Anja Grmovšek / Foto: Osebni arhiv
Anja Grmovšek končuje magistrski študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Občasno piše pesmi, je področna urednica za poezijo pri literarni reviji Novi zvon in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti. Štafeto branja je prejela iz rok Ane Žunič. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Panj Tjaše Mislej.
Anja Grmovšek / Foto: Osebni arhiv
Moram priznati, da sem dramska besedila prebirala veliko pogosteje, ko sem bila še v fazi študiranja in obiskovanja predavanj na fakulteti. Odkar so moje obveznosti v zadnjem času osredotočene predvsem na magistrsko nalogo, se dramatike ne oprijemam več toliko, zato pa sem bila še posebej vesela štafetne palice, ki mi jo je predala Ana Žunič, in se ji na tem mestu tudi lepo zahvaljujem. Po pregledu besedil sem se odločila, da v branje ponudim tekst Tjaše Mislej Panj.
Že takoj na začetku drame, s tem, ko se prvi prizor prvega dejanja odvija v terapevtski ordinaciji v Panju, v njej pa za mizo sedi nervozna psihologinja Biljana, ne morem mimo aluzije na Jančarjev Veliki briljantni valček – dogajanje je namreč tako kot v Valčku tudi v Panju postavljeno v neko zaprto ustanovo, ki se kasneje izkaže še za eno v nizu sorodnih koncentracijskih ustanov v fazi preoblikovanja. Tu so namreč nastanjene trajno brezposelne osebe, ki so se z vseživljenjsko obvezno pravico do bivanja v Panju rešile dolgih let na Zavodu za zaposlovanje. Varovanci – izraz »pacienti« je v zavodu namreč nedobrodošel, kar svojim uslužbencem pove direktor Lado: »Bi lahko naše varovance nehali klicati pacienti, a? To niso nobeni pacienti in mi nismo nobena klinčeva bolnica!« – so z nastanitvijo v tem zavodu sprva le družbeno izolirani in izpostavljeni vsakokratnim varčevalnim ukrepom, drama pa vrhunec doseže z obiskom državnega sekretarja z ministrstva za trajnostni razvoj, ki zaposlenim v Panju sporoči novico, tajno izglasovano v evropskem parlamentu, da se bodo varčevalni ukrepi radikalizirali do te mere, da se bo varovancem v stanju vegetiranja izvedla evtanazija. Gre torej za novo stopnjo racionalizacije, za množično odpuščanje, ki pomeni samo eno: smrt.
Panj je drama s povsem klasično strukturo, ki pa se v idejni in vsebinski plasti razrašča do metaforičnih razsežnosti. Če je Drago Jančar z Velikim briljantnim valčkom meril na kritiko komunizma in vseh totalitarnih sistemov nasploh, Tjaša Mislej v svoji drami prevprašuje položaj mladih, ki na trgu dela nimajo svetle prihodnosti. Drama namreč s preroško vizijo postavlja pod vprašaj dejstvo, da bo na svetu čedalje več ljudi, ki s svojim delom nikakor ne bodo mogli preživeti. Še več: panji bi bili lahko morebiti antiutopična vizija nekakšnih taborišč za odvečne ljudi, drama pa s to temno vizijo prihodnosti v ospredje postavlja zlasti položaj umetnika, ki je v drami imenovan Maks.
Gre pravzaprav za črno utopijo, ki s humornostjo briše in vsaj za trenutek zabriše srhljivo in groteskno podobo reševanja enega danes (opa, pa ravno pred volitvami smo) najaktualnejših družbenih problemov – nezaposlenosti mladih. V tej strašljivi viziji (naše) bližnje prihodnosti Tjaša Mislej spretno kombinira in med seboj povezuje ostro družbeno kritiko ter črni, zlasti obešenjaški humor, pri tem pa se poraja vprašanje, koliko časa še, pa bomo tudi mi postali čebelice v tovrstnih panjih.
Štafetno palico predajam naprej (podobnost imen je zgolj naključna) sošolki Anji Štuhec, pesnici in improligašici Anji Cimerman ter pesnici Ani Svetel.
Povezava: Tjaša Mislej: Panj
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/anja-grmovsek-bere-sodobno-slovensko-dramo