Praznina spomina

Študentska kritika|Barbara Zemljič: PRAZNINA SPOMINA. Režija Nina Šorak, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 15. 5. 2018) – Bo pravici zadoščeno?

Foto: Peter Giodani

Kot se za nadaljevanko spodobi, smo si Praznino spomina, ki jo je po besedilu Barbare Zemljič na oder postavila režiserka Nina Šorak s pomočjo dramaturginje Urše Adamič, ogledali v štirih nadaljevanjih. Skozi vsa štiri nadaljevanja tako spremljamo različna čustva, razmerja in tudi presenečenja. Bolečina ob izgubi in nepravičnosti. Materinska ljubezen/(pretirana) zaščitniškost. Skrivnosti. Umori. Laži. Vse to in veliko več.

Že na samem začetku se začnejo odpirati številna vprašanja, na katera v nadaljevanju pričakujemo odgovor. Tako spremljamo miren začetek, ki nas popelje v razburljivo in napeto odkrivanje resnice. Kdo je pravi morilec? Ali bo Birgitte uspela doseči zastavljen cilj, ki jo je pripeljal na rob obupa in po mnenju bližnjih tudi v blaznost? Bo poskus zastrupitve in hladnokrvna umora mlada inšpektorica uspešno rešila? Po petnajstih letih začnejo maske padati. Odkrivajo se medsebojna razmerja, ki so bila prej dobro skrita. Po ponovnem odprtju primera umora Teje Belink se začnejo dogajati novi umori in nepričakovani zasuki.

Jette Ostan Vejrup je vlogo Birgitte, ljubeče matere in borke za sinovo pravico, odigrala zelo dovršeno. Gledalca je s svojim obupom in alkoholizmom, ki je posledica dolgoletne bolečine in prepričanosti v sinovo nedolžnost, prepričala, da je borka in da ne bo odnehala za nobeno ceno. Da bi dosegla svoj cilj, na pomoč pokliče inšpektorico Ireno Novak, ki jo upodobi Maruša Majer, a na samem začetku ne prepriča v svoji vlogi. Na lovu za morilcem, ki je hladnokrvno moril pred petnajstimi leti, Irena Novak s svojim pomočnikom Miho Zajcem (Primož Pirnat) naleti na nova umora, in sicer odvetnice Maje Hasetbegović (Mojca Funkl) in Jasne Belink (Bernarda Oman). In če v tretjem nadaljevanju mislimo, da so vsi morilci že odkriti, nas zadnji del preseneti. Zgodba dobi nov zasuk, razplet pa preseneti, a naj ostane skrivnost. Marjanov lik Jožef Ropoša odigra ležerno in vse do zadnjega hladnokrvno obvladuje položaj.

Ob napeti zgodbi, ki jo spremljamo s široko odprtimi očmi, da ne bi česa zamudili, ima veliko vlogo tudi scenografija. Scenografka Lenka Đorojević je zelo dobro osmislila razporeditev prostora na Mali sceni MGL-ja. S pomočjo žaluzij tako lahko vidimo uspešno menjavanje prostora. V enem trenutku smo lahko spremljali dogajanje v dnevni sobi, v naslednjem hipu in enim (občasno tudi več) potegom vrvice pa smo priča dogajanju v zaporu ali pred blokom. Scenski elementi pomembno prispevajo k razvijanju zgodbe oziroma dopolnjujejo le-to. Prav tako so močno prisotne video projekcije, ki nam ponudijo natančnejši vpogled v dogajanje na sceni. Lahko spremljamo obrazno mimiko, kretnje in tudi tisto, kar nam kot gledalcem ostaja skrito – vpogled v podrobnosti (npr. dokument, ki ga nekdo drži v roki). Poleg videa so prisotni tudi glasbeni vložki, ki že tako napeto situacijo stopnjujejo. Ob tem smo se lahko prepričali, da so vsi ti elementi, ki jih običajno najdemo v televizijskih nadaljevankah, lahko prisotni tudi na odrskih deskah.

Razburljivo zgodbo, ki gledalca ne pusti ravnodušnega, je dobra igralska in ustvarjalna ekipa na čelu z režiserko Nino Šorak uspešno pripeljala od začetka do konca. Napeta kriminalka, ki ponudi celo paleto čustev, nas potegne vase in prepriča, da sočustvujemo s posameznimi liki. Hkrati pa od nas zahteva, da pozorno opazujemo dogajanje na sceni in predvidevamo razvoj dogajanja.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/praznina-spomina-r