njem nekaj kuha, a ne veš, kaj. Kritik sta deležni tudi njeni hčerki, najmlajša, ki jo kliče Tamala, in hči Petra, ki je najstarejša in je ni skoraj nikoli na obisk, saj ima svoje življenje v Ljubljani. Najstarejši otrok, hči Petra, ki jo je dokaj posrečeno upodobila Ajda Smrekar, dela v ljubljanski knjigarni in živi z optimističnim Janezom, ki je iskreno vesel vsakega trenutka in ga nič ne spravi iz tira. Petra je nasprotno zelo nezadovoljna s svojim življenjem, podobno kot Marjan, le da ta kaže svoje nezadovoljstvo s pasivnostjo, Petra pa z globokim notranjim razočaranjem, saj ne more verjeti, da je kljub perspektivni in s Prešernovo nagrado ovenčani diplomski nalogi pristala v knjigarni, kjer ji gre vse na živce. V njihovo naporno in nesproščeno razmerje se kot meteor vrine Maja, ki jo igra Tjaša Železnik. Njena edina težava in skrb v življenju sta, kako prenesti vožnjo z letalom, medtem ko je vse ostalo v njenem življenju izredno lahko, tudi to, da je Marjan odklonil njunega sina, je ne iztiri in vse skupaj vzame kot nekaj samoumevnega. Po mojem mnenju je njen lik namerno vrinjen v njihovo družinsko nesproščeno in težavno življenje zgolj zato, da pokaže, kako je mogoče življenje živeti drugače, sproščeno, dobrovoljno in neprizadeto, za kar potrebuješ zgolj to, da življenje živiš in ne razmišljaš, kdo je kriv, da si tak, kot si, temveč vse vržeš preko rame in udobno stopaš v vsakdan.
Tamalo je upodobila Lara Wolf, ki ji je bila ta igra igralski prvenec, saj je še vedno študentka AGRFT. Lik Tamale je precej zahteven, saj mora predstaviti svojo družino, njen odnos do prerane in nenadne smrti očeta, medsebojna nesoglasja, nesproščena in neporavnana razmerja, ki se v določeni skrajnosti sprevržejo celo v odkrit prepir in grde očitke. Ob tem mora družino predstaviti pred smrtjo, po smrti očeta in na koncu še po smrti matere. Kot igralka začetnica je bila dokaj sproščena, kajti njen glas je izkazoval notranjo zanesljivost in v ničemer ni bilo slutiti, da ji primanjkuje izkušenj. Mimika je bila sicer zabrisana, saj je praviloma nastopila, ko je svetloba na odru izgubljala svojo moč in se je oder začel potapljati v polmrak.
Konec je name naredil močan vtis, izbor glasbe in čutno narisane slike so se me resnično dotaknili. Nejc Gazvoda nas je že prepričal z uprizarjanjem medčloveških odnosov in tudi tokrat ni razočaral, ravno nasprotno, z gotovostjo lahko trdim, da ob koncu predstave nisem bila edina s solznimi očmi. Ob koncu lahko samo upaš, da bo družina, ki smo jo spoznali v jesenskem popoldnevu, našla svojo pot iz stiske, ki jo pesti.
Igralska zasedba je bila izbrana izjemno posrečeno, saj je vsak odlično odigral svojo vlogo in so bili vsi liki interpretirani natančno in polno, nobenega pomanjkanja ni bilo čutiti. Tudi dogajalni prostor je bil zelo dobro in simbolično izbran, saj je prikazal, da se naše življenje odvija v nas samih. Enako velja za medsebojne odnose, ki so konec koncev izključno naša percepcija in nič drugega. Od našega sprejemanja in dojemanja so odvisni, ne pa od tega, kje se dogajajo.
Tudi režija je bila zelo dobro zasnovana, saj je bilo vse, kar se je na odru dogajalo, zelo natančno in pravočasno pospremljeno z zvočnimi in svetlobnimi efekti. Dialogi med igralci so bili primerno zasnovani in poudarjeni, to velja tudi za gibanje posameznikov po odru. Njihova zunanja, telesna izraznost in kostumi so sami po sebi izražali njihova razpoloženjska stanja.
Predstava Tih vdih je v meni vzbudila veliko vprašanj, pa tudi odkritij, saj nisem pričakovala tako psihološko predstavljenih odnosov. Ne smemo se sramovati svojih stisk, moramo jih doživeti, moramo pustiti, da se nas dotaknejo, zato da gremo lahko naprej, in kot je rekla mati Katarina, moramo upati, da bo nekoč boljše.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/tih-vdih-r