Katarina Černe / Foto: Osebni arhiv
Katarina Černe je študentka primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki rada zahaja v gledališče in za pisalno mizo sestavlja različne like ter jih povezuje v prijetne in manj prijetne situacije. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejela iz rok Zale Mojce Jerman Kuželički. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst 24ur Simone Semenič.
Katarina Černe / Foto: Osebni arhiv
Dramsko besedilo Simone Semenič 24ur me je najbolj pritegnilo prav s svojo zunanjo formo, ki se precej razlikuje od klasičnih dramskih besedil, saj gre za sočasno dogajanje dveh parov, torej za tekst, ki je razdeljen na dva stolpca, v katerih se replike prepletajo med sabo ena za drugo ali pa so izgovorjene istočasno.
Pritegnilo pa me je tudi z liki, ki so si med seboj precej različni, in s situacijama, ki sta si podobni (saj gre za odnos med partnerjema) ter kontrastni obenem – prvi par se nahaja v jašku zapuščenega rudnika in se bori za preživetje (mraz, lakota, utrujenost), medtem ko drugi par v hotelski sobi razpreda le o tem, ali se dati dol ali ne. Para se sicer pogovarjata o pomembnih temah, vendar do konca drame ničesar ne razrešita – končata tam, kjer sta začela.
V besedilu je prisotnih veliko didaskalij, predvsem pri prvem paru, ki se nahaja v jašku rudnika. Ta vidik mi je zelo všeč, saj prikazuje različna para – en se nenehno prestopa, hodi, si greje noge, čepi, drugi pa po večini komunicira le z besedami. Ko beremo dramo, je sicer težko zaslediti diametralnost dveh dogajanj, vendar sem prepričana, da lahko na odru izpade zelo estetsko in tako odpre še eno problematiko – kako ljudje komuniciramo in ali so besede res tako edinstveno sredstvo sporazumevanja ali pa lahko svoje počutje izražamo tudi s telesom.
Menim, da drama odpira zelo pomembne teme, ki so vse bolj prisotne v sodobnem svetu in v katerih se lahko vsak posameznik prepozna. Morda ne do take mere, kot jo izraža vzdušje te drame, vendar smo zagotovo vsi žrtve interneta, ki nas zasipa z nezaželeno pošto, ki polni naše koše na računalnikih. Tudi komunikacija se vse pogosteje odvija prek vizualnega sveta, vse manj je telesnih stikov in pogovorov z ljudmi, ki bi sedeli ali stali pred nami, da bi lahko videli njihove odzive in iz njih razbrali več, kot nam ponujajo tako imenovani emodžiji.
Sama ideja, da oder hkrati predstavljata dva prostora, ki zavzemata isti del odra, pri čemer se para med seboj ne vidita, pa se mi je zdela nekaj najboljšega. Med branjem sem si vse bolj želela, da bi delo videla na odru, saj je napisano na način, ki močno kliče po uprizoritvi.
Spami, v slovarju prevedeni kot nezaželena, vsiljena elektronska pošta, ki so sredinsko poravnani, kar bi lahko razumeli kot tretji stolpec, ki posega v prvo in drugo dogajanje, tako rekoč uničujejo tekoč pogovor med osebami.
Imajo zelo pomembno funkcijo, če ne celo glavne – bralcu namreč preprečujejo, da bi sledil pogovoru med Njo in Njim. In prav tu se mi zdi, da nam je avtorica želela nastaviti zrcalo, da bi sprevideli, koliko balasta je v naših življenjih in predvsem koliko nepotrebnih informacij hrani internet, brez katerega si življenja preprosto ne moremo predstavljati.
Štafeto predajam Evelin Bizjak, sošolki in veliki ljubiteljici gledališča, ki bo to nalogo zagotovo z navdušenjem sprejela.
Povezava: Simona Semenič: 24ur
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/katarina-cerne-bere-sodobno-slovensko-dramo