Juš Milčinski / Foto: Anja Korenčič
Juš Milčinski je improvizator, scenarist, igralec, gledališki pedagog in že od malih nog oboževalec gledališča. Čeprav v odrski zvrsti, s katero se primarno ukvarja (improvizacijsko gledališče), ne uporabljajo scenarijev, z veseljem občasno prebere kakšen dramski tekst. Predvsem ljubi preobrate, duhovite dialoge in didaskalije! Štafeto branja je prejel iz rok Anje Cimerman. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Podružnica Tomaža Lapajneta Dekleve.
Juš Milčinski / Foto: Anja Korenčič
Improvizacijsko gledališče, s katerim se primarno ukvarjam, ne potrebuje vnaprej napisanega besedila. Igralci na odru smo namreč sprotni avtorji, režiserji in pripovedovalci zgodb. Gre za zanimivo veščino, ki vzpostavlja vez med gledalcem in igralcem tukaj, zdaj in nikoli več. Pripovedi po končanih predstavah ostanejo le v spominih vpletenih, zapisov praktično ni.
A pogosto kdo izmed improvizatorjev ali improvizatork stopi iz sfere spontanosti v sfero permanentnosti, kar ustvarja zanimivo dinamiko med »prestopniki« in ortodoksnimi zagovorniki kreiranja v momentu. Tisti, ki svoje misli zapisujejo (scenaristi, komiki), se slednjim po eni strani zdijo bedasti, po drugi strani pa jim zavidajo. Ker so dovolj angažirani in pogumni, da ustvarijo nekaj, kar bo ostalo; izdelek postavijo na ogled in se ne morejo sklicevati na to, »da večer ni bil pravi.«
Eden takšnih, ki se že lepo obdobje spogleduje z obema stranema – trenutkom in večnostjo – je tudi Tomaž Lapajne Dekleva, improvizator, performer ter avtor dramskih besedil za otroke in zadnje čase tudi za odrasle. V slabe pol urice sem prebral njegovo komedijo Podružnica.
Gre za dramsko delo z zanimivo strukturo – sestavlja ga namreč 36 kratkih prizorov (vsak bi na odru doživel le kakšno minuto ali dve). Ti prikazujejo dogajanje v podružnici neke firme, ki ima tudi »certifikat družini prijaznega podjetja«. Drugega o podjetju, niti to, kako se imenuje in s čim se ukvarja, praktično ne izvemo. A to sploh ni pomembno – pomembni so karakterji in toksična razmerja med njimi.
Zgodbo sestavljajo skeči, ki jih ohlapno povezuje le mediacija med »odpuščeno« (ki to nikoli ni bila – o tem malo kasneje) delavko Marjeto in direktorico Vaneso, sicer pa like lahko vidimo v različnih situacijah – v službi, v trgovini, na cesti, na tečaju joge ... Tema komedije so pasti kapitalizma – gonja za dobrimi rezultati, nesmiselnost birkoratizma, izkoriščanje delovne sile, predvsem prekariata. Podjetje ima namreč le tri zaposlene (med njimi seveda direktorico in njenega ljubimca) in šestnajst pogodbenih sodelavcev oziroma espejevcev brez temeljnih delavskih pravic – dopusta, bolniške in odpravnine.
Podružnico bi najlažje opisali kot slovensko verzijo sitkoma The Office. Kolikor višje je nek karakter na karierni lestvici, toliko bolj butast se zdi. Ko bralec že misli, da višek ignorance empatije predstavlja direktorica Vanesa, se pojavi njena nadrejena šefica iz tujine Rita, ki gre v svoji duhoviti nesposobnosti še stopnjo višje.
Vsak prizor duhovito najde neko »igro«, ki jo pripelje do absurda – urejanje urnika arhiva podjetja, oglaševanje podjetja v kostumih banan, »moški« pogovori ali pa timbilding z rimljansko tematiko. Absurdno, a hkrati tako zelo znano iz realnega življenja.
Prav ideja iskanja »igre« je eno izmed orodij improvizacijskega gledališča (pa tudi drugih oblik komedije, seveda), ki ga je Tomaž nalašč ali nezavedno vkomponiral v Podružnico (to in ime glavne junakinje – Marjeta je namreč eno najpopularnejših imen, ki si jih nadenemo improvizatorji). Prav zato bi svet improvizatorjev nedvomno na njegovo pisanje gledal z zavistjo – premišljeno delo, ki pa izhaja iz izrednega občutka za igrivost. Z velikim pričakovanjem pa bi Podružnico opazovali tudi na odru ali pa – morda še raje – kot kratki film ali serijo.
Štafetno palico predajam trem umetniškim vodjam, in sicer Maji Dekleva Lapajne, umetniški vodji Kolektiva Narobov in Golega odra, mednarodnega festivala gledališke improvizacije, Goranu Završniku, programskemu direktorju festivala Kamfest, in Anžetu Slani, programskemu vodji Doma kulture Kamnik.
Povezava: Tomaž Lapajne Dekleva: Podružnica
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/jus-milcinski-bere-sodobno-slovensko-dramo