Kresnice 2

Študentska kritika|Tena Štivičić: KRESNICE. Režija Nina Rajić Kranjac, produkcija Mestno gledališče Ljubljana, premiera 18. 10. 2018

Foto: Peter Giodani

Dramatičarka Tena Štivičić tokrat slovenskemu občinstvu predstavlja dramo Kresnice. V prevodu Alenke Klabus Vesel nam podaja oris najbolj prehodnega prostora – mednarodnega letališča. Na oder je ta skorajda medprostor med sedanjostjo in prihodnostjo postavila režiserka Nina Rajić Kranjac. Nenehno premikanje in kroženje letališča pa ima možnost postati več, ko zaradi nepričakovanih vremenskih razmer liki, ki bi v običajnem prehajanju izpadli le kot karikature, postanejo ljudje.

Pestri igralski zasedbi s trinajstimi nastopajočimi nedvomno zavlada Jernej Gašperin, ki s svojim likom Felipeja, natakarja v enem od letaliških barov, služi kot komentator, podaja potrebne informacije, da kontekst preostalih likov pred gledalčevimi očmi zaživi, ter zastavlja vprašanja, ki zgodbo povzdignejo nad dogajanje na odru, v večne teme medčloveških odnosov. Pomembni vlogi igrata tudi Jožica Avbelj kot Clara in Primož Pirnat kot Martin. Njuna briljanca se pokaže v poslednjih, presunljivih prizorih, ko se zdi, da Pirnat sam ne more sprejeti naslednjega koraka svojega lika. Četudi klici po snegu in uporaba lastnih imen soigralcev razbijejo dogajanje in potek zgodbe, uspešno zaostrijo nemoč, ki jo čutita Martin in Clara. Dobro odigrani so tudi liki Brende (Lena Hribar), Tonija (Gregor Gruden), Žane (Jana Zupančič) in Oliverja (Brane Grubar).

Scenografija uspešno prikaže dogajalni prostor letališča, a to je tudi vse, kar ji uspe narediti. Uporaba zaslonov in prozornih pregrad je na trenutke moteča in zdi se, da k mnogim prizorom ne prispeva veliko. Vzbudi občutek ločenosti in nemoči, ki nekatere scene povzdigne na višjo raven, mnoge druge pa naredi preveč zmedene, saj gledalec ne ve, na katero dogajanje naj bo pozoren. Izvrstna pa je uporaba glasbe, saj izbrane skladbe same povzročijo določene občutke, ki jih dogajanje na odru potrdi, pogosto pa jim tudi nasprotuje, kar povzroči pristen šok in mešanico čustev, ki jo verjetno čutijo tudi liki na odru. Poseben vtis naredi tudi snežni metež iz papirja, ki igralce in oder pokrije z belino.

Zdi se, da je uprizoritev uspešno prikazala visoko ceno svobode v trenutku, ko je ta toliko omejena z zunanjimi okoliščinami, da smo se prisiljeni soočiti s svojimi odločitvami ter njihovimi posledicami. Četudi je bila drama spisana leta 2007, dobro opozori na še danes relevantne teme sodobnega sveta. Te niso skrite v dogajanju, saj nas kar naprej bodejo v oči, še posebej ko jih izpostavijo igralci sami. Vse pa ni tako črno, saj drama vključuje tudi trenutke komičnosti, ki so pogosto vzbudili val smeha v dvorani.

Ni mogoče reči, da ima predstava odprt konec, vendar mnoge reči ostanejo neizrečene, nekatere zgodbe delujejo bolj dokončne kot druge, in ko se v dvorani prižgejo luči, se pojavijo mnoga vprašanja o usodah posameznih likov. Priznati pa moram, da je predstava kot celota name naredila zelo dober vtis, ki pa se ni končal, ko je padel zastor, saj so pred očmi še dolgo migljali čustveni prizori in besede, polne bolečine: »Zakaj je nehal' snežit!«

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/kresnice-2-r